Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Pred dobrim tednom dni je Ljubljana gostila WTA turnir serije 125 na pesku, največja zvezdnica tekmovanja pa niti ni bila kakšna izmed teniških igralk, temveč glavna sodnica Marija Čičak. Nosilka zlate značke, najvišjega čina avtoritete, podeljenega od Mednarodne teniške zveze (ITF), si je pred finalnim srečanjem na Trgu republike vzela nekaj časa tudi za bralce vaše in naše spletne strani.
V teniškem svetu je Marija Čičak vsem dobro znano ime.
Zagrebčanka je predlani postala sploh prva ženska (glavna) sodnica na finalu posameznikov v Wimbledonu v skoraj 150-letni zgodovini tega kultnega tekmovanja na travi. Osem let nazaj je prav tako sodelovala pri pisanju teniške zgodovine, ko je bila na Odprtem prvenstvu ZDA zadolžena za finale deklet, Grkinja Eva Asderaki-Moore pa je sodila moški finale posameznikov. Tesni sodelavki sta tako postali sploh prvi dekleti, ki sta zadolženi za najpomembnejši tekmi na turnirju za Grand Slam.
S svojo karizmo in neposrednostjo zna Čičak umiriti še tako vročekrven temperament, zato ne čudi, da ji ITF zaupa, na turneji ATP/WTA pa uživa sloves absolutne avtoritete. Med obiskom Ljubljane se je prejšnji teden tudi legendarna Mima Jaušovec strinjala: “Marija sodi v sam vrh!”
Solidno ste igrali tenis, namizni tenis, pa tudi rokomet. Zakaj ste se odločili za sojenje tenisa?
Tenis je bil vedno moj prvi šport. Rokomet? Trenirala sem ga med študijem. Obiskovala sem kineziološko fakulteto v Zagrebu.
Kako dobri ste bili v tenisu?
Bila sem ’ok’, ampak to je vprašanje za druge. Ne vem, vprašajte direktorja zveze Grego Krušiča ali pa kapetana BJK Cup reprezentance Andreja Kraševca, ki sta bližje mojim letom. Onadva se me spomnita (smeh). Skupaj smo teniško odraščali, nekje na sredini 90-tih let, je pa zanimivo, da Grege nisem videla vse od takrat pa do tega turnirja v Ljubljani.
Kako ste se na koncu odločili, da sojenje pomeni vaše sanje?
To niso bile ravno moje sanje. Bolj mi je predstavljalo zabavo. Ponavljala sem si, da je to le moj hobi. Zalotila sem se, da sem tik pred vodenjem finala moškega Wimbledona, pa je to še zmeraj moj hobi. Ne gre za to, da tega posla ne bi dojemala resno, a sojenja nisem jemala kot službe. V glavi imam drugačno definicijo stalne zaposlitve. Zdaj sem se uspela zavestno prepričati v to, da je sojenje vendarle moj posel.
Ste pa res dobri v svojem hobiju!
Glede na to, kako dojemam sojenje, ni slabo, kajne? Verjetno zato, ker imam pač takšen pristop, to sem od nekdaj počela z užitkom. Še naprej imam percepcijo sodniškega stola kot nečesa, kar pomeni prijetno opravilo in ne kot nekaj, kar moram početi pod prisilo. Tako niti nimam težav ostati dolgo na igriščih, prihajati zjutraj ob 8. uri, odhajati v hotel ob polnoči ter iz tedna v teden obiskovati različne turnirje.
Kakšna je pot do zlate značke (gold badge op. a.) sodnika Mednarodne teniške zveze?
Prva raven je opravljanje izpita za sodnika na državni ravni. S to značko lahko sodiš le v domačih okvirih ali pa morebiti nekje v soseščini za linijskega sodnika. Druga raven je bela značka, za katere ITF organizira štiridnevne šole. Naslednji korak je šola tretje stopnje, ki prinaša bronasto značko, to pomeni že prvo mednarodno priznanje. Zatem napreduješ po načelu zaslug – število tekem, ki jih sodiš, kakšne ocene tekem ti pripišejo WTA, ATP, ITF in Grand Slam. Čeprav Mednarodna teniška zveza in Grand Slami delujejo kot ena organizacija, pri sodnikih delujeta ločeno.
In katere karakteristike mora imeti sodnik, da potem od bronaste napreduje do srebrne in mogoče celo zlate značke?
Prva sestavina je vsekakor ta, da mora dobro prenašati stres. Treba je imeti dober vid, naučiti se moraš primernega komuniciranja z igralci/-kami, ljudmi okoli sebe. Čeprav si v stolčku sam, vseeno sodiš v nek določen kolektiv.
