Več kot 200 km/h na smučeh: redkejši od astronavtov

Rok Perko: trenutno najhitrejši Slovenec na smučeh. Foto: osebni arhiv

Krilatica pravi, da obstaja več astronavtov, ki so leteli v vesolje, kot pa smučarjev s preseženo hitrostno mejo 200 kilometrov na uro. V ta klub hitrostnih smučarjev se je nedolgo nazaj vpisal tudi Rok Perko, nekdanji alpski reprezentant, olimpijec, mladinski svetovni prvak in eden od zgolj petih Slovencev s smukaškimi stopničkami svetovnega pokala. Po sedmem mestu na svetovnem prvenstvu v Varsu nam je v intervjuju za Sportklub namignil, da njegova zgodba med najhitrejšimi Zemljani še ni končana.

”Počutil sem se kot naboj, ki reže skozi zrak,” z vidnim zanosom pripoveduje Rok Perko, potem ko je minuli mesec v Varsu stopil na 240 centimetrov dolge in 15 kilogramov težke smuči, se postavil v njemu dobro znano smukaško prežo in nekaj sekund pozneje drvel s hitrostjo 226 kilometrov na uro. To znamko je vknjižil v sedmem spustu, nato pa je zaradi neugodnih vremenskih razmer ostal brez možnosti preizkusa z višjega startnega mesta, ko bi lahko nemara podrl celo slovenski rekord. Lastnik tega ostaja Aleš Brezavšček (240,6 km/h). Vsaj še eno leto.

Perko namreč po sedmem mestu na svetovnem prvenstvu ne skriva želje po vrnitvi v karavano hitrostnih smučarjev. ”Zdaj bom počakal, da se nedavna izkušnja posede v telo in možgane. Šele nato bom razmišljal o razvoju, rezervah in tem, kako jih najbolj smiselno popolniti,” pravi 38-letni nekdanji smučarski reprezentant in dodaja: ”To je zame še vedno hobi.”

‘Tukaj nisem, da bi lovil rekord,’ ste nam minuli mesec dejali po prvih vožnjah v Varsu. Ga boste lovili prihodnje leto?

Še vedno to ni prioriteta. Vztrajam tudi pri tem, da to ni moja nova kariera. Hitrostno smučanje je zame še vedno hobi, neke vrste osebni izziv, raziskovanje lastnih meja. Ne skrivam, da po enem tednu hitrostnega smučanja, ko sem spoznal vsaj del zakonitosti tega športa in med drugim presegel 226 kilometrov na uro, razmišljam tudi o tem. Lahko rečem le, da je rekord dosegljiv.

A če ste sprva govorili zgolj o preizkusu, zdaj izžarevate posebno strast, ki nakazuje na vrnitev.

Žal mi je, da je vreme krojilo usodo mojega tedna v Varsu. Vse skupaj je sprva potekalo zelo gladko in postopoma. Nato sta nam jo zagodla veter in slabša vidljivost, tako da se je prvenstvo končalo v četrtfinalu. Svoje prve tekme nisem zaključil. Tekmovanje se je namreč končalo predčasno, tako da nismo preizkusili startov z višjih mest, ki ponujajo še višje hitrosti. Prav zaradi tega bi se rad vrnil in svojo zgodbo zaključil s finalno vožnjo.

Rok Perko napoveduje vrnitev v Varsu. Foto: osebni arhiv

Kaj vas je pri hitrostnem smučanju najbolj pritegnilo?

To smučarsko panogo sem seveda poznal. Potihoma sem vselej upal, da se bom v njej preizkusil. Gre za golo smučarsko radovednost. Želel sem spoznati in razumeti občutke smučarja, ki preseže mejo 200 km/h. Brez motorja, brez zunanje pomoči. Na lastnih nogah. Hitro sem uvidel, da ne gre za neko zblaznelo hitrost. Preveval me je prijeten občutek. Spusti po tisti široki in lepo zglajeni pisti so bili neizmerno gladki in tekoči. Smučar se počuti mogočno. Poleg tega proga v Varsu slovi za najbolj zahtevno, saj smučar v šestih sekundah pride do 200 km/h.

Kdo je večji junak – smukač, ki na tresoči progi svetovnega pokala po dveh minutah in številnih zavojih razvije hitrost 150 km/h, ali hitrostni smučar, čigar naloga je, da pri 200 km/h ohranja položaj in stabilnost na smučeh?

Seveda je dobro, če v hitrostno smučanje vstopiš kot smukač. A v resnici gre za dva povsem različna športa. Tudi drag race in formula 1 sta neprimerljiva.

No, vsekakor pa so vam iz alpskega smučanja znane poškodbe. Ste se spraševali, kaj se lahko zgodi, če padete pri hitrosti 200 km/h?

Lagal bi, če bi dejal, da nisem pomislil na to. Čutil sem tudi negotovost, strah, nervozo … A ko sem se lotil spustov, sem se naslonil na alpske izkušnje, torej na stabilnost, kompaktnost in občutek za drsenje. Vse to lahko obvladujem tudi pri veliki hitrosti. Po drugi strani pa bi bil za odgovor na to vprašanje bolj primeren kakšen bolj izkušen hitrostni smučar. Na mojem seznamu je pač zgolj sedem voženj.

Rok Perko in Žiga Suša po dosežku 226,1 km/h. Foto: osebni arhiv

Vseeno je to dovolj, da nam orišete, kaj se v tistih dvajsetih sekundah dogaja s telesom in kakšne misli vam rojijo po glavi.

To je bil eden boljših tednov v mojem življenju. Izkušnja je bila nova in nevsakdanja. Posebna. Krilatica pravi, da obstaja več astronavtov, ki so leteli v vesolje, kot pa smučarjev, ki so drveli s hitrostjo 200 kilometrov na uro. Že ta misel je izjemna. Občutki? Znašel sem se na vrhu, se postavil v meni znan položaj, nato pa sem se spustil. Ko sem se po prvi vožnji dvignil in postopoma zarobil, nisem imel občutka, da sem tako zelo hiter. Res pa je, da zaradi posebne obleke in čelade smučar ne čuti tako zelo izrazitega upora. Kot bi bil naboj, ki prebija veter.

Kakšna pa je razlika med prvim in sedmim na svetovnem prvenstvu? Kje nastajajo razlike?

Ključen je položaj na smučeh. Ta mora biti naraven in obenem aerodinamično opremljen. Vsi elementi morajo biti na svojem mestu. Vse skupaj se mora zliti v celoto. Tukaj nastajajo razlike. Veliko je treba razmišljati o tem, kako postati boljši in hitrejši. Ne odločajo le fizična priprava in številne ponovitve.

Letos ste prišli kot zvedavi naturščik s sposojeno opremo. Kakšna bo vrnitev?

Do moje udeležbe na svetovnem prvenstvu je prišlo po spletu okoliščin in ob izdatni pomoči mojih avstrijskih prijateljev. Pomagal mi je predvsem Manuel Krammer. Tako sem se lažje odpravil na pot, ob meni pa je bil kot pomočnik vseskozi tudi Žiga Suša. Prihodnje leto? Primoran si bom zagotoviti lastno opremo in zgraditi lastno aerodinamiko. Ponudniki obstajajo, seveda pa me čaka kar nekaj časa, dela in denarja, da bom vse obredel, nakupil in prilagodil sebi. Morda se bom udeležil tudi tekem svetovnega pokala.

Zdi se, da hitrostno smučanje ustreza vašemu življenjskemu slogu.

”To sem si vedno želel,” so mi kot odziv na moje hitrostno smučanje zapisali mnogi nekdanji alpski smučarji. Tudi jaz sem si vedno želel. A pot med želeti in storiti je v tem primeru res zajetna. Ni mi žal, da sem se je lotil. Ponavljam, pri tem so mi izdatno pomagali Avstrijci. Privarčeval sem veliko časa. Zdaj imam v glavi veliko bolj jasno sliko. Še zdaj sem pod močnim vtisom. To je dogodek. Izziv. Čeprav ne bi želel delati neposrednih primerjav, so mi na misel prišli podvigi Alenke Artnik, ki v potapljanju dosega neverjetne in za veliko večino tudi nedosegljive globine.

Alpski smučar tekmuje v dokaj ustaljenem procesu. Tudi hitrostni smučarji tekmujete. Videti pa je, da v prvi vrsti tekmujete s samim seboj.

Se povsem strinjam. Prav zato danes čutim neke vrste spokojnost.

In ko sva ravno pri vašem osnovnem športu … S kakšnimi besedami bi opisali trenutno stanje v slovenskem alpskem smučanju?

Ni mi vseeno, v kakšno smer se razvija slovensko smučanje. Zdi se, da je ta šport v Sloveniji vse bolj pogojen z denarjem. Posledično prenekateri smučarski talenti ne bodo imeli realnih možnosti, da se dokažejo. Alpsko smučanje si lahko privoščijo otroci premožnejših staršev. Za oris, to pomeni, da na voljo ni več 100 otrok, temveč 10. Med temi pa je treba poiskati enega, ki bo dovolj motiviran, zagnan, nadarjen in obdan s pravimi strokovnjaki.

Slovenski in svetovni rekord

Lastnik slovenskega rekorda ostaja Aleš Brezavšček. Nekdanji slovenski smukač, zdaj trener bosanskega smučarskega hita sezone Elvedine Muzaferije, je števec ustavil pri 240,6 kilometra na uro. Pod svetovni rekord pa se je podpisal še vedno aktivni Simon Billy, ki je prav v Varsu drvel s hitrostjo 255,6 km/h. Letos so bile hitrosti zaradi že omenjenega predčasnega konca tekmovanja nižje. Billy je prvak postal s hitrostjo 232,43, Perko je bil na sedmem mestu 5,33 km/h počasnejši.