Slatnar: Za OI bomo skušali razburkati skakalno karavano

Smučarski skoki 26. Dec 20218:007 komentarjev
Peter Slatnar
Foto: Uroš Skaza

Ko je pred petimi leti Elan opustil program skakalnih smuči je proizvodnjo nepričakovano prevzel podjetnik Peter Slatnar. Že na uvodu prve sezone svetovnega pokala so bile kar štiri zmage dosežene prav na njegovih smučeh. Zagnani inovator in zaljubljenec v smučarske skoke se odtlej ni več oziral nazaj. Njegovo podjetje na krilih številnih novosti tudi na področju vezi, čevljev in zagozd premika meje v priljubljenem zimskem športu in občasno z njimi tudi dviga prah. Nič drugače ni letos.

“Pričnem ob sedmih zjutraj in nato delam do večera. Če je kakšna težava, je treba potegniti tudi pozno v noč,” nam svoj običajni delovni dan opiše Peter Slatnar, a kaj hitro pripomni, da dela pravzaprav nikoli ne zmanjka in poteka skozi vse leto, zato je glavo včasih težko odklopi.

Ko je Elan leta 2016 nepričakovano ukinil program skakalnih smuči, je proizvodnjo prevzel prav uspešni podjetnik iz Cerkelj, ki je bil pred tem širši javnosti poznan predvsem kot izdelovalec vrhunskih skakalnih okovij. Slatnar Carbon šteje že 20 zaposlenih, ki so, kot pojasni nekdanji skakalec, vsi po vrsti zaslužni za uspeh podjetja. “V smučarskih skokih nam je že uspelo, a izdelujemo tudi alpske smuči. Interes je biti povsod, kjer je sneg,” zatrdi in se pohvali, da so vse bolj uveljavljeni na Japonskem, prodreti pa želijo tudi na ameriški trg.

Čeprav pri Slatnarju v povprečju na leto izdelajo med 1000 in 1600 pari skakalnih smuči, pa v svetovnem pokalu skoraj ni tekmovalcain tekmovalke, ki ne bi skakal z vsaj enim kosom njihove opreme.

Peter Slatnar
Foto: Uroš Skaza

Mineva že skoraj šest let odkar ste prevzeli Elanovo proizvodnjo skakalnih smuči. Kako se je v tem času spremenil vaš pogled na smučarske skoke?

Zdi se mi, da se spreminja dnevno, zato tega niti ne občutim. Bolj vidim probleme, kot kaj drugega. Morda nekdo, ki nas spremlja od zunaj to vidi in doživlja drugače. Nismo takšni, da bi se trkali po prsih, to naj počnejo tisti, ki imajo težave z egom. Mi imamo toliko drugih izzivov in stvari za narediti, dodelati, da imamo že s tem dovolj dela.

Ste se leta 2016 zavedali zahtevnosti izdelave skakalnih smuči?

Že pred tem so me nekateri nagovarjali, zakaj ne bi izdeloval tudi smuči, vendar nisem imel te želje, saj to predstavlja celo znanost. Nisem se čutil sposobnega narediti nekaj novega. Velika zahvala gre zato Elanu, saj brez njih tega ne bi mogel izpeljati. K sreči smo sedaj že toliko zrasli in se izobrazili, da znamo znanje prenesti na smuči. Trudimo se, da ne tacamo za konkurenco in je ne posnemamo.

Zanosa še niste izgubili?

Nikoli ga ne zmanjka. Poleg tega nismo osredotočeni le na skoke. Motivacija je vseskozi prisotna. Inovativnost skušam prenesti tudi na mlajše v podjetju. A s tem je tako, da ali to imaš v sebi ali pa ne. Zelo težko je nekoga privzgojiti in priučiti, da bo razmišljal in nekaj na novo naredil oziroma izboljšal.

Čas namenjajo tudi razvoju vezi za turno smuko

Pred dobrimi petimi leti so pri Slatnarju začeli razvijati tudi vezi za turno smučko. Na začetku je šlo za zelo osnovne modele, ki se v primerjavi s konkurenco niso obnesle, a se je zelo hitro zadeva spremenila . Sprva so razvili spredenj del vezi, nato še petni del, pri tem pa so uspešno sodelovali tudi s pokojnim Davorjem Karničarjem. Kot so nam izdali, so sestavljene iz najboljših kovin in skoraj povsem brez plastike, zaradi česar redkeje prihaja do poškodb vezi.

smučarksa vez
Foto: Uroš Skaza

“Zadnje leto so vezi že zelo razvite. Zdaj se že redno prodajajo, cena pa je malenkost nižja od konkurence. Izdelane so iz letalskega aluminija, eden od vijakov je iz titana, nekaj pa je tudi izkaljenega jekla. Zaenkrat jih še vedno proizvajamo v manjših serijah, a številke rasteje,” je povedal sodelavec Petra Slatnerja, Samo Kham

Koliko je ob strogih pravilih in predpisih Mednarodne smučarske zveze še mogoče inovirati?

