Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Klemen Bergant, ki je kot trener sodeloval pri kolajnah na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih ter več kot tridesetih uvrstitvah na stopničke v svetovnem pokalu, v intervjuju za Sportklub ocenjuje, da je napočil trenutek za dokončen umik iz slovenskega alpskega smučanja.
“Bomo videli, kakšna bo letina. Lani smo pridelali 70 litrov olja. V rekordnem letu 2020 celo 250 litrov,” ponosno poudari 58-letni Klemen Bergant, ko nas popelje skozi oljčni nasad ob domači kraški hiši. Kot bi nam, vidno pomirjen in sproščen, na simboličen način dal vedeti, da se njegova smučarska era izteka.
Bojan Križaj je bil njegov reprezentančni sotekmovalec. Z Rokom Petrovičem je služil celo vojaški rok. Jureta Koširja je sprva v ekipi pričakal kot aktivni smučar, nato je bil tudi njegov trener. Pod njegovo taktirko so tekmovali tudi Mitja Kunc, Matjaž Vrhovnik, Špela Pretnar, Urška Hrovat, Tina Maze … In naposled Žan Kranjec.
Klemen Bergant, edini smučar, ki je na olimpijskih igrah nastopal tako pod jugoslovansko kot tudi slovensko zastavo, se je podpisal pod pestro trenersko kariero. Začel jo je leta 1992, in sicer kot pomočnik v C moški ekipi. Deloval je tudi v klubskih vrstah ter na Finskem in v Rusiji, na reprezentančni ravni pa tako v moški kot ženski ekipi. Vmes je pet let sedel še v pisarni direktorja alpskih disciplin.
V novi sezoni skrbi za Piotra Habdasa. Poljski smučar utegne biti celo njegov zadnji varovanec, medtem ko pa je slovenska smučarska vrata bržčas že za vselej zaprl.
Intervju: Klemen Bergant
Čeprav ste v več kot 30-letni trenerski karieri sodelovali s številnimi smučarji in smučarkami, pa vas je morda najbolj zaznamovalo obdobje z Žanom Kranjcem. Kot bi bil vaš smučarski sin. Kakšne misli vas prevevajo, ko ga spremljate z razdalje?
Ko sem na prehodu v stoletje kot mlad trener delal v moški reprezentanci, sem v roke prejel že izdelane tekmovalce z rezultati na najvišji ravni. Žan je bil po drugi strani velik potencial, ki se je dokazal v evropskem pokalu. Z njim sem res prehodil dolgo pot. V primerjavi z vrstniki je resda potreboval kakšno leto več, da se je prebil med najboljše. A ko mu je to uspelo, je tam ostal. Kako sem ga spremljal? Jasno je, da mi ni vseeno. Sodelovala sva celo desetletje. Veseli me, da je tudi letos pokazal, da je sposoben marsičesa. Stal je tudi na stopničkah. To ni in ne sme biti samoumevno. Več tisoč smučarjev tekmuje v FIS-programu. Redkim se uspe prebiti med dobitnike točk. Le izbranci pridejo med najboljše tri. Zato naj bo slovensko smučanje veselo, da ga ima.
Govorite s cmokom v grlu?
V tej zgodbi se enostavno nisem več videl. Na takšni ravni mora imeti trener zaščiten hrbet in veliko pomoč. To sem imel, dokler sta roko nad reprezentancami držala Miha Verdnik in Janez Slivnik. Če skočim v današnji čas, bi dejal, da si ne predstavljam, kako bi prišel na tekmo svetovnega prvenstva s 57 zavoji, pa bi imel pokriti le dve poziciji. To se je namreč pred kratkim pripetilo Slovencem v Saalbachu.
A na koncu se je za prekinitev sodelovanja odločil tekmovalec. Tedaj ste bili zelo redkobesedni. Kako danes gledate na Žanovo odločitev? Čutite razočaranje, morda kaj obžalujete?
Ob koncu minule sezone sva bila dogovorjena za nadaljnjo skupno pot. Nato so se zgodile spremembe na vrhu alpskih disciplin SZS. Po dveh sestankih z Matjažem Šarabonom, torej novim vodjo, sem Žanu povedal, da z novim vodstvom nisem pripravljen podpisati pogodbe. Sem korekten človek, v prvi vrsti do sebe, jasno tudi do tekmovalca. Nisem želel v neznano. Ponavljam, trener z enim pomočnikom težko smučarja pripravi, da se bori proti tekmecem iz največjih smučarskih narodov. Kariera Žana Kranjca je pač prevelika za tovrstno tveganje. Predlagal sem mu možnost nadaljnjega sodelovanja, po katerem jaz ne bi bil pod okriljem zveze. Končno odločitev je res sprejel on. Odločil se je ostati pod okriljem zveze. To seveda spoštujem. V preteklosti sem mu večkrat dejal, da ima smučar eno kariero, trenerji jih imamo več.
A zdi se, da to ni bil le zbogom Žanu Kranjcu in moški ekipi za tehnični disciplini, temveč dokončno slovo Klemna Berganta od slovenskega alpskega smučanja. Lahko potrdite?
Da. Čas je za druge. Predvsem pa je čas, da se tudi drugi izpostavijo z imenom in priimkom.
Barva vašega glasu ne kaže na pretiran optimizem.
V slovenskem alpskem smučanju ni bilo nikoli idealno. Lahko pa je nekdo približek idealnega ustvaril znotraj manjše ekipe. Največja zgodba o uspehu je seveda Tina Maze. A nekaj primerov, ki kažejo na to, da je mogoče uspeti, smo imeli tudi pred tem. In pozneje. Tudi Žan Kranjec in Štefan Hadalin sta takšen primer. Na splošno, če govoriva o sistemu in otrocih v smučanju ter njihovem prehajanju na višje starostne ravni, pa ima Slovenija že dolga leta velike težave. Nič novega ne bom povedal niti, če rečem, da je pri nas praktično nemogoče trenirati. O tem se veliko govori, naredi se zelo malo.
Optimizem? O podobni krizi ste v medijih pisali že v letih 2006 in 2015. Vemo, kakšne uspehe je imelo slovensko smučanje po omenjenih letnicah. Cikli uspehov so naravni. Slovenija ima še nekaj smučarjev na najvišji ravni. Večja težava je zaledje. Klubov je malo, mnogi so v finančnih težavah, pod okriljem SZS pa že vrsto let ni posluha za C-reprezentance. Ne pozabimo, idejo o vrnitvi teh ekip sta leta 2022 Verdnik in Slivnik ponudila, a naletela na odpor klubov. Slednji so zatrjevali, da so sposobni sami pripeljati tekmovalca do ravni evropskega pokala. Danes je v mladinskih kategorijah med najboljših 150 na svetu le en tekmovalec. To je Miha Oserban.
Dovolite mi, da se za primerjavo ozrem v preteklost. Leta 2002 sem postal direktor alpskih disciplin. Na mladinskem svetovnem prvenstvu sem zardeval, saj je bil najboljši slovenski rezultat 13. mesto Ane Drev. Kot odgovor smo oblikovali močne C-ekipe, jim namenili lep proračun in kakovostne trenerje. Pet let pozneje je bila Slovenija druga najboljša država na MSP.
Upanje torej še tli?
S tem vprašanjem se bodo morali poigrati odgovorni. Moj odgovor naj bo le, da se je dela treba lotiti s kakovostnimi strokovnjaki na terenu. Na ključna mesta je treba postaviti dobre trenerje. Trenerji niso delavci v proizvodnji ali potrošno blago. A to je le moje razmišljanje. Ne vem, kako razmišljajo odgovorni.
Mnogi opozarjajo, da časa zmanjkuje. Ključna težava je vse večji osip v otroških kategorijah.
To je objektivna težava. A Hrvati imajo še manjšo bazo, pa so sposobni skoraj vsakega posameznika, ki izstopi iz povprečja, pripeljati vsaj do točk svetovnega pokala. Zakaj ne bi uspelo Slovencem? No, če bo vsak klub delal sam in po svoje, bo stanje ostalo takšno, kakršno pač je.
Ko govorite o novem vodstvu in klubih, ne skrivate kritične ostrine. A odgovornosti za nastali položaj verjetno ne gre pripisati zgolj tistim, ki so na položaju zadnje leto ali dve. Težave imajo daljšo brado.
Se strinjam, krivcev je več. Krivec je tudi situacija, v kateri alpsko smučanje ni več šport številka ena. Znova bi lahko razpravljali tudi o manjkajočem poligonu in tako naprej. Ko pa govorimo o odgovornosti, me moti predvsem to, da so številni funkcionarji in trenerji izpostavljeni z imenom in priimkom, v ozadju pa se mnogi skrivajo za delovnimi telesi, denimo alpskim zborom in odborom. Gre za amaterske delavce, ki odločajo o profesionalcih, ob tem pa nikoli ne prevzamejo odgovornosti. To so ljudje, ki so ‘minirali’ že omenjeno idejo o C-reprezentancah. In to so tudi ljudje, ki so izsilili zamenjavo Mihe Verdnika, ki je imel urejene reprezentance, skrbel za dobro vzdušje ter garal za smučarje in njihove trenerje. Moral je oditi. Pa se je vrnil, ker je tako želel Žan. Izbral ga je za trenerja. Vodja panoge je ob tem izjavil, da ga sam ne bi nikoli izbral za trenerja, predsednik panoge pa celo, da ja pred tem lagal, kar naj bi bil tudi razlog za razrešitev z mesta vodje. Ko sem to bral, me je zmrazilo.
V našem mediju smo pisali o tem, da v vodstvu alpskih disciplin razmišljajo o strokovnem šefu slovenskega smučanja. Je to korak v pravo smer?
Dejstvo je, da se je dela treba lotiti povsem pri dnu smučarske piramide, torej pri najmlajših. Dodal bi le, da so pri SZS pravega človeka za ta položaj že imeli. Boljšega ne bodo dobili. To je bil Miha Verdnik.
Potrdili ste dokončen umik iz slovenskega smučanja. Kje se vidite v prihodnje?
Na Krasu.
A še vedno ste trener. Koliko časa še?
Uživam v svojem delu. Resda v drugačnem okolju, na drugačni ravni in na drugačen način. To sem vselej delal z velikim veseljem. Vem pa, da sem vsako leto starejši. In z vsakim letom ugotavljam, da so v življenju pomembne tudi druge stvari. Rad sem doma. Zato ne vem, koliko časa bom še delal. Morda še kakšno leto. Morda več. Ali celo manj.
Ob tem bi vas prosili, da zavrtite časovni trak. Kateri smučar je bil za vas najtrši oreh?
Stežka primerjam smučarje iz različnih obdobij. V bližnji preteklosti pa je bil zame velik izziv Štefan Hadalin. Gre za izjemno inteligentnega in razmišljajočega moža, ki je ubral malce drugačno pot. Zadovoljen sem, da mu je z našo pomočjo uspelo ustvariti takšno kariero, saj mu mnoge okoliščine niso bile naklonjene.
Vam je ob tem žal, da vrat ekipe niste bolj široko odprli, kar so vam občasno tudi očitali?
Kdor je pokazal kakovost, je dobil priložnost. Dostop do svetovnega pokala je sicer dandanes težji. Žal mi je le enega smučarja. To je Jakob Špik. Če bi vztrajal, bi se lahko prebil. Žal so ga omejile poškodbe, nato pa je prezgodaj zaključil kariero.
Kako pa se spominjate delovanja v izjemno veliki moški tehnični ekipi, zbrani okrog Jureta Koširja?
Takrat smo imeli v ekipi 11 tekmovalcev. Različne starosti, raznolike osebnosti, drugačni dometi. Si predstavljate, kakšen logistični zalogaj je bila zgolj organizacija treningov? Zame so bili to zelo lepi in obenem zelo težki časi. Bil sem mlad in neizkušen trener. Prepričan sem tudi, da se takšna skupina smučarjev ne bo več ponovila. Tudi trendi so se spremenili. Švicarji imajo, recimo, sedem ekip svetovnega pokala, ne le dveh, kot nekoč.
Tina Maze?
Šampionka. Genijka. Njen trener sem bil le eno sezono (2007/08). V ekipi je bil takrat tudi Andrea Massi. Leto zatem sta odšla po svoji poti.
Je bila to edina rešitev ali pa bi ob večjem razumevanju tedanjega vodstva SZS lahko delovala tudi v ekipi?
To je hipotetično vprašanje. Dejstvo je, da jima je uspelo.
Andrea Massi? Kako sta sodelovala?
Z njim nisem imel nikoli težav. Verjamem, da bi vam on zame povedal enako.
Odhajate z dvignjeno glavo?
Zadovoljen sem. Užival sem. Kot trener sem sodeloval pri številnih uspehih. Tudi moji odnosi s tekmovalci so bili večinoma zelo korektni. Imel sem malo ali skoraj nič zapletov. Smučarskih let, v katerih sem užival, in uspehov športnikov, s katerimi sem delal, mi nihče ne more vzeti. Žal mi je le, da so mnoge rezultate bolj cenili v tujini kot pa doma.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje