Skrivnost hrvaškega uspeha in zahvala Sloveniji

Alpsko smučanje 6. Jan 20255:00 2 komentarja
Zrinka Ljutić. Foto: Filip Barbalič

Mednarodna smučarska zveza naj bi Sljemenu nad Zagrebom načeloma že obljubila vrnitev v koledar tekem svetovnega pokala. Dotlej pa je za čudežno deklico alpskega smučanja Zrinko Ljutić njena začasna "domača" tekma kranjskogorska, kar pa, o čemer sta se razgovorila tudi oče Amir ter alfa in omega hrvaške zveze Vedran Pavlek, še zdaleč ni edina povezava s Slovenijo.

Ob zvokih zadnjega hrvaškega evrovizijskega hita “Rim Tim Tagi Dim” in glasni podpori številnih navijačev je komaj 20-letna Zrinka Ljutić v drugi slalomski vožnji na odlično pripravljeni progi, za kar gredo zasluge Andreju Špornu s sodelavci, odločno odgovorila na izziv več kot desetletje starejše Švicarke Wendy Holdener ter z vnovič najboljšim časom v velikem slogu prišla še do druge zaporedne slalomske zmage. Poklonila jo je svoji nekdanji mentorici Janici Kostelić, ki je prav v nedeljo dopolnila 43 let, in se ob tem pošalila, da ji je uspelo tisto, kar najboljši hrvaški alpski smučarki nikoli ni – dobiti tekmo svetovnega pokala v Sloveniji.

“Zavedala sem se, da se bom morala natančno držati načrta, če bom želela uresničiti zadani cilj. Bila sem mirna, vendar takšen pristop na tekmo sem gradila več let, nič ni prišlo čez noč,” je po zmagi, s katero je tudi prevzela vodstvo v slalomskem in celo skupnem seštevku svetovnega pokala, dejala Zrinka, ki z vztrajno rastjo, sodobnim načinom smučanja, izjemno tekmovalno intuicijo in zbranostjo zgolj dokazuje, da ocene o novi zvezdi hrvaškega in svetovnega alpskega smučanja niso bile preuranjene.

Vedran Pavlek. Foto: MaPa

Od sreče je sijal tudi “večni” direktor Hrvaške smučarske zveze Vedran Pavlek, skupni imenovalec uspehov družine Kostelić, Ane Jelušić, Natka Zrnčića, Filipa Zubčića, bratov Kolega, Leone Popović … In družine Ljutić. Vprašanje o skrivnosti se je zdelo kot naročeno. “Skrivnost se skriva v večletnem, vztrajnem in sistemskem delu. Začelo se je z Antejem Kostelićem, ki je hčerko in sina popeljal do mladinske konkurence. Ko sem leta 1998 prevzel zvezo, sem imel vizijo, da ju pomagam potisniti do samega vrha, vzporedno pa razviti mlajše smučarje. In zdaj imamo, namenoma ob tem ne želim biti skromen, novo nastajajočo veliko zvezdo Zrinko Ljutić,” odgovarja športni deloholik, ki se je smučarske obrti kot edini Hrvat v tedanji jugoslovanski reprezentanci učil pod slovensko taktirko.

“Slovenci so mi v mojem razvoju zelo pomagali. Prvi med njimi vsekakor Tone Vogrinec. Tudi pozneje smo odlično sodelovali. Ko smo se odločili za organizacijo tekem svetovnega pokala, bi stežka uspeli brez pomoči prijateljev iz Kranjske Gore in Maribora. Sodelovanje krepimo tudi na terenih. To je naravno. Poglejte, smučarji iz Severne Amerike držijo skupaj, Skandinavci se povezujejo … Zato je logično, da smo Slovenci in Hrvati tako zelo povezani,” se je ob zahvali Slovencem razgovoril Pavlek, ki je pri FIS načeloma že izboril vrnitev Zagreba v koledar svetovnega pokala. A še pred tem bodo morali nad hrvaško prestolnico postaviti novo sedežnico, saj je dosedanjo predlani povsem uničilo veliko neurje. To se, kot vse kaže, še vsaj eno leto ne bo zgodilo.

A čeprav se je Zrinka Ljutić dodobra naslonila na obstoječi hrvaški smučarski sistem, ki sicer kot po pravilu temelji na samostojnih ekipah, pa gre obenem tudi za novo družinsko zgodbo. Če je bil Ante Kostelić nekoč rokometaš, pa Zrinkin oče Amir Ljutić izvira iz nogometa. Razvijal se je pri zagrebškem Dinamu in igral za Lokomotivo, se nato posvetil študiju strojništva ter službi, naposled pa je celotno družino preusmeril na sneg. “Alpsko smučanje mi je bilo vedno blizu. Dojemal sem ga kot najbolj čist šport. In tako se je tudi začela naša zgodba. Nanjo so vplivali tako Kostelići, ki so spremenili razumevanje smučanja na Hrvaškem, kot tudi Slovenci, za katere sem osebno vedno ocenjeval, da so pojem tega športa,” nam je pripovedoval, ko smo ga za rokav pocukali ob robu tekme v Podkorenu.

Hrvaško slavje v Kranjski Gori. Foto: Aleš Fevžer

Za Ljutiće je bila odločilna selitev v Avstrijo, kjer so v času odraščanja otrok vsako leto preživeli skoraj šest mesecev. “Otroci so se šolali in smučali. Skrivnost uspeha? Delo! Edini recept je bilo trdo delo,” pojasnjuje oče, ob vprašanju, kje so Zrinkine meje, pa odgovarja: “Ne želimo preskakovati stopnic. Korak za korakom. Bil pa bi lažno skromen, če ne bi dejal, da želimo zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala ter kolajne na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih.”

Kot smo že poročali, so vezi družine Ljutić s Slovenijo zelo čvrste in dolgotrajne. Medtem ko je mlajša sestra Dora dolgo trenirala po navodilih Nataše Bokal, za Tvrtka Ljutića v B-ekipi skrbi Mitja Valenčič, za Hrvoja Ljutića pa je odgovoren Matic Skube.

Že štiri leta je pridruženi član družine tudi Zrinkin serviser Miha Cerer, ki po drugi zmagi ni skrival čustev. “To je nagrada, spodbuda in pokazatelj prave poti. Konkurenca je močna, zato je treba delati modro in ne le brezglavo garati,” je dejal in najboljšo hrvaško smučarko označil za rokerico ter dobro in srčno osebo, ki odlično prenaša stres.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje