"Marko Tušek, Luka Dončić in EuroBasket," so prve tri misli, ki se mu utrnejo ob omembi Slovenije. Nekdanji italijanski reprezentant in dolgoletni košarkarski delavec Walter Magnifico pa ob tem v pogovoru za naš medij razkriva, da je slišal tudi že za slovenskega glasbenika, ki si je sposodil njegov priimek. In kdo pravzaprav je originalni Magnifico?

Čefur, peder, športen tip, po očetu južnjak, Charlatan De Balkan, sexy boy, zeleni Jure … In še marsikaj drugega je bil v svojih pesmih. Od trenutkov, ko je kot del zasedbe U’redu obudil neformalno ljubljansko himno Na vrhu nebotičnika, do uspešne samostojne poti in mednarodnega delovanja. Celo v zahtevnih vodah filmske glasbe. Mož, ki je na slovensko sceno vnesel svojski in raznolik žanr, napolnil Stožice, ob tem pa nehote v nelagoden položaj postavil marsikaterega Beograjčana, ki je na Marakani vzneseno kot v transu prepeval Pukni zoro, misleč, da gre za pesem s stoletno srbsko zgodovino, ne pa za idejo, ki je vzklila nekje v ljubljanski Šiški.

Robert Pešut. Vsaj uradno. Ali pa za nekdanjega telovadca, Cerarjevega konjeniškega soborca, olimpijca in pozneje legendarnega srednješolskega učitelja športne vzgoje Miloša Vratiča, ki je generacijam šentviške gimnazije rad pripovedoval, kako je pred leti pri teku priganjal navihanega dijaka. Tistega, ki zdaj poje. Magnifica. Pod tem imenom ga poznajo skorajda vsi. Malce manj znano pa je, da je navdih za svoje umetniško ime našel pod koši.

Danes eden najbolj uveljavljenih slovenskih glasbenikov si je namreč ime izposodil pri košarkarju, ki mu je z netipičnim metom preko glave in svojsko podobo v oči padel sredi osemdesetih let preteklega stoletja. To je bil dolgoletni italijanski reprezentant Walter Magnifico. “O, da. Pred leti mi je nekdo povedal, da obstaja velik glasbenik z mojim imenom,” nam je ob srečanju dejal 60-letni italijanski košarkarski upokojenec in prosil, če lahko soimenjaka pozdravi preko našega medija.

Pravi Magnifico

“Rad zajadram v svoje košarkarske spomine. Navsezadnje je to obdobje, ki me je zaznamovala. To so tudi leta, v katerih sem se imel neizmerno lepo. Danes trdim, da je biti košarkar nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi. Igraš in uživaš. Za ostalo poskrbijo drugi,” odgovarja originalni Magnifico, ko ga povprašamo, ali mu je obujanje spominov pred sedmo silo mučno. Še raje pa se o košarkarskih prigodah pogovarja z nekdanjimi tekmeci ali soigralci. “Prav zdajle sem naletel na mojega prijatelja Stojka Vrankovića. To je pravi sprožilec spominov,” se nasmehne.

Teh spominov ni malo. Košarkarsko je bil aktiven vse do 43. leta starosti. Kot veteran je namreč pred upokojitvijo igral za neapeljski Rieti. Pred tem je bil med drugim član obeh (nekdanji) velikanov iz Bologne – Virtusa in Fortituda. Največji pečat pa je pustil pri Scavoliniju iz Pesara, s katerim je sodeloval skoraj 20 let. Dvakrat je bil italijanski državni prvak, trikrat pokalni zmagovalec.

Proti jugoslovanskim ekipam najtežje in najlepše

Močno ga je zaznamovala tudi reprezentančna kariera. Več kot desetletje je igral za košarkarske azzurre. Od časov, ko je bil njegov soigralec legendarni Dino Meneghin, do tekem, po katerih si je garderobo delil s Kranjčanom v italijanskem dresu Gregorjem Fučko. Na reprezentančno obdobje ga opominjata tudi dve kolajni v domači vitrini. Bronasta je z EuroBasketa 1985, srebrna pa z domačega evropskega prvenstva 1991. Vmes je zaigral tudi na olimpijskih igrah.

Prav kot italijanski reprezentant je padel v oči “našemu” Magnificu. Italija je tedaj iskala svojo nišo ob razkazovanju mišic reprezentanc Jugoslavije in Sovjetske zveze. “Oh, proti Jugoslaviji nam nikoli ni bilo lahko. Pa ne govorim le o reprezentanci. Tudi na klubski ravni je ekipe iz tega področja zaznamovala specifična košarka. To so bile po eni strani najbolj zahtevne tekme, a po drugi tudi najlepše. Zakaj? Ko igraš proti najboljšim, se tudi največ naučiš. Jugoslavija je bila pred razpadom sinonim za vrhunsko košarko,” pravi naš 209 centimetrov visok sogovornik, ki je igral na položaju krilnega ali klasičnega centra.

Tušek in Dončić

In na kaj pomisli, ko mu kdo omeni Slovenijo? “Moja prva misel je Marko Tušek. Je moj velik prijatelj,” kot iz topa izstreli Magnifico. S Tuškom, ki je po uspešni karieri in osebnih težavah poniknil s športne scene, sta bila soigralca v Pesaru. Ostala sta v dobrih odnosih. “Na primeru Marka in številnih drugih košarkarjev se vidi, da ima Slovenija neko svojo košarkarsko šolo. Lahko ste ponosni, da živite v košarkarski državi. No, Slovenija je tudi aktualni evropski prvak. Poleg tega pa ima tudi odlične navijače,” je na sosedovo dušo popihal eden od velikih mož italijanske košarke.

Bilo bi nenavadno, če ob pogovoru o Sloveniji, ne bi omenil še enega imena. “Luka Dončić. On je, vsaj po mojem mnenju, najboljši košarkar na svetu. Z njim je bila Slovenija evropski prvak, letos pa je navduševal še na olimpijskih igrah v Tokiu. Gre za fanta, ki uživa v košarki. Zaradi tega je nekaj posebnega,” o enem od zvezdnikov lige NBA pripoveduje Magnifico, ki je bil sicer tudi sam na ameriškem pragu. Snubila ga je Atlanta. Vseeno je ostal v Italiji. “Časi si bili takrat drugačni,” dodaja.

Vrnitev v košarko

Magnifico je po koncu igralske kariere, v kateri se je s kar 760 odigranimi tekmami povzpel na peto mesto večne lestvice italijanskega prvenstva, nekaj časa ukvarjal s trenerstvom. Nato ga je poneslo v poslovne vode. A šport, ki mu je dal vse, mu vendarle ni dal miru. Vrnil se je. Sprva z ustanovitvijo amaterskega kluba Real Magnifico, kjer je poudarek na delu z mladimi, od lani pa je tudi član vodstva prvoligaša Victoria Libertas. Tako se danes imenuje Scavolini.

Uradno je tehnični vodja. V praksi pa tudi eden od obrazov kluba, ki išče svojo pot do stare slave. Ambasador. “Vpet sem v klubsko vodstvo in stalno prisoten na klopi članske ekipe. Poleg tega skrbim za pogon mlajših selekcij. Vesel sem, da sem se po več kot desetletju aktivno vrnil. Zasluge za to ima v prvi vrsti moj prijatelj Aro Costa, sicer predsednik kluba,” pripoveduje zgovorni Italijan, vesel, da je po novem glavni trener moštva Aleksander Petrović, brat pokojnega dalmatinskega virtuoza Dražena Petrovića.

Oba je seveda spoznal že kot igralec. V tistih košarkarsko romantičnih osemdesetih letih. Takrat, ko je pritegnil tudi pozornost Roberta Pešuta. In krog je sklenjen.

Preberite še:

Tvegali pri kadrovanju, da bi se zadnji smejali
Luka prenovil igrišče, kjer se je vse začelo
Hrvaško srečanje s fenomenom, ki je spremenil športni svet