Peter Slatnar med Slovenci zagotovo velja za najbolj znanega razvijalca skakalnih smuči, a še zdaleč ni edini. V zelo podobni vlogi je pri nemškem podjetju S.K.I. Skisprung zadnjih nekaj let tudi nekdanji slovenski smučarski skakalec Primož Pikl.

Sedem in pol sijajnih skokov, a tudi nekaj grenkega priokusa

Smučarski skoki

1. Apr 2023 1

Smučarski skoki

1. Apr 2023 1

Dišalo je po zmagi, a na koncu se smeji Avstrijcem

Smučarski skoki

1. Apr 2023 0

Smučarski skoki

1. Apr 2023 0

Primož Pikl je v svoji športni karieri vpisal 75 nastopov v svetovnem pokalu, a ni nikoli bil višje od 15. mesta. Ko se je njegova kariera smučarskega skakalca približevala koncu, je razmišljal, da bi se podal v trenerske vode, vse dokler ni v njegovi zadnji sezoni leta 2013 na njegova vrata potrkalo podjetje S.K.I. Skisprung in mu sprva ponudilo vlogo pomočnika, kasneje pa razvijalca skakalnih smuči.

“Celotne zgodbe se zelo dobro spomnim, saj je bila to ena večjih prelomnic v mojem življenju. Spomnim se, da sem si v glavi dejal, da če dobim to službo, zaključim s športno kariero, saj takšne priložnosti ne dobiš vsak dan,” nam je v Planici zaupal 40-letni Ljubenčan.

Kot je dejal, je nemško podjetje z vsega sedem zaposlenimi sprva izdelovalo smuči za Sport2000, danes pa za Fluege, ki jih med drugim uporabljata tudi slovenska orla Timi Zajc in Žiga Jelar. “Vedno sem izredno vesel, ko na stopničkah vidim Timija Zajca, Žigo Jelarja ali pa Mariusa Lindvika. Tedaj veš, da si k temu uspehu pripomogel tudi ti,” je poudaril Pikl, ki že zadnja štiri leta živi v majhni nemški vasici blizu Brotteroda v osrčju Nemčije.

Primož, kako ste se po končani športni karieri znašli v vlogi vodje razvoja smuči pri S.K.I. Skispringen?

Leta 2013 je bila za mano ena od slabših sezon, zato sem začel razmišljati o koncu kariere. Pred tem sem se že celo zimo dogovarjal, da bi poskusil njihove smuči. Na eni od tekem so me vodje podjetja nato poklicali na sestanek, če bi bil pripravljen prevzeti vlogo pomočnika. Dobil sem termin in čez 14 dni odšel na sestanek v Salzburg, kjer so se nato med številnimi kandidati na mojo srečo odločili prav zame.

Delal sem kot pomočnik pri začetku projekta Sport2000. Ko se je kasneje Sport2000 umaknil in je odšel tudi moj mentor, so mi ponudili službo vodje. Tedaj sem že imel nekaj izkušen, zato sem se odločil, da ponudbo sprejmem in vidim, kako se bodo stvari izšle. Lahko rečem, da na koncu odlično.

Ste se zaradi tega lažje poslovili od športa, ki ste ga trenirali vse življenje?

Ja, saj sem še vedno ostal v smučarskih skokih, ki jih imam rad. Čeprav je tudi sedaj prisoten stres, pa sem bil manj obremenjen, saj nisem več čutil pritiska rezultata. Sicer sem takrat dobil tudi nekaj ponudb za trenersko delo, službo pa mi je ponudil tudi prijatelj, ki je lastnik podjetja.

Kakšne zadolžitve imate v podjetju?

Moja služba je, da skrbim za komunikacijo s tekmovalci in za razvoj. Tekmovalci izrazijo svoje želje, jaz pa naredim načrte. A ko je na sporedu tekma, priskočim na pomoč tudi serviserjem, da jih nekoliko razbremenim. Tu gre predvsem za manjše reprezentance, kot so Kazahstan, Estonija in Južna Koreja. A prioriteta ostaja komunikacija s tekmovalci.

Kako je videti vaš delovni dan?

Na prizorišče običajno pridem takrat kot tekmovalci. Povprašam jih, kaj rabijo, po tekmi in kvalifikacijah pa se sestanem s skakalci in trenerji, da se pogovorimo, kaj bi lahko spremenili in kje so še rezerve. Pogosto jim predlagam zamisli, kaj se da spremeniti.

Tu so vaše izkušnje kot nekdanji skakalec verjetno neprecenljive?

Vsekakor moraš imeti izkušnje skakalca, da veš, kako se smučka odziva v danih okoliščinah. Vedel sem, da ne bo lahko, a v življenju moraš imeti izzive in ta je bil moj.

Menda zdaj že nekaj časa živite v Nemčiji.

V Nemčijo sem se preselil pred štirimi leti. Priznam, da me je bilo na začetku malo strah, saj je le šlo za novo okolje, malo sem bil tudi osamljen. A živim v manjši vasici blizu Brotteroda, kjer ljudje živijo za smučarske skoke, zato ni bilo težko navezati stikov z domačini. Brotterode sicer velja za eno najbolj obiskanih prizorišč celinskega pokala, kjer na tekmo pride tudi do 3000 gledalcev. Ta del Nemčije živi za smučarske skoke.

Kako je kot tujec priti v tako majhno vas?

V vasi res ni veliko tujcev, a so bili kar navdušeni nad mano. Ko so bile kakšne veselice, so me bolj ali manj vsi želeli spoznati. V Brotterodu sem bil tudi že na zmagovalnih stopničkah in ljudje tam si to zapomnijo. Če jih vprašaš za rezultate celinskega pokala izpred desetih let, vam bo polovica vasi znala našteti najboljše tri.

Nameravate ostati v Nemčiji?

Sedaj imamo projekt, ki je zelo uspešen in tudi sponzorji so zadovoljni. Gledamo iz leta v leto, a zaenkrat ni težav. Tudi rezultati so vedno boljši in boljši.

Kakšno podjetje sploh je S.K.I. Skispringen?

Glede financ vam težko povem, saj nad tem bdijo moji šefi. Moja prioriteta je, da skrbim za 500 parov smuči na leto. Nekaj jih tudi prodamo, tako da se številka suče tudi preko 1000 smuči. A žal so skoki šport, ki za razliko od alpskega smučanja ljudem ne predstavljajo hobija. Skakalnih smuči se na leto naredi med 5000 in 8000, alpskih pa prek enega milijona. Razlika je kar očitna.

Sami zajemamo med 20 in 30 odstotkov trga. Naše podjetje je S.K.I. Skispringen, Fluege pa je agencija kot na primer Kompas v Sloveniji. Vsaka agencija mora nato vložiti denar za reklamo in pri Fluege so se odločili, da oglašujejo v smučarskih skokih.

Slovenci imamo torej zares velik vpliv pri razvoju skakalnih smuči.

Tudi Peter Slatnar je tu zelo inovativen in močan. A Slovenci imamo na splošno zelo veliko vlogo v smučarskih skokih. Le poglejte, koliko trenerjev in serviserjev deluje v tem športu. Skoraj pri vsaki reprezentanci imamo svojega predstavnika.

Občutite, da tujci cenijo slovensko znanje?

Moji šefi cenijo predvsem osebnost. Očitno sem jim bil všeč. Res je, da Nemčija velja za obljubljeno deželo, a tam je treba garati. Ni tako, da boš prišel tja in postal milijonar. Plače so dobre, a moraš zanje trdo delati. Jaz ima celo leto ogromno dela. Poleti so velike nagrade in veliko testiranj, kako je pozimi, pa vemo.

Kako sploh poteka razvoj skakalnih smuči?

Ko sem jaz skakal, smuči niso imele toliko vpliva. Gledali smo predvsem na njihovo dolžino in morda še na nekatere malenkosti. Dandanes je smučka povsem drugačna in specializirana za vsakega tekmovalca posebej, saj ima vsak svojo tehniko, način skakanja in občutke.

A imam pomoč v delavcih. Jaz povem, kakšne želje imajo skakalci, o tem malo razmislim in se skupaj z njimi pomenim, kako bi lahko to uresničili oziroma kaj je sploh mogoče izdelati. Stroji in materiali ti ne dopuščajo vsega. Tu so še pravila Mednarodne smučarske zveze, ki jih ne smeš prekršiti.

Koliko manevrskega prostora za inovacije še imate ob vseh strogih pravilih?

Za inovacije je vedno prostor, a moraš biti malo prebrisan, da jih okoli prineseš. Stalno moraš iskati in se spraševati, kaj se lahko še postori in izboljša. Podobno kot pri dresih vedno obstaja kakšen trik. Dokler te ne dobijo, boš to počel, ko te, si boš izmislil nekaj novega. A pri smučeh je tega manevrskega prostora še veliko manj kot pri dresih. Ima pa vsako podjetje svoje skrivnosti.

Kako zelo so se skakalne smuči spremenile od vaše upokojitve?

Če smo nekoč pri smučeh dajali pozornost dolžini in težišču, se sedaj osredotočamo tudi na njihovo trdoto v špici, v okovju, podkovju … Kot v vsakem športu se tudi pri nas oprema razvija. V zadnjih 15 letih je šel razvoj izredno naprej. A tudi Bojan Križaj je tekmoval na povsem drugačnih alpskih smučeh kot danes.

Koliko si opremljevalci med seboj nagajate? Kako huda je konkurenca?

Dejal bi, da ni konkurence, saj si med seboj bolj pomagamo kot pa nagajamo. Tudi s Petrom Slatnarjem smo v zelo dobrih odnosih. Če kdorkoli od nas rabi pomoč, si pomagamo. Tu ni rivalstva, temveč predvsem kolegialnost. Morda ima Fischer svoj način dela, vendar pa ni škodoželjen. V skokih smo kot ena velika družina.

Kaj vas žene dalje?

Zagotovo si želim videti svoje tekmovalce v vrhu. Tudi Peter Prevc, ki je v smučarskih skokih dosegel pravzaprav vse, ima gotovo še neizpolnjene želje. Tekmovalne žilice, ki sem jo imel kot športnik, še nisem izgubil.

Koliko tekmovalcev opremljate z vašimi smučmi v svetovnem pokalu?

Težko povem, saj imamo svoje tekmovalce tudi v ženskih skokih in moški ter ženski kombinaciji. Vse skupaj imamo na pogodbi nekaj čez 100 tekmovalcev. Pri večini komuniciram z njihovimi serviserji in trenerji, občasno pa tudi s športniki individualno.

Kakšno zadoščenje čutite, ko se za uspešno izkaže ena od vaših zamisli?

Zelo veliko, skoraj takšno, kot če bi uspeh dosegel sam. Vedno sem izredno vesel, ko na stopničkah vidim Timija Zajca, Žigo Jelarja ali pa Mariusa Lindvika. Tedaj veš, da si k temu uspehu pripomogel tudi ti. To je velika nagrada za naše delo. Pade zares veliko idej, a vsaka peta, šesta se morda izkaže za uspešno.

Kaj vas čaka po koncu sezone?

Zdaj bom malo odklopil glavo in odšel na dopust, ki ga bom izkoristil za obisk domačih, nato pa se bom moral počasi že osredotočiti na prihodnjo sezono.