Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Čeprav v organizacijo ni neposredno vključen, pa je Franci Petek na nordijskem svetovnem prvenstvu v Planici prisoten praktično vsak dan. Prvi Slovenec, ki je osvojil naslov svetovnega prvaka, pa čeprav uradno še pod jugoslovansko zastavo, je za Sportklub pokomentiral planiško prvenstvo.
Ko je 10. februarja 1991 na svetovnem prvenstvu v Val di Fiemmeju prehitel vso konkurenco, je v zbirko slovenskih kolajn na nordijskih SP vključil prvo kolajno. Ta po nedeljskem bronu na mešani skakalni tekmi zdaj šteje že 16 odličij. Franci Petek je na Južnem Tirolskem sicer tekmoval še pod jugoslovansko zastavo, toda v izteku ciljne zastave je slavil s slovensko. To je leto dni pozneje kot prvi nosilec prinesel na stadion olimpijskih iger v Albertvillu.
Tudi po koncu športne kariere je Petkovo življenje prepleteno s športom. Podal se je na funkcionarsko pot. Bil je direktor Smučarske zveze Slovenije, ko je ta na kongresu dobila zaupanje Fisa in ji je bila dodeljena organizacija SP 2023. Od sredine leta 2020 je direktor Zavoda za šport Planica, pod katerega spada tudi nordijski center, na katerem se najboljši športniki in športnice sveta v teh dneh borijo za kolajne.
Domače svetovno prvenstvo, pri katerem ste imeli tudi vi že na začetku prste vmes, je v polnem teku. Kako ga doživljate?
Ob tem čutim izjemen ponos. Ker vem, kako težko je pridobiti tako veliko prvenstvo oziroma dogodek, da ti ga mednarodne institucije zaupajo. In ker vem, kako veliko dela je bilo vloženega in kako veliko ljudi je že eno leto vpetih v to prvenstvo. Tako organizatorji kot člani nordijskega centra.
Vi niste imeli priložnosti tekmovati na domačem prvenstvu. Kaj to pomeni za športnike, poleg časti verjetno tudi pritisk?
Višek kariere je, da imaš sploh priložnost nastopati na domačem velikem tekmovanju, kaj šele doseči vrhunski rezultat ali osvojiti kolajno, kar je uspelo mešani skakalni ekipi. To je nekaj največjega, kar lahko doživiš. Je pa nastopati doma tudi odgovornost in pritisk, ki ju športniki nehote čutimo. Tako se izkaže, koliko smo kot panoga že zreli in ali znamo ta pritisk obrniti sebi v prid ali mu podležemo. Seveda je potem vsak posameznik sam na skakalnici ali v smučini, ampak na splošno.
Slovenija je zaenkrat osvojila eno kolajno, morda pozneje od pričakovanj. Bo zdaj lažje?
Njim je zagotovo lažje, saj so razbremenjeni. Dobili so potrditev, da so vrhunsko pripravljeni. Kar se tiče kolajne, pa je tako. Nobene kolajne se ne da napovedovati ali do potankosti načrtovati. Delaš vse za to, ampak kolajna se tisti dan, tisti trenutek in v tistih okoliščinah zgodi. Ali pa se ne. Za obe slovenski ekipi lahko rečemo, da so sposobni in imajo dovolj znanja. So v formi, da lahko posežejo po še kakšni. Ampak se more zgoditi.
Zakaj v zadnjih letih celotna skakalna ekipa deluje močno, ne zgolj posameznik?
Postavili smo sistem, kako zrasti kolektivno. To ne pride čez noč. Kljub strategiji in načrtovanju, kako bomo v letih delali, pa je bilo treba 10 let čakati na uspehe Petra Prevca, šele zadnjih pet let pa smo ekipno močni. V pokalu narodov smo ves čas od prvega do petega mesta.
Razlog za to je?
Načrtno in sistemsko delo.
Prvenstvo v Sloveniji je dobilo v javnosti malce negativne konotacije. Smo Slovenci res naklonjeni samo poletom, skokom in tekom pa ne toliko?
Nimam podatkov, da bi lahko tako trdil. A to je zagotovo eden od razlogov. Na tekaških tekmah lahko vidimo lepo število gledalcev, tudi vzdušje je navijaško. Na skokih pa je tega manj, kot smo Slovenci navajeni. Je pa takšno razmerje oziroma vzorec enak kot na vseh drugih svetovnih prvenstvih v nordijskem smučanju. Sam ne vidim takšne krize, organizator – Smučarska zveza Slovenije – pa bo zagotovo analiziral, kaj bi morala storiti drugače.
Kako ste iz drugih vidikov zadovoljni s prvenstvom?
Zelo. Prvenstvo poteka vrhunsko. Ne poznam vseh podrobnosti, ampak na splošno je res izjemno. Vse čestitke vsem, ki so mesece ali celo leta delali za to. Predvsem vsem, ki so tukaj te dni – delavci, prostovoljci, ki skrbi, da je vse pripravljeno na vrhunski ravni.
Kakšna bo zapuščina prvenstva za naslednje generacije?
Lažje bo kandidirati za naslednja velika tekmovanja. Predvsem pa so mladi slišali za prvenstvo v Planici, za teke, skoke in kombinacijo. To bo posredno vplivalo na to, da se bo kakšen več priključil tem športom. Želim pa si, da bi se v zdajšnje generacije tekačev, skakalcev in kombinatorcev lahko vložilo več na račun uspešno izvedenega prvenstva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje