Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Ste se kdaj spraševali, od kod smučarska tekačica Anamarija Lampič ob vseh medijskih nastopih črpa sproščenost, dobro voljo in nalezljiv nasmeh? Odgovore nam je v ekskluzivnem pogovoru ponudil njen oče Janez Lampič starejši, nekajkrat se je ob iskanju fotografij iz otroštva oglasila tudi mama Anka Lampič. Že po prvih minutah je bilo jasno, da je pri eni od favoritk za kolajno v sprintu smučarskega teka na igrah v Pekingu vzgoja v mladosti naredila svoje.
Nekdanji profesionalni kolesar Janez Lampič starejši ima v teh dneh zagotovo povišan utrip. Sina Janeza mlajšega in hčerko Anamarijo namreč čaka njun drugi zaporedni nastop na zimskih olimpijskih igrah. Sploh 26-letnica iz Valburge pri Medvodah v Pekingu velja za enega od glavnih slovenskih želez v ognju za osvojitev žlahtnih kovin.
Izkušnje s tekmovanjem pod petimi krogi ima tudi njun oče. Leta 1984 je namreč kot kolesar nastopil na poletnih igrah v Los Angelesu in na ekipnem kronometru na 100 kilometrov zasedel deveto mesto. Tokrat pa nam je odprl vrata svojega doma, kjer nam je v prijetnem in sproščenem pogovoru skupaj z ženo Anko razkril marsikatero podrobnost iz svojega življenja in življenja svojih otrok.
“Mami, jaz bom tekla, tudi če umrem,” so bile besede Anamarije ob obisku zdravnika zaradi aritmije v prvem letniku srednje šole. Takrat so nekateri specialisti celo svetovali, naj preneha z resnim športom. A po treh posegih na srcu je prišla nazaj še močnejša. Na tekmah svetovnega pokala je dvanajstkrat stala na zmagovalnih stopničkah, v minuli sezoni je osvojila mali kristalni globus za seštevek sprinta. Tri kolajne je prinesla s svetovnih prvenstev, v vitrini torej manjka le še olimpijsko odličje.
Kakšne so možnosti zanj, zakaj sta z bratom Janezom nerazdružljiva, česa sta najbolj vesela ob prihodu domov in kako je bilo videti njuno razigrano otroštvo, preberite v nadaljevanju. V pogovoru, pri katerem ni manjkalo smeha, pa se z nekdanjim kolesarskim olimpijcem nismo mogli izogniti niti vprašanju o izjemnih predstavah Tadeja Pogačarja, Primoža Rogliča in druščine v zadnjih letih.
Kako se trenutno počuti oče dveh olimpijcev, ki ju čez nekaj dni čaka vrhunec štirih let?
Zdaj mi je veliko lažje, saj prvič, ko sta šla, še nista vedla, zakaj gre. (smeh) Prvo izkušnjo imata za seboj, zdaj pa bosta tekmovala. Kot pravijo: prvič greš na izlet, nato pa narediti rezultat. Upam, da bosta zadovoljna, da se bosta dobro počutila.
S kakšnimi besedami ste ju pospremili pred potjo na Kitajsko?
Pred odhodom sem jima dejal samo: “Pojdita tja in uživajta.” Naj se ne obremenjujeta z rezultatom.
Ste poseben fenomen, oče olimpijec letnih iger ima na zimskih olimpijskih igrah že drugič zapored sina in hčerko olimpijca. Kako gledate na to?
Letne igre so vseeno letne. To je težko primerjati, saj je panog poleti toliko več, tudi glavni športi – atletika, kolesarstvo … – so tam. Nočem razvrednotiti zimskih, sploh ne. Ampak število ljudi, spektakel, tudi medijsko … Vse govori v prid letnih iger.
Ste bili z Anamarijo in Janezom kaj v stiku, odkar sta v Pekingu? Kako je tam, kakšne so razmere na progi, razmere v olimpijski vasi?
Pogovarjali smo se res malo, na hitro. Rekla sta, da je vse v redu. Da so stvari “popredalčkane”. Prehranjujejo se v “boksih”, prostega gibanja pa je zelo malo. Ves čas morajo biti notri, Ana je celo dejala, da ne sme odpreti okna v sobi, čeprav je vroče.
Prizorišče ji je všeč, proga je po konfiguraciji podobna tisti v Planici. Najprej je treba naštudirati progo, nato bodo postavljali taktiko.
Vaša napoved, koliko medalj bo osvojila Slovenija v Pekingu (pogovarjali smo se pred začetkom OI, op. p.)?
Vi kot udeleženec olimpijskih iger – čeprav poletnih – poznate pritisk takšnega tekmovanja. Kako se onadva soočata s tem?
Ana, no pa tudi Janez, je zdaj že toliko zrela, da točno ve, kaj hoče. Ve, kaj mora narediti za uspeh. Ampak lahko je reči hop, skočiti pa je težje. Mislim, da jo bodo vsi spremljevalci: fant Boštjan Klavžar ter trenerja Nejc Brodar in Stefano Saracco ustrezno pripravili. Slaba stran je le, da zdaj dolgo ni imela tekem. Upam, da ni preveč zarjavela in se bo naoljila do tekem.
Rekla je, da je sneg bolj počasen, proga pa težka in dolga. Zraven je še visoka nadmorska višina. To pomeni, da bo treba bolj gristi, ona pa je po tem tako ali tako znana. Ker ni bilo generalke, bo za vse isto. Ampak taktika pred tekmo je eno, po startu pa je lahko popolnoma drugače.
Že za uvrstitev v finale bo “klanje”
Kako pa vi kot nekdanji športnik spremljate njune nastope – bolj ali manj nervozno kot svoje?
Žene je bolj strah pred tekmami, včasih sploh ne gleda, se raje skrije. (smeh) Meni je pa spremljanje všeč. Mi je pa veliko lažje kot v svojih športnih časih. Ko sam tekmuješ, si popolnoma osredotočen, nobena stvar zraven te ne zanima. Na dolgih kolesarskih dirkah je več časa, da se lahko pokažeš. Pri smučarskem teku pa je drugače, nastopi so dolgi po približno tri minute.
Če pride do napake, zloma palice, zloma smučke ali padca, je to težko popraviti. Tudi če ti uspe, si potem v zaključku v minusu z energijo. Ostali varčujejo “z baterijami” za konec, tebe pa zmanjka. Bo pa na posamičnem sprintu zagotovo zelo izenačeno, že za uvrstitev v finale bo to “klanje” z ostalimi reprezentancami.
Selekcija je res huda, kakšna napaka lahko odnese sanje že po kvalifikacijah. Neželeni zlom palice lahko pomeni 10, 15 sekund zaostanka in ostaneš brez uvrstitve med trideset najboljših.
Kdo od članov družine pa je najbolj zagrizen navijač?
Časi od vašega nastopa na igrah so se močno spremenili. Vi imate zdaj vpogled v tisto obdobje iger in zdajšnje obdobje iger. Kaj se najbolj razlikuje? Kaj ostaja enako?
Tekma kot tekma se ni veliko spremenila. Mogoče so športniki zdaj še bolje pripravljeni kot takrat. Več je metodike in znanja glede treningov ter prehrane. Tudi materiali so boljši. Slovenski kolesarji imajo danes enake pogoje za delo kot vsi ostali. V mojih časih pa smo bili malce hendikepirani, saj kolesarstvo v Jugoslaviji ni bilo na vrhu pri športih. Včasih se je celo zgodilo, da na igre ni šel tisti najboljši.
Kaj pa glede dogodkov na igrah, sploh na otvoritvi?
To je res težko primerjati. Pri nas smo bili vsi v kratkih rokavih pri skoraj 35 stopinjah, na zimskih pa so vsi toplo oblečeni, “zadekani” ob minus 15 stopinjah Celzija. (smeh)
Če pa po besedah Anamarije primerjam Pjongčang in Peking, je baje zelo podobno. V Južni Koreji je bila sicer nižja nadmorska višina, a mraz in pusta okolica sta podobna. Tekma pa bo še ponoči, kar je nekaj posebnega.
Tu je zdaj še koronavirus. Okužbe so prisotne tudi v slovenskem taboru. Najprej Eva Urevc, pa potem Žan Košir, Martin Čater … Koliko ste vi kot oče in navijač Anamarije in Janeza obremenjeni s tem?
O tem sva se z ženo veliko pogovarjala. Na to nimamo vpliva, zato se s tem ne obremenjujemo. Če bo Ana zdrava in bo prišla do tekme ter dala maksimum, bomo zadovoljni. Kar bo, bo. Ne bomo nezadovoljni, če ne bo medalje. Kot sem že omenil, sem ji dejal, naj se dobro pripravi, nato pa uživa. In naj ne razmišlja o koronavirusu.
Je taka, kot je. Brez igranja in pretvarjanja
Koliko pa sta Janez in Anamarija obremenjena s tem?
Janez se s tem ni preveč obremenjeval, niti tik pred odhodom niti prej, ko še ni vedel, če bo sploh šel v Peking. Sicer se je veliko pripravljal, ker je mislil, da bo moral v Oberstdorf potrditi olimpijsko normo. A covidu ni posvečal veliko pozornosti. Tudi sicer je velik flegmatik. Ali pa dobro skriva tremo.
Tudi Ana nima težav. Ima pozitivno tremo pred nastopom, ki pa jo moraš imeti, če si pravi športnik. Če je te do prave mere, ti lahko zgolj koristi.
Tudi v vseh medijskih nastopih deluje zelo sproščeno.
Ja, tako smo jo tudi učili. Zna se pogovarjati, je pa taka, kot je. Ne igra. Vse pove po domače, tako, kot misli. Je rekla, da se v odgovorih ponavlja, ampak noče se pretvarjati in biti nekdo drug. To imajo ljudje radi. Meni osebno sta bila Nataša Lačen s koroškim ali Kristjan Koren s primorskim naglasom super za poslušat.
Po kom pa ima Anamarijo to sproščenost in nalezljivo dobro voljo?
Se mi zdi, da po obeh. Ne Anka ne jaz nisva bila nikoli “zamorjena”. Nikoli se ni bil problem vključiti v družbo, kamorkoli smo šli. Tudi otroke sva tako učila. Nikoli jih nisva omejevala in “zavijala v folijo”.
Vidva jo najbolje poznata. Na treningih in tekmah pridejo tudi trenutki, ko trpi. Kako takrat razmišljate?
Kmalu po njenem začetku je prijokala domov, ker je bila na eni tekmi šesta.
Anka Lampič: Takrat je hodila v peti razred. Tekma je bila v Črni na Koroškem.
To je bila nekje peta, šesta resna tekma zanjo. Vedno je bila druga, tretja, tudi četrta, takrat pa je končala kot šesta in je bila objokana. Rekel sem ji: “Super, šesta! Naslednjič bo pa bolje!” Zdi se mi, da je takrat preklopila in se ni več obremenjevala s tem.
Včasih je rekla tudi, da ima kdo od drugih tekmovalcev nove smuči. Njene pa so bile še povsem v redu. Vedno sem ji govoril, da če jih bo premagala s temi “starimi”, jih bo poraz še bolj bolel. “Se te bodo tekmice še bolj bale”.
No, ko so pa drugi začeli govoriti, da je perspektivna, so se pa stvari spremenile. Ko je v Sloveniji že vse zmagala, je šla v tujino. In tudi tam zmagovala. Tako je rasla.
Zdi se, da celotna družina celotno situacijo sprejema kot “običajno”. Pa vendar, Anamarija je aktualna dobitnica sprinterskega globusa, dve kolajni s SP, ena glavnih favoritinj za kolajno na OI. Obstaja zavedanje, kaj vse ji je že uspelo?
Ja, ampak je z rezultati res nikoli nismo obremenjevali. Sama je hotela to doseči. Imela je tudi željo, da se dokaže sama sebi. Vedno sem ji govoril, da ni nič slabša od drugih. Da bo premagala tudi Skandinavke, čeprav imajo boljše pogoje. Natrenirala je glavo, psiho in to se zdaj vidi.
Recept: spontano in skupaj
Verjetno je k temu pripomogla tudi vajina vzgoja? Kako bi se opisali kot starša v mladih letih?
Z ženo sva bila zelo povezana s športom. Ko sva imela otroke, sva jih vzela zraven. To je bilo vse zelo spontano. Šli smo, recimo, na hrib, potem smo se skrivali in plezali po drevesih. Ana in Janez sta ves čas razvijala motoriko. Nikoli nisem dajal pozornosti, če stvari delata pravilno. Tudi skakati v vodo sem ju učil, kot sem znal sam. Enostavno moraš biti Tarzan, če želiš uspeti v kateremkoli športu. (smeh)
Tudi smučati sta se naučila na mini skakalnici za hišo. Ko sem pripeljal tja kolega z otroki, me je čudno gledal, zakaj smučamo med hišami po čistem ledu. Ana in Janez pa sta do gor pritekla s tekaškimi smučmi in se spustila. To jima še danes pride prav.
Kakšna pa sta bila onadva kot otroka? Glede na opisano zelo razigrana?
Ana sploh. Janez je pa capljal za njo. Še v sedmem, osmem razredu sta se stepla. Ko pa je on zrasel, ji je rekel, naj se umiri. (smeh) Bila sta nerazdružljiva. Za sina sem mislil, da bo šel v kolesarstvo. A nisem imel živcev in srca, da bi ga ločil od nje. Bila sta kot rit in hlače.
Verjetno bi bila tudi ona danes drugačna, če ne bi bilo njega zraven. Ves čas sta se podpirala, v dežju in snegu sta hodila na treninge. Res sta zelo povezana. Čeprav šele od letos skupaj trenirata kot ekipa pod vodstvom Saracca, pa se zanju ni veliko spremenilo.
Fotografije iz otroških let iz osebnega arhiva:
Zgodba začetka Anamarijinega teka je poznana. V vrtcu so ji predstavili tek, ona pa je rekla, da je to zanjo.
Že prej sva se z ženo pogovarjala, kateri anaerobni šport bi bil primeren zanju. Da ju ne bi bilo treba daleč voziti na treninge. Za kolo je bilo takrat še prezgodaj. Smučarski tek pa je bil tudi meni vedno všeč. Tudi sam sem bil blizu, da bi začel trenirati ta šport, pa sem se potem usmeril v kolesarstvo. Zato sem šel tudi na gumarsko šolo, saj sem želel postati profesionalec Save iz Kranja. Ta vizija mi je nato tudi uspela.
Je Anamarija pred smučarskim tekom trenirala tudi kaj drugega?
Ne, že s tem je začela zelo zgodaj. Res se je zaljubila.
Anka Lampič: Stara je bila tri leta, ko sta z Janezom za božič dobila plastične smuči. Ona je na snegu takoj dobila občutek, medtem ko njemu ni šlo.
On je bil res neroden. Naslednje leto poleti sem mu dal rolerje in takoj je znal.
Anka Lampič: Ana ni nikoli prenesla, da se je Janez prej naučil voziti kolo. (smeh)
Res je bila jezna, saj je mlajši. (smeh) Popoldne je šla sama na kolo, se zaletavala, nato pa rekla: “Oči, zdaj pa tudi jaz znam.”
Če bo otrok svoje otroke vzgajal kot ti, je to velika pohvala
No, ampak ta zgodba o aritmiji in težavah s srcem, celo napovedi, da ne bo mogla tekmovati. Verjetno tudi vam ni bilo enostavno. Je ta njena odločnost, da vseeno uspe, naprej gnala tudi vas?
Ves čas smo ji govorili, naj naredi, kar misli, da je dobro zanjo. To ji še zdaj velikokrat rečem, čeprav je dovolj stara, da razmišlja s svojo glavo. Kar bo “sama namazala, bo tudi sama pojedla.” Ves čas smo jo tako vzgajali. In večkrat je že rekla, da bo tudi sama otroke vzgajala na način, kot smo mi njo. Če ti to otrok reče, je res velika pohvala.
Anka Lampič: Iz teh zdravstvenih težav res nismo nikoli delali “buma”.
Ja, vse, kar smo počeli, je bilo zelo spontano. Večkrat smo šli na morje trenirat, njej pa je fant rekel, da v klubu nikoli niso šli poleti na morje na trening. Smo mu rekli, naj gre zraven. Prvo leto ni šel, nato pa je po prvem obisku Korčule dejal, da če bi vedel, kako je, bi šel zraven že prej in večkrat. Po treningih so se nato metali v morje.
Anka Lampič: No, ampak moram izpostaviti, da jim tam res nikoli ni bil problem vstati ob petih zjutraj za trening. Ob sedmih so bili že nazaj.
Ja, onadva sta šla z rolkami, jaz pa s kolesom. Gledali smo, kdaj so trajekti, da nismo obtičali v gneči. Pa so na Korčuli kar hudi klanci. Boštjan (Anamarijin fant, op. p.) je večkrat zgroženo dejal, kje se spuščamo. Šli smo tudi 70 ali 80 kilometrov na uro. Vsak dan smo šli z višjega klanca. Ampak tako sta se navadila, da nimata strahu. To jima pozimi pomaga.
Je tudi Janez začel s tekom?
On je začel z nogometom pri šoli, bil je tudi pri gasilcih. Kmalu je bil tudi pri teku, a hitro dejal, da bi raje igral nogomet. Pa sem mu rekel, naj se odloči. Pol sezone je še brcal, po koncu poletne sezone pa se je vrnil na smuči in od takrat je na njih.
Kako pa je z ostalimi otroki, kako blizu profesionalnega športa so oni?
S starejšim Gašperjem sva igrala floorball, jaz sem bil takrat eden od začetnikov tega športa v Škofji Loki. On je igral za prvo ekipo, jaz pa sem bil hitro prestar. Smo z mojimi vrstniki naredili svojo ekipo in nastopali v drugi ligi. (smeh)
Mlajša Tinkara pa je bila tudi v smučarskem teku, zraven se je ukvarjala še z jazz baletom. Pa je tudi padla odločitev, da bo tekačica. Vklopila se je super, a zaradi sladkorne bolezni ni šlo. Večkrat so ji zatekle obušesne slinavke in je zbolela. Naredila je mesec treninga pa spet zbolela in na tak način je zime hitro konec. Smo ji rekli, naj se odloči.
Anka Lampič: Lani se je odločila, da ima dovolj.
Smo ji rekli, naj uživa v drugih stvareh.
Od kolesa … vse do goveje juhe
Omenili ste že treninge s kolesom. Koliko pa sta Anamarija in Janez navdušena nad kolesom?
Kot nekdanjemu kolesarju mi je bila prva prioriteta, da se naučita kolesariti. Če bosta to znala, bosta lahko dobra tudi v športih. Mislim, da sem jima ga privzgojil. Še danes se rada usedeta nanj. Veliko pa smo igrali tudi hokej in floorball.
Greste še kdaj skupaj na kolo?
Smo šli. Po letu 2011, ko sem imel bypass operacijo (obvod srčne žile, op. p.), pa ne morem tako hitro voziti kot včasih. Zdaj greva z ženo bolj počasi. Smo pa pred tem prevozili celo Korčulo, od doma smo šli do Šmarne gore, na Krvavec, proti Jezerskemu, v Selško in Poljansko dolino, šli smo tudi do Vršiča. Naučil sem ju voziti bolj tekmovalno, še danes na kolesarskih treningih podučita ostale tekmovalce. (smeh)
Česa sta Janez in Anamarija najbolj vesela, ko se vrneta iz tujine domov?
Goveje juhe. (smeh)
Anka Lampič: Imata poseben ritual. Janez gre najprej pogledati mačke in pse, nato skupaj obiščeta babico, šele nato pa prideta do naju.
