Srebrna olimpijska kolajna Žana Kranjca je po eni strani logično nadaljevanje zgodbe o najboljšem slovenskem veleslalomistu vseh časov, po drugi strani pa tudi zgodba o zmagi nad številnimi preprekami, ki bi marsikoga preusmerile na drugačno, manj uspešno smučarsko pot.

Del novega olimpijskega protokola, ki ga narekujejo epidemiološke razmere, predvideva, da si športniki na slovesnih podelitvah s pladnja sami vzamejo olimpijsko odličje in si ga obesijo okoli vratu. V primeru Žana Kranjca, ki je v veleslalomu zaostal le za Marcom Odermattom ter s srebrom Sloveniji priboril že šesto kolajno na ZOI 2022, je bila tovrstna simbolika kot naročena. Nič mu ni bilo podarjeno. Kolajno si je moral vzeti sam. Tako in drugače. Ko jo je poljubil, se mu je v mislih zavrtel film življenja in kariere. Z vsemi ovirami. Skritimi in prikritimi.

Na progi si vedno sam

Da je smučar na progi vedno sam, je v času največje slovenske smučarske evforije izjavil legendarni Rok Petrovič, filozof na smučeh, ki je alpsko smučanje in šport na splošno dojemal na drugačen in večini nerazumljiv način. Sam je bil danes tudi Kranjec. A ko se je v drugo podal na progo, je v sebi našel kanček Petroviča. Kot bi v slabih 66 sekund zlil celotno kariero. Ko je po nekaj trenutkih začutil podlago, kar je v njegovem primeru vitalnega pomena, je padel v svoj tekmovalni trans. V vožnji kariere je unovčil fizično pripravljenost, smuči nastavljal v pravo smer in navezoval učinkovite zavoje, s katerimi je na strmejših delih tvegano ohranjal nadzor, v ravninskih pa razvijal hitrost.

V družbi večnih

To je bila vožnja, s katero se je Žan Kranjec poslovil od druščine osmoljencev velikih tekmovanj in potrdil status najboljšega slovenskega veleslalomista vseh časov. Osmim uvrstitvam na oder za zmagovalce na tekmah svetovnega pokala, med katerimi sta tudi dve zmagi, je zdaj dodal še srebrno olimpijsko odličje. Zdaj si ne bo nikoli očital, da je ”luzer” velikih tekem ali odločilnih trenutkov. A to je bila tudi vožnja, s katero je na ravni intimnega športnega dojemanja 29-letni slovenski reprezentant sklenil svojo osebno zgodbo, osmislil garaško delo zadnjih let in dokončno obrnil novo stran po družinski tragediji.

Oče bi bil ponosen

Dad, for you (oče, zate). Napis, ki ga je na čelo svoje čelade 20. 12. 2020 v Alta Badii nalepil Žan Kranjec, vsega deset dni po tragični delovni nesreči, v kateri je umrl njegov oče, ki se je ukvarjal s krovstvom. “Verjamem, da bi bil oče ponosen name,” je takrat dejal veleslalomski prvokategornik. Ponosen pa bi bil oče tudi danes. Na to je na slikovit način opozoril Kranjčev kondicijski trener Mitja Bračič. “Ko mu je umrl oče, je oblekel njegove hlače in postal moški. Žan je zdaj glava družine,” je dejal mož iz ozadja, ki Žana označuje za osredotočenega perfekcionista.

Vrnitev ni bila samoumevna

Turbulentna predolimpijska sezona z družinsko tragedijo, nezaupanjem v opremo in zdravstvenimi težavami je Kranjca oddaljila od najožje veleslalomske elite. In čeprav je novo tekmovalno zimo odprl s tretjim mestom v Söldnu, pa to ni bil več tisti neustrašni napadalec, za katerega je trener Klemen Bergant nekoč dejal, da ob pravi izvedbi nima realnega tekmeca. Dolgo se je iskal. Vrnitev še zdaleč ni bila samoumevna. Toda zgodila se je na tekmi sezone in kariere, ko se je Bukovčanu po četrtem mestu na ZOI 2018 in dveh četrtih mestih v veleslalomskem seštevku svetovnega pokala vendarle nasmehnila tudi sreča.

Mojstrski menedžment

A čeprav je bil Kranjec danes, kot nas je učil že Petrovič, na progi sam, vendarle ne gre prezreti učinkovitega zakulisnega dela njegove spremljevalne ekipe. Daljnovidni vodja ekipe Bergant, ki je v zadnjih sezonah prav ob Kranjcu doživel trenersko katarzo in našel največji strokovni izziv, je znal v pravem trenutku potegniti prave poteze, pa čeprav so bile tudi tvegane. S spremembami na ravni opreme in servisa, dobro organizacijo treninga, ustreznim odzivom po umiku Kranjčevega ”cimra” Štefana Hadalina ter nadaljnjo oporo tekmovalcu je Žana znova obdal z zaupanja vrednim okoljem, ki mu omogoča izvedbeno osredotočenost.

Kdor čaka, dočaka

Zgodba ima seveda še globlje korenine. Segajo v desetletje staro mračno ter rezultatsko in finančno skromno obdobje slovenskega moškega alpskega smučanja, ko v tehničnih disciplinah ni bilo čutiti prave vizije in trenerske dogme. V obdobje, ko so morali smučarji pogosto sami seči v žep in plačevati za poti na trening. Peščica je verjela, da je prav Žan Kranjec tisti, okrog katerega velja graditi ekipo. Najbolj vztrajna sta bila prav Klemen Bergant in Miha Verdnik, ki sta poleg besed premogla tudi vizijo in zajetno mero prepotrebne potrpežljivosti. Olimpijska kolajna Žana Kranjca je tako v spektru skrivnostnih ozadij uspeha tudi nagrada za vztrajnost in pogum. Osebna zgodba, ki jo je mogoče prenesti na številna življenjska področja.