Natančno dve leti po hudi poškodbi slovenski alpski smučar Boštjan Kline še vedno ne more stopiti na smuči. Sprva mu je grozilo, da bo ostal brez noge, nato je sanjal o vrnitvi v svetovni pokal, zdaj ne izključuje konca tekmovalne kariere.
Ko je predlani po grdem padcu v italijanskem smučarskem središču Sella Nevea dolgoletni slovenski reprezentant Boštjan Kline pristal v bolnišnici, se je za uradno diagnozo “zlom noge” skrivala precej bolj srhljiva zgodba. Kost namreč ni bila le zlomljena, temveč pri goleni raztreščena. Položaj je bil tako skrb vzbujajoč, da ni bila izključena niti amputacija noge. Ob tem podatku ima zanj današnji sproščen sprehod z družino in psom pod Pohorjem pridih velike zmage. Nekdanji mladinski svetovni prvak obenem tudi verjame, da bo, ko bo celotna zdravstvena kalvarija končana, povsem normalno hodil in ostal športno aktiven.
A ker je večji del življenja posvetil smučarski karieri, med katero je slavil eno zmago v svetovnem pokalu in kot edini Slovenec stopil na stopniške v obeh hitrih disciplinah, je naravno, da je sanjal o vrnitvi v Kitzbühel, Wengen, Beaver Creek … Tekmovalne vrnitve še vedno ne želi odmisliti, a se ob tem vse bolj zaveda realnega stanja. “Odprte so vse možnosti. Odpiram nova vrata. Vem pa, da so možnosti za pravo tekmovalno vrnitev vedno manjše. Razmišljam o trenerskih vodah ali kakšni drugačni drugi karieri. Čas teče. Tega se zavedam,” si je čistega vina nalil 33-letni Mariborčan.
Največja težava, s katero se sooča, je prepočasno celjenje, obenem pa je proces rehabilitacije dvakrat zavrla še bakterijska okužba. “V zadnjih dveh mesecih se počutim veliko bolje. Bolečina ob hoji je manjša. Ne vem pa, ali se kost vendarle celi. Zadnji rentgenski pregled sem imel februarja, ko ni bilo videti večjega napredka, zato zdaj čakam na pregled ob koncu tega meseca. EES terapije v Equilibriumu Maribor mi zelo pomagajo. Občutek je dober, ne vem pa, kaj bodo rekli zdravniki,” pojasnjuje Kline, ki z lažjimi kondicijskimi treningi vzdržuje določeno stopnjo telesne pripravljenosti.
Ne skriva, da sta za njim dve težki leti. “Seveda je lepo, da sem več časa z družino, toda nekako se zavedam, da ne morem biti zgolj doma. Tudi denarne zaloge kopnijo. Hvaležen sem policiji, pri kateri bom zaposlen do junija. Ob strani mi stoji tudi pokrovitelj Eset. Vem pa, da bom potreboval drugačne dohodkovne vire,” pravi specialist za hitri disciplini in razkriva, zakaj zdaj prvič javno razmišlja o smučarskem slovesu: ”Minili sta dve leti, jaz pa še vedno ne morem vedeti, kdaj bi se lahko vrnil. Če sploh. Življenje pač ni le smučanje. Razmišljam tudi o drugih področjih.”
Če bo ostalo pri 162 nastopih v svetovnem pokalu, udeležbah na dveh olimpijskih igrah in petih svetovnih prvenstvih … Ponos ali obžalovanje? ”Če bo ostalo le pri tem, ne bom čutil grenkega priokusa. Jasno, želel sem več. A to je življenje. Bilo je, kot je bilo. Vest je mirna, saj sem se vedno trudil dajati 100 odstotkov. Smo pa tudi športniki le ljudje. Delamo napake. Tudi jaz sem jih. Vse pa sem delal v dobri veri,” odgovarja nekdanji dvakratni mladinski svetovni prvak, ki ob pogledu v prihodnost ne skriva, da ga mika trenersko delo. A še pred tem bo moral sprejeti odločitev o tekmovalni karieri ter si po več kot dveh letih znova obuti smučarski čevelj. “Tega se neizmerno veselim. Rad bi smučal. Če že ne tekmovalno, pa vsaj za lastno dušo. Ali pa kot trener,” je pristavil član Branika.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!