Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Ob robu planiškega svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah smo lahko naleteli na številna razmišljanja o tem, kako Slovenci (ne) dihajo s športom. Da je Slovenija na rezultatski ravni svojevrsten športi čudež, je že dobro znana krilatica, ki oživi ob vsakem mednarodnem uspehu. Kako prijazna pa je država do športa in športnikov? Odgovore smo iskali v pogovoru s športnim odvetnikom Blažem Tomažinom Bolcarjem.
“Tako kot športnika ‘naredi’ tekma, odvetnika ‘naredi’ primer,” pravi Blaž Tomažin Bolcar in hitro doda, da sta nanj močno ali kar odločilno vplivala primer košarkarja Jake Klobučarja, ki ga je zagovarjal v sporu z beograjskim Partizanom, in sodelovanje z Ilko Štuhec pri urejanju razmerji s Smučarsko zvezo Slovenije. Čeprav o imenih ne govori, pa ni skrivnost, da je sodeloval ali še sodeluje s številnimi znanimi športniki. Med drugim tudi s košarkarskim zvezdnikom Goranom Dragićem, obetavno golfistko Pio Babnik, kolesarsko ekipo Bahrain Victorious. Svetoval je pri prestopu Benjamina Šeška, tesno sodeluje z znano agencijo Wasserman … Je tudi solastnik agencije za športni marketing Nameholder. “Mnogi študenti me sprašujejo, kako postati športni odvetnik. Pravega odgovora ni. V odsotnosti študijske smeri in bogate prakse v Sloveniji je treba brati tujo literaturo, spremljati trende v svetu in redno obiskovati seminarje v tujini. A na koncu te do tega ponese praksa. Primeri,” pravi odvetnik s prostori v središču Ljubljane, kjer smo z njim odprli številne teme.
Pogosto slišimo, da je Slovenija športna država. Kaj pa zakonodaja? Ustvarja se prepričanje, da ta ni pretirano naklonjena športu.
Prav gotovo ni prijazna do športa. V prvi vrsti zaradi tega, ker ne vključuje omembe vrednih olajšav za vlaganje v šport. Pa je bilo na tej ravni podanih kar nekaj pobud in konkretnih predlogov, za katere verjamem, da niso niti več na mizi resornih ministrstev, temveč že kar v predalih. Tudi sam sistem financiranja je zelo boren. Pravno okolje ni spodbudno. Sicer pa takšno stanje niti ne preseneča, če upoštevamo, da nobena izmed političnih strank nima športa v svojem programu.
Imate v mislih kakšen poseben koncept, ki bi privedel do športu prijaznejšega okolja?
Zagovarjam stališče, po katerem bi morala država poskrbeti za šport oziroma športnike do njihovega osemnajstega leta. Za ta šport bi morala poskrbeti celovito, korenito in temeljito. Za višjo raven, torej v fazi prehoda med profesionalce, pa bi bilo vse skupaj smiselno prepustiti trgu, pri tem pa skrbeti za ustrezen pravni, davčni in infrastrukturni okvir, znotraj katerega šport deluje. Konkretno to pomeni, da bi bil športnik ob prehodu na trg dobro pripravljen in tudi ustrezno sistemsko podprt. Tukaj lahko govorimo o ustrezni davčni zakonodaji, o športnikovih statusno-pravnih oblikah, v okviru katerih je mogoče uspešno delati, in še bi lahko našteval. Tudi pri svojem delu večkrat naletim ne nerazumevanje športa in športnikov.
Bi, ko govoriva o obstoječem stanju, lahko navedli kakšen konkreten primer iz prakse, ki kaže na domnevno neustrezno oziroma športu nenaklonjeno ureditev.
Zakonodaja in njeno izvajanje sta marsikje, prvenstveno zaradi nepoznavanja športnih specifik odločevalcev in uradnikov, neprijazna ali celo diskriminatorna do športnikov. Lep primer predstavlja ugotavljanje prihodka samostojnih podjetnikov v športu. Tuji športniki, ki imajo odprt normirani s.p., so ob podaljševanju delovnega dovoljenja v diskriminatornem položaju do športnikov, ki imajo odprt tako imenovani navadni s. p. Zakon določa, da mora športnik ob podaljšanju delovnega dovoljenja izkazati, da razpolaga s sredstvi v minimalni višini 411 evrov mesečno. Ministrstvo pri tem ne upošteva, koliko dejansko zasluži mesečno, temveč njegov mesečni zaslužek ugotavlja izključno na podlagi računovodske operacije (odbitka 80% stroškov). Slednje pa pomeni, da noben izmed športnikov, ki prejema mesečno plačo do cca. 1.700 evrov, takšnemu pogoju ne more zadostiti. Čeprav prejema dejansko neto plačilo, ki predstavlja dvakratnik zakonsko zahtevanih sredstev, mu država zaradi računovodske operacije ne prizna višine dejanskih prihodkov, temveč pavšalno upošteva, da je imel športnik 80% stroškov. Navkljub večkratnim pozivom tega vprašanja ni bilo mogoče urediti. To je lep primer neposluha države pri urejanju birkokratskih zapletov.
Omenili smo tujino. Kakšno pa je vaše stališče do slovenskih športnikov z davčno rezidenco v tujini?
To so športniki, ki živijo v tujini in so tam zaposleni. Zakaj bi bili podvrženi 50-odstotni obdavčitvi, če so lahko podvrženi nižji stopnji obdavčitve? To ni izogibanje plačevanju davkov v Sloveniji. Športnik v tem oziru ni v ničemer drugačen od Slovenca, ki se zaposli v tujini in se tja preseli.
Problem ni v ljudeh, ki gredo v tujino, problem imamo doma, da takšnih ljudi ne uspemo zadržati. Vsi vemo, da je kariera profesionalnega športnika časovno zelo omejena. Ko in če športnik uspe in za to prejme plačilo, bi moral 50% plačati državi. Slednja pa še niti približno ni vanj vložila 50% sredstev, ki jih je potreboval do trenutka svojega uspeha. Država na letni ravni za šport namenja le 40 milijonov evrov. Mimogrede, toliko je, na primer, pred leti namenila za odstranitev cestninskih postaj. Ob tem ne smemo pozabiti, kakšno promocijo za Slovenijo predstavlja šport in da so športniki naši največji in najboljši ambasadorji.
Poleg tega pa gre za športnike, ki nato na različne načine, skozi fundacije, donacije ali raznorazne načine, podpirajo projekte oziroma instutucije v domačem okolju in tako izkazujejo svojo družbeno odgovornost. Država tukaj zamuja priložnost, da bi to področje uredila drugače, predvsem pa davčno bolj prijazno in na tak način spodbudila športnike, da ostajajo davčni rezidenti Slovenije.
Kaj spodbuja podjetja k vlaganju v šport, če upoštevamo, da je pojem družbene odgovornosti vse bolj preživet?
Že pojmovanje sponzorstev v obliki družbene odgovornosti je problematično. Jasno, je tudi družbeno odgovorno. Toda v bistvu je to trgovina. Gre za nakup pravic do poistovetenja s športnikom, klubom, zvezo ali tekmovanjem. Zato me zmoti, ko v podjetjih govorijo o tem, da pomagajo športu. Boste tudi za kupca avtomobila dejali, da pomaga avtomobilskemu salonu? V konceptu pojmovanja sponzorstev kot pomoči v oči bode tudi pričakovana “hvaležnost” sponzoriranca. Da ne bo pomote, seveda je sponzoriranec lahko upravičeno hvaležen, vendar predvsem zaradi tega, ker je nekdo v njem prepoznal potencial za promocijo določene blagovne znamke in ne morebiti zato, ker je plačal za njegove pravice. Slednje je povsem normalno, oziroma bi vsaj moralo biti normalno.
Če pa se vrnem do bistva vašega vprašanja, bi dejal, da imajo od sponzorstva podjetja le toliko, kolikor sama naredijo skozi tržno komunikacijo in na tak način čim bolje izkoristijo svoje sponzorske pravice. Zaradi davčnih olajšav, ki so zanemarljive, ne sponzorira nihče.
Kot sem že večkrat omenil, potrebno je preseči razmišljanje, da ima tisti, ki “daje denar” tudi moč. Sponzor ne daje denarja, pač pa kupuje pravice.
S čim se kot odvetnik na športnem področju največ ukvarjate oziroma kaj je dandanes, ko se tudi športno okolje pri nas razvija, jedro vašega dela?
Športno odvetništvo je zelo dinamičen poklic. Tako kot se razvija okolje, se moramo razvijati tudi v odvetniškem poklicu. Prizadevam si, da sisteme oziroma dobre prakse, s katerimi se soočamo v tujini, primerno in smiselno vnašamo tudi na področje Slovenije. V naši pisarni na dnevni bazi jedro predstavlja svetovanje športnikom, trenerjem, agentom, klubom in zvezam na pravnem in deloma poslovnem področju. To je namreč velikokrat nemogoče ločiti. Gre za sklepanje pogodb, pogajanja, zastopanje pred domačimi in mednarodnimi športnimi arbitražami, tudi delovanje na področju trženja osebnih pravic in podobno.
Šport pozna številne arbitražne inštrumente, ki se navezujejo na zgoraj omenjeno. Kako hitra pa je aktivacija?
V večini športov je dostop do arbitraže, bodisi znotraj športa bodisi do CAS, relativno hiter. Veseli tudi, da imajo velike panožne zveze v svoj koncept implementirana pravila izvršitve odločb arbitražnih organov, v kolikor organizacija ali posameznik ne upošteva končne arbitražne odločbe. Te sankcije so najbolj učinkovite. Govorimo o odvzemu točk, prepovedi registracije, prepovedi nastopanja v evropskih tekmovanjih … To so daleč najboljše oziroma najbolj učinkovite sankcije.
Težavni so spori, kjer se športnik sploh ne more obrniti na specializirana arbitražna razsodišča, ampak mora najprej izkoristiti postopke pred raznimi organi kluba oziroma zveze. Slednji pogosto potekajo prepočasi oziroma sploh ne stečejo in mora nato športnik pravico iskati pred nacionalnim sodiščem, kar pa je proces dolgotrajen.
Šport je bil doslej “skrit” v Ministrstvo za izobraževanje. Z reorganizacijo vlade se je preselil pod okrilje gospodarskega ministrstva. Je dolgoročna rešitev samostojno Ministrstvo za šport?
Verjamem, da bi bil to korak v pravo smer. Glavna težava je, da šport nima svojega ministrstva. Zakaj? Minister za šport bi to “agendo”, o kateri govoriva, stalno potiskal naprej. Če pa je šport znotraj ministrstev “skrit” v druga področja, je tudi ministrom v drugem ali tretjem planu. Mimogrede, pred volitvami niti ena stranka v svojem programu ni imela športa oziroma urejanja športne tematike. To je smešno. Ko bi bili vsaj tako pragmatični, da bi se zavzemali za športno problematiko, če se nato tako zelo radi istovetijo s športnimi uspehi. Šport je všečna parola in odlična platforma za propagando.
Kako realna težava je v slovenskem športu plačna nedisciplina?
Odvisno od športa. Najboljše so razmere v nogometu. Ne toliko, ker plačne nediscipline ne bi bilo, temveč predvsem zato, ker ima vzpostavljene ustrezne in dokaj hitre postopke sankcioniranja plačilne nediscipline. Tam, kjer takšni postopki niso vzpostavljeni, pa so športniki prepuščeni mlinu nacionalnih sodišč, kjer se vse odvija neprimerno počasneje. Vedno manj je različnih izvršb. Upam, da tudi zaradi tega, ker se položaj ureja in se klubom resnično ne “izplača” zamujati. Športniki imajo namreč možnost prekinitve pogodb, po kateri lahko nato zahtevajo izplačilo celotnega pogodbenega zneska.
V javnosti ste pogosto nastopali kot odvetnik Ilke Štuhec, in sicer v pogajanjih s Smučarko zvezo Slovenije. Je ta fronta zaprta?
Zaradi angažmaja Ilke je SZS spremenila pravilnike na način, da so bližje mednarodno veljavnim standardom športne industrije. Ne trdim, da želijo s svojimi pravili zveze komurkoli škodovati. A prepogosto ne gledajo na pravice drugih. Spremembe pravil pa pomenijo premik iz cone udobja. Pravilnik, ki je urejal trženje alpincev pri SZS, ni bil ustrezen. Še več, bil je pravno sporen. Imeli smo trda pogajanja. A pomembno je, da smo imeli nekoga, ki je na drugi strani skrbel za dialog.
Ilka je, kot najboljša smučarka, imela veliko pogajalsko moč, saj ji je SZS enostavno morala prisluhniti. Toliko bolj, ker so bile njene pripombe utemeljene na mednarodno veljavnih standardih. Sedaj imajo alpinci več prostora in predvsem svobode na trženjski strani. In to je Ilkina zasluga, saj je dejansko bila bitko v dobro vseh. Stvari še vedno niso v celoti urejene, kot bi morale biti. A dejstvo je, da je treba iskati vmesne poti in kompromise med različnimi interesi. Trdim, da elastike ni treba vedno napenjati do skrajnih meja. V manjših okoljih je treba sobivati in si pomagati.
Sicer pa bi navedel besede kolega, ki je dejal, da smo lahko športni pravniki le toliko dobri, kolikor nam to dovolijo stranke.
A takšen boj, tudi z javnim pranjem umazanega perila, je lahko za športnika zelo obremenilen.
Vsekakor, tovrstna dogajanja vplivajo na športnika. Načeloma športniki neposredno ne sodelujejo pri vseh pogovorih in pogajanjih, saj jih želimo od tega odmakniti in jim omogočiti, da se v celoti posvetijo svojemu delu. Je pa treba spoštovati želje športnika, toliko bolj, ko gre za primere, ki so javno odmevni in ga lahko težijo.
Ste imeli kot odvetnik že kaj dela s prekrški na ravni dopinga? Vaše izkušnje?
Na tem področju me motita predvsem dve stvari. V Sloveniji je, denimo, nek športnik, ki je daleč od profesionalnega, malce nepazljiv pri prehranskih dopolnilih, pa bo pri izrekanju kazni izenačen s profesionalnim, torej poklicnim športnikom. Definicija profesionalnega športnika bi namreč morala biti sprejeta na svetovni ravni, in sicer kot športnika, ki se lahko preživlja s svojim športnim udejstvovanjem. Sicer ne gre za profesionalnega športnika. Tako pa so vsi športniki, profesionalni in tisti, ki od športa ne živijo, izenačeni. Svetovna protidopinška agencija v večini primerov hudo kaznuje majhne športnike in na takšen način izkazuje svojo moč, medtem ko se pravi kršitelji kaznim vedno izmuznejo. Antidoping torej svojo agendo vodi na športnikih srednjega in nižjega razreda. Mar ni nenavadno, da v nekem primeru ulovijo tri manjše ribe, velikih pa ne?
Slovenija kot mlada država verjetno še nima vzpostavljene ustrezne športno pravne prakse?
Če na sodišče pride malo specifičnih športnih primerov, kar nedvomno je slovenska realnost, potem je veliko odvisno od tega, v kolikšni meri se bo sodnik poglobil in prepoznal specifičnost športa. Obstaja literatura, obstajajo primeri, le zakopati se je treba. Če temu ni tako in bo sodnik apliciral redne principe in načela, to vsekakor ne bo dobro. Zaradi tega bi si kot športni pravnik želel več takšnih primerov.
Tudi na strani izobraževanja bi lahko storili korak naprej. Ko sem bil študent, ni bilo ne duha in ne sluha o športnem pravu. Vse smo črpali iz tujine. Tukaj se je malce premaknilo. Pravna fakulteta ima zdaj vsako leto kliniko Pravo v športu. Dvigovati moramo zavest. Razmišljam o združenju odvetnikov, ki se ukvarjamo s športnim pravom. Nadalje bi imeli o športnem pravu lahko predavanja tudi na društvu sodnikov.
Le tako se bomo lahko izognili raznoraznim nenavadnim situacijam. Konkretno, pred časom je sodišče potrdilo doživljenjsko prepoved opravljanja trenerskega dela. Veste zakaj? Trener je sodnika po tekmi prijel za nos. Ni ga udaril, odrinil ali kaj podobnega. Zgolj v slogu “lažniki Kljukec” ga je prijel za nos. Primerjajte to z incidentom iz lige NBA “Malice at the Palace” (pretep na tekmi Detroit-Indiana, leta 2014). Končalo se je z enoletno kaznijo. Pri nas pa prijem za nos – doživljenjska prepoved. To je zame hud poseg v pravico do opravljanja dela. Smo s tem postavili standarde tudi za druga področja?
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje