Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Legendarni Simon Ammann se je pri 41 letih nekoliko presenetljivo vrnil v Planico. Švicar, zmagovalec svetovnega pokala v sezoni 2010, nastopa že na svojem 13. svetovnem prvenstvu, pomanjkanje treninga in tekem pred in med sezono pa vidi kot prednost.
Slabih 13 let nazaj je pod Poncami postal svetovni prvak v poletih, le nekaj dni prej pa je v Oslu dvignil svoj edini veliki kristalni globus. Prav zato je Planica za Simona Ammanna nekaj posebnega, pri 41 letih pa se je vrnil v dolino Tamarja v povsem drugačni situaciji. Pri 41 letih si je moral mesto v švicarski reprezentanci izboriti, prav zaradi sproščenosti pa je že na treningih in v kvalifikacijah na srednji skakalnici pokazal nekaj dolgih skokov. Na posamični tekmi je zasedel 28. mesto.
“Pred sezono res nisem veliko treniral. No, če vprašate mojega trenerja še zdaj skoraj nič,” v smehu pravi legendarni Švicar. Junija je večino časa posvečal izpitom na univerzi, zaposlila pa je tudi gradnja hiše, pri čemer se je naučil veliko ročnih opravil. “V to sem vložil ogromno energije. Skušal sem preboleti še neuspeh na olimpijskih igrah. Vse skupaj mi je dobro delo, pri konstrukciji hiše sem s hojo gor in dol porabil veliko kalorij.”
Načrtoval je, da bo v novem študijskem letu od septembra lažje, a je bil zelo zaseden vse do konca oktobra.
“Za treninge je bilo zelo malo časa. Na njih pa je bilo veliko ovir, tako da sem presenečen nad svojimi skoki tukaj v Planici. Že v Rašnovu sem začutil, da sem na dobrem nivoju. Morda mi malce daljši premor do prve tekme ni prišel prav, a sem bil aktiven že zaradi internih reprezentančnih kvalifikacij,” pripomni štirikratni olimpijski prvak, ki je prvič na tekmi svetovnega pokala v tej sezoni nastopil šele v začetku februarja v Willingenu.
Pod Ponce se želi letos vrniti še enkrat ob koncu sezone, na tradicionalni finale svetovnega pokala.
Ammann je na trinajstih svetovnih prvenstvih v nordijskih disciplinah osvojil štiri kolajne. Zlat in srebrn je bil leta 2007 v Saporu, v Libercu 2009 in Oslu 2011 pa je osvojil še dve bronasti odličji.
Takšnega občutka drugje ni
Prav na Letalnico bratov Gorišek se najprej spomni, ko mu nekdo omeni Planico. “Res sem vesel, da je tudi po prenovi ostala podobna. Na ostalih velikankah je z izkušnjami zelo lahko skakati, saj po vzletu preideš v letalno fazo. Planiška pa je bila in je magična. Dobra termika, visoko nad tlemi, glava bolj med smučmi … Je pa prenovljena vendarle varnejša, stare smo se včasih vsi bali.”
Slovenija mu je tudi kot država zelo všeč. Čeprav letos z glavo ni le pri skokih, pa podrobno spremlja dogajanje. “Škoda za dekleta, sploh za poškodbo Urše (Bogataj, op. p.). Na prvenstvu vse poteka zelo hitro, le nekaj treningov nato pa te že čakajo odločilne tekme. Ni lahko prenašati pritiska domačega šampionata,” še zaključi eden najbolj prepoznavnih obrazov smučarsko-skakalni karavani.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!