Žan Kranjec pred zgodovinsko trilogijo

Žan Kranjec. Foto: AP Photo/Giovanni Zenoni via Guliver

Prav na današnji dan pred tremi leti se je Žan Kranjec veselil olimpijskega srebra. Dobro leto zatem je v domačo vitrino obesil še bron v veleslalomskem seštevku svetovnega pokala. Krog bo skušal v petek skleniti še z odličjem na svetovnem prvenstvu v Saalbachu. Tovrsten tercet kolajn sta v celotni zgodovini slovenskega alpskega smučanja osvojili le Mateja Svet in Tina Maze.

Pred trinajstimi leti je Žan Kranjec osvojil bron na mladinskem svetovnem prvenstvu. Na člansko odličje še čaka. V ožjem krogu favoritov bo tudi v petek, in sicer kot četrti veleslalomist sezone, aktualni olimpijski podprvak in smučar, ki je zbral 14 uvrstitev med najboljšo trojico v svetovnem pokalu. A bolj kot poigravanje s statistiko 32-letnega Bukovčana zanima tekmovalni pristop. Po zadnjih treningih v Reiteralmu je prepričan o tem, da lahko ob pravem startnem pristopu, dovolj agresivnih vhodih v zavoje, ustreznem poigravanju s skrajnimi mejami in razvijanju hitrosti kandidira za eno od treh odličij.

Na novinarski konferenci pred odhodom na zadnje treninge pred petkovo tekmo ste dejali, da je vaša želja kolajna, v najboljšem primeru celo zmaga. Redko ste tako neposredni …

Če ne bi dejal, da je kolajna moja velika želja, ne bi bil iskren. To bi bilo tudi nelogično in za smučarja moje ravni nenavadno. Vem, morda bo zdaj na številnih spletnih straneh pisalo, da je ‘Žan Kranjec napovedal kolajno’, a moja želja je naravna.

Ali je ta želja toliko večja, ker odličja na svetovnem prvenstvu še nimate?

Vsekakor tudi to spoznanje vpliva na moje misli. A o tem se lahko pogovarjamo. Ko pa bo prišel tekmovalni dan, moram razmišljati le o tem, kako se bom pripravil, lotil proge, napadal, iskal skrajne meje …

Verjetno podobno velja za stopničke na pokalu Vitranc?

Seveda, zelo podobno. Če bi mi nekdo dejal, da lahko le še na enem prizorišču stopim na stopničke, bi seveda izbral Kranjsko Goro. Pokal Vitranc pa vseeno zame ni breme. Velika želja vsekakor.

Zdi se, da konkurenca že dolgo ni bila tako zgoščena in široka.

Sem četrti v veleslalomskem seštevku svetovnega pokala, pa nisem bil vselej pri vrhu. To priča o tem, da se je letos že uveljavljeni konkurenci priključilo še nekaj novih obrazov. Pogosto odločajo malenkosti. Odloča tudi to, kako se lotiš proge.

O tem se letos veliko pogovarjamo. Gre predvsem za psihološko vprašanje?

Da, v prvi vrsti gre za vprašanje psihološke pripravljenosti. Glava! Ko sem samozavesten, nimam težav s priganjanjem samega sebe do skrajnih meja. Ko je samozavest omahljiva, dvomim o pravi tekmovalni liniji, tudi v zavojih sem tipajoč.

Vaš izraz na obrazu pred nastopi ne pove prav veliko. Spominjamo se Hermanna Maierja, ki je deloval kot pobesneli bik.

Tudi Manfred Pranger je bil podoben. Ne, nisem smučar, ki bi bil že na startu penast. Vem pa, kako pomembna je odločnost na startu.

Jeza ni vaše gorivo?

Ne. Iščem druge načine, da se dvignem in v sebi prebudim bojevitost. Vseeno me ne boste videli, da vpijem ali škripam z zobmi, pa čeprav se želim strgati z verige.

Lani ste nam večkrat dejali, da je Marco Odermatt, ki je dobil kar dvanajst zaporednih veleslalomov, premagljiv. Letos smo dobili več potrditev. Zmago je slavil ‘le’ na polovici tekem. Gre razloge iskati v konkurenci, notranjih dvomih po prvem odstopu ali pa plačuje ceno tekmovanja na treh frontah?

Stežka bi pokazal le na en razlog. A dejstvo je, da najboljši smučarji drug drugega silimo v izboljšave. Obenem je nerealno in nepošteno od nekoga pričakovati, da bo kar nizal zmage. Letos je morda v veleslalomu res storil malce več napak in nam namenil več priložnosti. Tudi on je le človek. Pa je vseeno trikrat zmagal v veleslalomu.

“Nepošteno” pa je tudi, da se zdi vaša prisotnost v veleslalomski eliti samoumevna. Smo sredi osme sezone, ko ste na lestvici WCSL del elitne sedmerice. Takšnega niza nima nihče. Znate ceniti ta položaj ali si vendarle očitate, da se niste večkrat zavihteli na stopničke ali kar zmagali?

Vem, da to ni samoumevno. Zavedam se tudi, koliko vlagam v svoje smučanje. Med sezonami o tem ne razmišljam prav veliko. Osredotočam se na samo smučanje, pa seveda na treninge, kjer iščem izboljšave. V poletnem obdobju pa se zalotim pri razmišljanju o doseženem in dosegljivem. Težko bi govoril o očitkih, me pa večkrat preganja želja o boljši sezoni. Sanjam o zimi, v kateri bi se na vsaki tekmi približal optimumu. Vse bi dal za sezono, v kateri bi mi šlo vse kot po maslu.

Zavestno ste se odločili za spremembo trenerja. Kaj je v ekipo prinesel Miha Verdnik?

Ne nameravam govoriti o tem, kaj je letos boljše ali slabše. Sem pa zadovoljen s spremembo in je ne obžalujem. Vsaka menjava prinese drugačno komunikacijo in novo energijo. Z dosedanjim delom sem zadovoljen, čeprav v sami količini in lokaciji treningov večjih razlik ni. Morda so vidne pri že omenjeni komunikaciji in malce večjem poudarku tudi na kakšnem superveleslalomskem treningu. To mi ustreza. Uživam v hitrosti. Poleg tega mi to pomaga pri veleslalomu.

Je to napoved nadaljnjega sodelovanja?

Želim še naprej delovati s to ekipo. Dobro delamo. Sam pa vem, da se pravi rezultati kažejo na daljši rok. Če bomo torej vztrajali skupaj, bomo lahko poskrbeli za nadgradnjo.

Zdi se, da imate načrte naravnane na olimpijsko sezono 2025/2026. Pa potem?

Ko me vprašajo, koliko časa se še vidim med aktivnimi smučarji, pogosto nimam pravega odgovora. Vse bo odvisno od zdravja, rezultatov in motivacije. Zdaj to imam. Koliko časa bom vse to še ohranjal, ne vem. Morda leto, dve, tri … Morda več.

Še uživate v smučanju?

Da, vsekakor. V meni je tudi še dovolj ognja, da grem lahko prek sebe. Včasih je na tekmah to težko.