Iskreno sodniki v naših očeh najbolj pridobijo takrat, ko se odločijo narobe, pa so sposobni svojo odločitev zaradi slabe vesti še dovolj hitro popraviti. Tu se pokaže veličina človeka.
Potrebno je izhajati iz tega, da smo čisto vsi ljudje. Poglejte, pri delu vsak dela napake. Ali boste kot komentator ime izgovorili narobe, ali pa se vam bo kot novinarju zgodil kakšen ’zatipk’. Seveda grem na vsako tekmo z namenom, da bom sodila 100-odstotno korektno, točno. Se zgodi in potem moraš biti sposoben reči ’oprosti’.
Koliko je trenutno teniških sodnikov z zlato značko?
Okoli 35.
Pa ste bili od nekdaj tako zelo avtoritativni? Delujete kot kakšna mati, s katero se otrok po prvi razpravi ne bo šel več kregati, ker se zaveda, da ne bo imel uspeha.
Nočem izpasti čarovnica, ki slovi po tem, da ostalim soli pamet, imam pa svoje standarde. Razumem živčnost, stres, adrenalin … toleriram določeno raven, saj ima vsak lahko slab dan. Morda tekmovalcu zamuja prtljaga. Toda obstajajo stvari, ki so nesprejemljive.
Da nekdo preklinja ali vas žali?
Tudi preklinjanje in vpitje dopuščam, če se to zgodi prvič, pa ni usmerjeno proti kakšni osebi. Dokler je vse na ravni pogovarjanja, je vse v redu. Včasih igralci vedo, da bodo dobili ustno opozorilo, pa lopar razbijejo samo zato, da iz sebe spustijo frustracije, ker nekateri potem dejansko igrajo bolje. Tu nimam nobenih zamer, ker jih do določene mere razumem.
Ali obstaja razlika med sojenjem moških in ženskih dvobojev? Imate drugačen pristop, ko greste sodit?
Na igrišče grem z mentaliteto, da sodim igralcu A in igralcu B. Ne zanima me, kdo prihaja od kod, zakaj prihaja od tam in zakaj se tako imenuje. Bolj sem osredotočena na to, da bom pravilno izgovorila njegovo ime in priimek. Pristop imam na vseh tekmah enak, dajem svoj maksimum.
Se vam je kdaj zlomil jezik, ko ste morali izgovarjati kakšno ime, ali pa ste imeli preglavice pri izgovarjanju rezultata v lokalnem jeziku?
Ko sem imela takšne težave, sem na licu mesta našla nekoga in ga toliko časa ’mučila’, da me je naučil pravilne fonetike, ali pa mi je nekdo iz te države poslal zvočni posnetek. Ko slišiš iz prve roke, je lažje. Pri govorjenju rezultata včasih uporabljam ’plonk’ listek, ki si ga postavim nekam, kjer ga vidim samo jaz. Rezultat je potem – kot za telebane – zapisan fonetično točno tako, kot se izgovori. To počnem že iz spoštovanja, da organizatorjev ne bi užalila. Najmanj, kar lahko storiš, ko prideš v tujino, je to, da se naučiš osnovnih fraz.
Zakaj ste se v minulem tednu odločili prav za Ljubljano? Igral se je turnir v ZDA, cel kup srečanj v Davisovem pokalu, vas pa je pot zanesla v Slovenijo.
Po treh tednih v ZDA sem imela v prvotnem načrtu odhod na Kitajsko, pa mi je bil tak urnik pač preveč. Za US Open nisem izpolnila aplikacije, tako da sem imela kar štiri tedne prosto. Zdelo se mi je preveč, pa sem zato šefico zaprosila, naj mi dodeli Ljubljano. Rekla mi je: ’Marija, ampak to je turnir serije 125.’ Odgovorila sem: ’Pa kaj potem?’ Ljubljana je super mesto, od rane mladosti rada pridem v Slovenijo, a sem raje v naravi, recimo v Kranjski Gori ali Logarski dolini.
Ali se vam zdi izkušnja z igranjem tenisa ključnega pomena za sojenje, ker bolje razumete igro?
Za dobrega sodnika to ni ravno nujno, ti pa vsekakor pomaga. Obstaja kar nekaj sodnikov, ki tenisa niso igrali resno, pa so se sodniškega posla zelo dobro priučili.
“Nikoli nisem imela vzornika, želela sem biti Marija”
Imate sodniki redne teste preverjanja vida?
Da, vsakoletne. Opraviti moramo temeljite preglede, koliko časa preživimo na soncu, koliko časa si na klimi, ali nam vid z leti kaj peša. Za zdaj je vse v redu (smeh).
Ali ste se ob začetku sojenja po kakšnem sodniku zgledovali? Kdo je vaš vzornik?
Ne, nikdar nisem želela nekoga posnemati. Enostavno sem želela videti, kako daleč pridem kot Marija. Imela sem ljudi, ki sem jim bolj zaupala, zato sem jih spraševala za nasvete, nikoli pa nisem želela biti kot oni. Stvari sem vedno skušala razrešiti na svoj način, biti jaz. Ista stvar je pri igralcih. Če nekdo kopira nekega določenega virtuoza, bo kot kopija vedno manj vreden.
V tenis počasi, a vztrajno, vstopa t.i. ’electronic line calling’. Kakšno je vaše mnenje o prevzemu tehnologije?
Sem pristaš vključevanja ljudskega faktorja, a očitno bomo pri tenisu vse bolj zaupali tehnologiji. Tu ni vprašanje, ali je to meni všeč, ali ne, ker na koncu o tem, v katero smer gremo, ne odločam jaz. To ni v moji domeni.
Marija Čičak zlato značko nosi od leta 2011.
Bili ste prva dama, ki je sodila finale Wimbledona pri moških posameznikih in sestavljali prvi ženski par sodnic, ki je na Slamu sodil finale med posamezniki in posameznicami. Kako si po takšnem dosežku sploh še postavite nek cilj?
Morda bom zvenela neumno, a cilj soditi finale Wimbledona se na neki točki sliši nerealno. Tudi sicer zadeve vedno niso odvisne le od tebe. Lahko cel turnir sodiš še tako dobro, pa bodo finale dodelili nekomu drugemu. Veseli me tudi to, da sva si finale na Odprtem prvenstvu ZDA takrat razdelili z Evo (Asderaki Moore), ki je med sodniki moja najboljša prijateljica.
Carlos Bernardes je sodnik z zlato značko že od leta 1990. Ali vas tako dolg staž sploh zanima in ali se boste potem podali v vode nadzornika turnirjev?
To je logična pot. Ko so me včasih spraševali, če bi rada postala supervizor, sem odločno dejala, da ne. Zdaj nisem tako zelo prepričana, saj me navsezadnje zanima, kako dobro bi se v tej vlogi obnesla, to je izziv. Ni namreč nujno, da si kot dober sodnik tudi dober supervizor. Morda bom pa res na nekaterih turnirjih kmalu opravljala tudi to funkcijo.
Kakšen je vaš urnik do konca sezone?
Zdaj grem na Kitajsko, tam sem tri tedne, potem en teden v Evropi, po petih dneh premora potujem v Cancún (WTA zaključni turnir osmerice op.a.), za konec sezone pa me čaka še turnir serije 125 v Andori.
Omenili ste Cancún. Vam je všeč ta lokacija? Seveda boste delali, a je lepa lokacija za popiti kakšen koktajl.
Eh, temu bi lahko rekli ’waste of spot’. Ko sem na prizorišču ne grem niti na plažo, ne privoščim si alkoholnih pijač, itd. Zjutraj grem na zajtrk, potem pa v fitnes. Moram poskrbeti za to, da te kosti držijo skupaj. Slabo bi se počutila, če ne bi naredila nekaj zase, saj čisto preveč sedimo.
Kaj Marija Čičak počne ob prostem času? Rekli ste, da greste v telovadnico, omenili ste tudi Kranjsko Goro. Vas zanima alpsko smučanje?
Ne, nisem zimski tip človeka, slabo prenašam mraz. Samo, da je čim bolj toplo, v Avstraliji se nikoli ne pritožujem. Ob prostem času, po koncu sezone, se popolnoma izključim iz tenisa. Tudi, če slučajno obstaja takrat nek turnir, ga ne pogledam, o njem ne berem.
Filmi, serije, knjige?
Glede na to, da imam psa, skušam čim več časa preživeti z njim. Mešanec je, nima niti ’r’ od rodovnika.
Vzgojena je v družini, kjer vsi navijajo za Dinamo Zagreb, zato za hrvaške prvake navija tudi sama.
Z njim vas nismo videli zato, ker se ogibate družabnih omrežij. Nimate Instagram, Facebook, Twitter računa, kajne?
Ne, moj pes je samo moj, tudi moje zasebno življenje. Rada sem zunaj, obkrožena z ljudmi, ki mi pomenijo največ. To so moji prijatelji, ki – k sreči – niso niti najmanj povezani s tenisom.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!