Babi zameri, če ne pridejo k njej najprej. (smeh)
Anka Lampič: Potem pa kuhinja. Nekaj domačega za pod zob. Sploh goveja juha.
Poleti pa kakšen piknik. Povabimo kolege in malo spečemo na žaru.
Je pa zdaj bolj mirno, ni več tako glasno doma. (smeh) Zdaj je zelo domač tukaj tudi Anin fant Boštjan, čeprav sta veliko tudi pri njem v Logatcu ali pa na Dolenjskem, kjer urejata hišo.
O čem teče pogovor, ko se vrneta domov?
O športu se skoraj ne pogovarjajo
V enem intervjuju ob prvih uspehih otrok ste dejali, da niste več navajeni medijske pozornosti. Te je zdaj čedalje več. Vam to odgovarja?
Nimam težav s tem. Nisem jih imel niti v svojih športnih časih niti jih nimam zdaj. Vedno sem bil z novinarji “na ti”. Če so v športu dobri rezultati, si vedno zanimiv. Kot športnik ali pa kot oče športnika.
Pa vam Anka, vam to odgovarja?
Anka Lampič: (premislek) Ne da se povsem izogniti. Sama drugače raje stopim stran in prepustim Janezu glavno besedo. Drugače pa raje vidim, da smo z otroki sami, se “pocrkljamo”, kaj dobrega pojemo in se pogovorimo. Ampak o športu redko govorimo. O otvoritvi iger v Pjongčangu se sploh nismo zares pogovarjali.
Ko sem sam doživljal to v Los Angelesu, se mi je to zdelo “moje”. Doma nisem veliko govoril o tem. In tako tudi pri njima gledam na to. Jaz pa sem zadovoljen, da so to moji otroci in lahko uživajo v tem.
Anka Lampič: No, na lanskem svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu, ko nas ni bilo tam v živo, je bila Anamarija kar malce razočarana. Oziroma res si je želela, če bi lahko bili tam. Res ji da veliko energije ta pozornost, če pridemo, tudi če je vaška tekma.
Ampak pred pandemijo ste veliko hodili gledat tekme v živo?
Ja, na teh bližnjih smo bili redno. V Dobbiacu, dolini Fiemme. Anka je bila tudi na Norveškem, saj je imela veliko željo.
Anka Lampič: Ja, Holmenkollen sem doživela tik pred koronavirusom. V tisti veličini. Sicer ni bilo toliko ljudi kot po navadi, tudi ne na tribunah. Ampak res lepo, nepozabno.
Ja, zdaj pa tega že dve leti ni. Sva pa bila z ženo v Seefeldu na svetovnem prvenstvu 2019. Na ekipnem sprintu, ko sta s Katjo Višnar osvojili srebrno kolajno. Tam smo si z zastavami označili “mesto” ob progi, pa so ga tujci, verjetno Finci, želeli zasesti. Ampak se nismo pustili. (smeh) Nato je do nas pristopil nek Američan in nas spraševal kdo in iz kje smo, pa smo mu pokazali zastavo. Po koncu, ko je Slovenija osvojila kolajno, ZDA pa ne, so imeli dolge nosove. Ampak so nam vseeno čestitali.
Bilo pa je noro, Finci, Norvežani in Švedi so res uživali in se zabavali. Tam je bilo deset tisoč Norvežanov. Podobno bo tudi drugo leto v Planici na svetovnem prvenstvu.
Ste si kdaj želeli, da bi vas novinarji kaj vprašali, pa vas nismo? Nekaj, kar si res želite deliti z javnostjo?
Ne, nič takega. Mi smo športna družina, otroke smo v športnem duhu vzgajali. Imeli smo se fino, vedno pa sem rekel, da če bodo od tega kaj imeli, pa sploh super. Mlade družine naj uživajo in vzgajajo otroke, kot staršem ustreza.
Anka Lampič: Predvsem pa naj bodo z otroki, naj preživljajo čas z njimi. Midva verjetno niti petkrat nisva pustila otrok pri starih starših za dlje časa, da bi šla sama na dopust. Vedno smo šli skupaj.
In še danes so veseli, če potujejo. Radi pridejo domov, še raje pa gredo na pot. Zato tudi nimajo težav z domotožjem. Anamarija jih, za razliko od vrstnic, ni imela niti v mlajših letih.
Kakšen je občutek ob večji prepoznavnosti družine v javnosti?
Razlika med Rogličem in Pogačarjem je velika, a oba sta izjemna
Za konec pa vendarle še skok h kolesu. Slovenija je v zlati dobi kolesarstva.
Ja, to je noro. Bili so že kakšni zlati trenutki, ampak zdaj se je res vse poklopilo s celo generacijo. Ne samo Roglič in Pogačar, vsi. Kaj bi dali Španci, Francozi in Italijani za take kolesarje.
Koliko pa spremljate?
Anka Lampič: Letos sva bila na dopustu v Umagu. Janezovo prvo vprašanje je bilo, če je televizija v apartmaju. Pri nas se med največjimi dirkami čas ustavi.
Ja, vsi smo “cepljeni” za to. (smeh) Med Vuelto v začetku septembra sem rekel, da grem na dopust, če bo v apartmaju televizija. Bila je, a ni bilo Eurosporta. Ankina sodelavka je bila na počitnicah v Novigradu, onadva pa sta imela ta program. Takoj sva šla tja s prigrizki in pijačo. Štiri dni zapored smo gledali pri njih. (smeh)
Ni pa to edino. Veliko gledamo tudi vse zimske športe, poleti pa poleg kolesarstva še atletiko in veslanje.
Anka Lampič: Vse skupaj nam je močno olajšal ogled nazaj. Včasih smo morali s kakšnega izleta prej proti domu, ker je bil nek šport po televiziji.
Kaj pa je po vašem mnenju glavni razlog za te kolesarske uspehe?
Za Rogliča so po testih na Fakulteti za šport takoj rekli, da je fenomen. Ampak meritve niso nič. Bil je kar soliden skakalec, morda bi bil tudi v nordijski kombinaciji uspešen. Očitno pa je bila njegova želja kolo in v tem se je našel. Njegova pot je bila sicer zelo težka. Tudi sam sem začel pozno, pri petnajstih letih. Ko sem prišel, so imeli ostali za sabo že pet let dirkanja.
Takoj so me iz Kranja peljali čez Cerklje in Preddvor, jaz pa s šolsko torbo na ramah, nisem znal niti prestavljati. Šele čez leta so mi rekli, da sem očitno dober, če nisem spustil skupine ob takem ritmu na vzpon.
Mejnik za kolesarstvo sta tudi olimpijski kolajni v Tokiu.
Ja, to je bila vedno želja. Že ko sta bila Bojan Ropret sedmi in Andrej Hauptman peti na igrah, sta bila to velika rezultata. Medalja je pa res uspeh. To je ena dirka. Sicer je svetovno prvenstvo težja dirka kot olimpijske igre, saj si odvisen od koledarja svoje ekipe. Kot član le-te ti drugi povedo, kaj bodo prioritete. No, Tadej in Primož sta taka zvezdnika, da lahko sama povesta, kje bosta dirkala.
Rogliču se je sicer vse poklopilo tudi z odstopom na Touru, če bi v Franciji vozil do konca, vprašanje, koliko bi se pripravljal na Tokio. Sicer se mu pozna, da nima otroškega vrtca v kolesarstvu, morda je tudi zato večkrat na tleh. Ampak zato ga še bolj cenim, saj se je moral za vse rezultate še bolj potruditi. Do njih je prišel z živalsko močjo.
Pogačar pa je vzgojen, šolan kolesar. Izjemen že od mladih nog. V žargonu bi rekli, da je inteligenten kolesar.
Ob zaključku pa vendarle še skok v Peking. Vaša napoved slovenskih kandidatov za odličja v Pekingu (pogovor smo opravili pred začetkom OI, op. p.).
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje