Nekdanji hokejist, ki je preprečil vikinško zmagoslavje

Foto: Guliverimage

Dve drugi in eno tretje mesto. To je izkupiček stopničk, ki jih je v šestih sezonah v svetovnem pokalu zbral James Crawford. A 25-letni Kanadčan je že lani z bronasto kolajno v kombinaciji na olimpijskih igrah dokazal, da je mož za velike tekme. In to je potrdil tudi na svetovnem prvenstvu v Courchevelu, kjer je v superveleslalomu za stotinko preprečil zmagoslavje Aleksandra Aamodta Kildeja in osvojil zlato kolajno.

John Kucera (smuk, 2009) in Erik Guay (smuk 2011 in superveleslalom 2017) sta bila do 9. februarja 2023 edina kanadska alpska smučarja, ki sta na svetovnem prvenstvu stopila na najvišjo stopničko. V Courchevelu se jima je pridružil James Crawford, ki je na veliko presenečenje slavil v superveleslalomu letošnjega šampionata. Za pičlo stotinko je ugnal enega glavnih favoritov, Norvežana Aleksandra Aamodta Kildeja, še četrt sekunde več pa je na tretjem mestu zaostal Francoz Alexis Pintarault.

Smučanje v genih

Čeprav je startal znotraj elitne deseterice in je v tej sezoni v tej disciplini štirikrat zasedel mesto med prvo petnajsterico, pa 25-letnika v ožji krog favoritov ni uvrščal nihče. A tekmovalec iz Toronta je dokazal, da ima smučanje v genih.

V kanadski reprezentanci je med leti 1967-1974 tekmovala že njegova teta Judy Crawford Rawley, na nižjem nivoju tega športa so se udejstvovali tudi njegov oče in strici. James je na smučke prvič stopil že pri treh letih, ko je v družbi staršev, sestre in bratrancev postal član smučarskega kluba Georgian Peaks v Thornburyju.

Razvoj v pravo smer

Njegova mladost je bila močno prepletena s športom, saj je poleg alpskega smučanja vse do 15. leta treniral še hokej, prosti čas pa še danes rad preživlja na kolesu in surferski deski. Debi v svetovnem pokalu je dočakal v Kitzbühelu leta 2016, ko pri 19 letih ni prišel do cilja ne v superveleslalomu ne v kombinaciji. Kljub temu je že v naslednji sezoni dobil standardno mesto v reprezentanci, 25. novembra 2018 pa je v domačem Lake Louisu prvič osvojil točke za svetovni pokal. To je specialistu za hitre discipline do danes uspelo že 38-krat, ob čemer je 13-krat zasedel mesto med prvo deseterico.

Nase je prvič resneje opozoril na superveleslalomu v Kitzbühelu 2021, ko je zasedel šesto mesto. Lani marca je v Kvitfjellu z drugim mestom prvič stopil na zmagovalni oder svetovnega pokala, mesec dni pred tem pa je bil bronast v kombinaciji olimpijskih iger. Iz Pekinga se je lahko vrnil izjemno zadovoljen, ob kolajni je bil še četrti v smuku (do brona mu je zmanjkalo sedem stotink) in šesti v superveleslalomu.

Crawford ob prvih stopničkah v Kvitfjellu. Foto: Guliverimage

V tej sezoni je Crawford še dvakrat skočil na stopničke, obakrat (tretji v Beaver Creeku in drugi v Bormiu) mu je to uspelo v smuku. Da superveleslalom ostaja njegova prva disciplina pa je dokazal na prvenstvu v Courchevelu, kjer je dosegel najpomembnejšo zmago v karieri. Za zdaj. V nedeljo bo visoka mesta napadal še v smuku.

“Sploh ne morem verjeti. Res sem odsmučal najbolje, kar sem lahko. Od začetka do konca sem skušal imeti enako miselnost. Ritem mi ni padel niti v spodnjem delu, kjer je bilo strmo in najtežje. Uspelo mi je obdržati enako intenziteto in izšlo se je. Zmagati na tekmi najvišje ravni je bila moja želja, odkar sem bil mlad. Da je prva zmaga prišla na svetovnem prvenstvu, pa je sploh izjemno. Imel sem tudi nekaj sreče, če bi šli dirkat še enkrat, bi lahko zmagal tudi Kilde. On je res eden najboljših na svetu, zelo ga spoštujem. Malce se počutim slabo, ker sem ga premagal, a to je neverjetno,” je bil nov kanadski junak vzhičen po osvojitvi zlate snežinke.