Pravila je mogoče tudi izigrati. Predpisan je vsak centimeter smučke, ti pa se moraš gibati znotraj tega. Morda ste pri Jukiji Satu in Anžetu Lanišku opazili, da na njunih smučkah ni več špice, oziroma je ta ravna. To so poskušali številni posnemati, a ne ugotovijo, kje je “hakeljc”, saj morajo biti tudi drugi deli smučke temu podrejeni. Zato funkcionira. Imamo tudi smučko, ki je tanka kot perešček, a je mogoče pred svojim časom. Kdo ve, morda pa jo bomo razvili do konca in jo predstavili do prihodnjih olimpijskih iger čez štiri leta. Nekatere stvari morda pridejo tudi prekmalu. Takšen primer je karbonski čevelj.

Zgodba karbonskega čevlja ima že kar dolgo brado.

Od tega je minilo že toliko časa, da mi je skoraj nerodno in žal, da sem ga sploh predstavil. Ko so ga ostali videli, so mi vsi sitnarili, da ga hočejo imeti. Vsem je bilo to nekaj neverjetnega. A zdaj enostavno nimamo časa, da bi se z njim igrali. Prav tako čakamo, kaj se bo zgodilo po Planici in kakšna bodo nova pravila.

karbonski čevelj

Zakaj je čevelj tako poseben?

Z njim je predvsem pri doskoku in vožnji skozi radius smučka bolj vodljiva in jo je lažje nadzorovati. Tudi pri vožnji po mizi so občutki boljši, hitrost pa višja tudi za pol kilometra na uro. To je kar veliko, ne bo pa se zaradi tega skakalo deset metrov dlje. To je mogoče le, če daš tekmovalcu dinamit v hlače.

Kar nekaj prahu ste v letošnji sezoni dvignili tudi z novim okovjem. Lahko bolje obrazložite zakaj je posebno?

Prav natančno vam ne bom povedal (smeh, op. p.). Karkoli se o meni objavi, tujci vse opazijo in preberejo. To me je v preteklosti že izučilo. Lahko pa povem, da je kontrola in funkcija smučke z novim okovjem veliko boljša. Prvi del okovja je privijačen na drugo mesto, kot je bil doslej. S tem smo prvi del smučke osvobodil in podaljšali. Lok te smučke se zato veliko lepše skrivi, tekmovalec pa dobi občutek, kot da bi ga nekdo prijel za zadnjico in nesel po zraku. To je občutek, ki ga iščejo tekmovalci. Z novim okovjem lažje prideš do teh občutkov, a le, če dobro skačeš. Če ne, je to močna klofuta okoli ušes in je bolje, da tega okovja ne uporabljaš. Namenjeno je le vrhunsko pripravljenim skakalcem. Če bo nekdo z njim skakal mevžasto, ne bo šlo.

Peter Slatnar
Foto: Uroš Skaza

Kako veliko je zadovoljstvo, ko se ideja izkaže za uspešno?

Precejšnje, a že takoj vidiš drugo zamisel in začneš razmišljati, kaj bi lahko še dodelali, da bi bilo še boljše.

Koliko časa preteče od začetne zamisli do realizacije?

Okovje smo razvili pred približno štirimi leti, ga predstavili Mednarodni smučarski zvezi, vendar ga nato umaknili, saj je bilo namenjeno za uporabo s karbonskimi čevlji. Letos smo si rekli, da moramo napraviti nekaj novega in obrisali prah z okovja. Glave smo staknili skupaj in nek del, ki je bil upogljiv, fiksirali. Sprva sem bil prepričan, da bomo neuspešni, a smo vseeno poskusili in stvar je delovala. Bomo pa verjetno še kaj posodobili in dodelali, da bo delovalo še boljše.

Koliko imate še podobnih prototipov, na katerih se nabira prah?

Jih je še kar nekaj. Zdaj razvijamo zadnji del vezi, kjer smo združili več prejšnjih prototipov. Ravno minuli mesec nam je kapnilo, kako poenostaviti izdelavo nekega zelo zapletenega dela. Je že zrisan, v kratkem ga nameravamo še preizkusiti.

Peter Slatnar
Peter Slatnar: “Imamo ene najboljših inženirjev v Sloveniji, ki so pravi geniji.” Foto: Uroš Skaza

Imate kakšnega asa v rokavu tudi za olimpijske igre v Pekingu?

Poskušali bomo malce razburkati skakalno karavano. Nekaj se kuha in pripravlja, a moramo pred tem novost še preizkusiti. Če bo delovala, jo bomo lanisrali pred olimpijskimi igrami in malo ponagajali. A prvi pogoj bo, da bodo naši skakalci vrhunsko pripravljeni in se bodo borili za odličje. No, pozabiti ne gre niti na naša dekleta.

Kakšne so razlike med moškimi in ženskimi skakalnimi smučmi?

Oblika je enaka, notranja sestava pa se razlikuje. Ženske skačejo na manjših skakalnicah in potrebujejo mehkejše smuči. Prej rabijo potrditev, kje je smučka, praviloma pa tudi letijo malenkost bolj pokončno. A so tudi izjeme. Sara Takanaši ima izredno trdo smučko. Nekatera dekleta že letijo kot pravi moški. Pred leti je ena od tekmovalk v poskusnem skoku državnega prvenstva v Kranju preskočila fante. A tu gre za posamezne skoke in posamezne tekmovalke. Počasi jih skušajo pripeljati na raven, da bi se poravnale z njimi. Je pa splošno znano, da skakalke razmišljajo drugače in so bolj brezkompromisne.

Koliko tekmovalk in tekmovalcev skače z vašimi smučmi?

Mislim, da med 20 in 25. Vedno se držimo tega okvira, saj nočemo biti kot Fischer s po petdesetimi tekmovalci. To nam ni v interesu, saj je tudi osredotočenost na tekmovalca zaradi tega manjša. To bi pomenilo, da bo smučka slabša, razvoj pa ne takšen, kot bi moral biti. Gledamo, da dobimo čim boljše, spremljamo pa tudi mlajše po klubih.

Skakalne smuči Slatnar
Foto: Uroš Skaza

Kako se odziva konkurenca?

Poskušajo izvajati pritisk na naše tekmovalce, saj vedo, da z njimi nimamo sklenjenih pogodb. S tem bomo pričeli šele letos. Da za enega tekmovalca izdelaš 10, 15 parov smuči, stane kar nekaj denarja, nato pa se čez eno leto poslovi in gre drugam. Če je dober, gre raje h konkurenci, ki ga bo za razliko od nas še denarno nagradila. Kar nekaj tekmovalcev nas je zaradi tega zapustilo. Zdaj jih bomo zavezali za dve leti, da bomo imeli mir in ne bomo po vsaki končani sezoni v negotovosti.

Je v ozadju prisotna tudi umazana igra?

V Ruki, kjer je Lanišek dobil tekmo, so Nemci zaradi novega okovja vršili pritisk in želeli doseči, da ga diskvalificirajo, ker novega okovja naj ne bi smel uporabljati. Tudi klicali so me, a sem jim dejal, da lahko tudi jaz razložim FIS, kaj smejo imeti in česa ne. Stvar je nato kar hitro potihnila, saj se zavedajo, da vem, kje goljufajo. Zdaj ni več težav, jih pa žuli, ker tega ne morejo imeti.

“Prčkarij” in nagajivosti je kar precej. Ogromno se med drugim špekulira in dela z dresi. Tam se poskuša zelo pogosto izigrati pravila. Nemci in Norvežani so na tem področju pravi strokovnjaki. Za razvoj dresov namenijo ogromno sredstev in kakšna stvar jim tudi uspe. V Klingenthalu smo videli, da je bilo med najboljših šest kar pet Norvežanov, čeprav vemo, da niso v tako dobri formi. Verjetno so si priredili drese, se nečesa domislili. A to prednost bodo morda imeli dve tekmi, nato pa jih bo konkurenca prej ali slej ujela. Morda pa je šlo zgolj za preizkus pred olimpijskimi igrami ali novoletno turnejo.

Skakalne smuči
Foto: Uroš Skaza

Opažate, da konkurenca do vas čuti strahospoštovanje?

Dobre odnose imamo z vsemi, a vidijo naš napredek. Vsako leto smo bolj uveljavljeni. Ko smo začeli, nas niso jemali najbolj resno. Sedaj, ko smo prisotni že nekaj let, so spoznali, da nismo muha enodnevnica. Velikokrat tuhtajo in gledajo, kaj smo naredili s smučmi in smo jim trn v peti. Našim skakalcem naročimo, da morajo paziti na svoje smuči, saj obstaja možnost, da bi izginile in končale v kakšni tovarni. Smučko nato razdrejo in pogledajo, kako je izdelana. A je narejena tako, da tudi če to napravijo, bodo ključne stvari zlomili. Če bi vedel, da bo določena smučka končala pri konkurenci, bi ji že podtaknil kakšnega vraga (smeh, op. p.).

Kje vidite vaše podjetje čez pet let?

Ne vem. Glede na to, da konstantno rastemo med 20 in 40 odstotkov na leto … Zdaj nam že zmanjkuje prostora. Nedavno smo kupili hišo, ki jo bomo podrli in postavili proizvodno halo. S tem bomo za nekaj let rešili prostorsko stisko in spet normalno rasli. Trg te tišči naprej in če ne rasteš, si dve, tri leta v varni coni, potem pa sledi padec. Ko se začne krivulja enkrat obračati navzdol, pomeni konec, saj jo je težko zasukati navzgor. A zaenkrat se nam ni treba bati. Imamo ene najboljših inženirjev v Sloveniji, ki so pravi geniji. Tudi stroj je najmodernejši. Zagotovljene imamo vse pogoje, moramo le delati in na trg še naprej pošiljati dobre in inovativne izdelke.

Komentari

Vaš komentar