Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Goran Dragić je razkril načrte za poslovilno tekmo ob zaključku bogate kariere. Kot so v sporočilu za javnost zapisali organizatorji, podjetje Spontanzo in Fundacija Goran Dragić, bo zlati kapetan slovenske košarkarske reprezentance avgusta 2024 v Ljubljani gostil dvodnevni dogodek, kjer bodo prisotni tudi številni zvezdniki.
Vse podrobnosti glede poslovilne tekme bodo znane v četrtek, 4. januarja 2024, ko bo Goran Dragić spregovoril na novinarski konferenci. Tam bosta prisotna tudi ljubljanski župan Zoran Janković in predstavnik organizatorja Matej Avanzo. Dogodek bo podprla tudi Mestna občina Ljubljana.
Pred mediji bo trojica govorila o Dragićevi uradni poslovilni tekmi, dvodnevnem dobrodelnem dogodku, razlogih za organizacijo Gogijevega košarkarskega slovesa, natančnem datumu avgustovskega dogodka, začetku prodaje vstopnic, razkrili pa bodo tudi nekaj zvezdniških udeležencev obetajočega se spektakla ter pojasnili, katerima dobrodelnima organizacijama bodo namenili sredstva, zbrana prek vseh projektov Gorana Dragića v letu 2024.
37-letni organizator igre je zadnji uradni nastop vpisal 22. aprila v končnici lige NBA, ko je v dresu Milwaukeeja zaigral na tretji tekmi serije proti “svojemu” Miamiju. Zadnji dve točki je vpisal s črte prostih metov. Od konca lanske sezone je prost košarkar, da prihaja slovo od košarkarskega parketa, se je šušljalo že daljše obdobje.
Od Kosez do ameriških zvezd
Pred dobrim mesecem je sicer minilo 15 let od prve tekme Gorana Dragića v ligi NBA. Zgodilo se je v dresu Phoenixa, in sicer v družbi mnogi velikih zvezd. Njegovi tedanji soigralci so bili namreč tudi Shaquille O’Neal, Steve Nash in Grant Hill, na nasprotni strani pa sta mu tedaj stala Tim Duncan in Tony Parker. Kot simbol izjemnega preboja nekdaj suhljatega fantiča iz ljubljanskih Kosez, kjer je s staršema in z bratom Zoranom živel v enosobnem stanovanju, do najmočnejše lige na svetu.
A čeprav je 193 centimetrov visoki organizator igre že v tistem trenutku in v tistih prvih štirinajstih minutah na parketu presegel pričakovanja mnogih analitikov, se zgolj z mestom v eni od ekip lige NBA ni zadovoljil. Ni se ustavil. V nadaljnjem desetletju in pol se je z neverjetno delovno predanostjo uveljavil med elito in podpisal pod odlično kariero. Igral je za Phoenix, Houston, Miami, Toronto, Chicago, Brooklyn in nazadnje Milwaukee. Nastopil je na tekmi zvezd, leta 2014 je ob uvrstitvi v tretjo peterko lige prejel priznane za košarkarja, ki je najbolj napredoval, šest let pozneje pa je zaigral v velikem finalu.
Svojo igro je znal prilagajati telesni zmogljivosti, ekipnim potrebam in tudi tekmečevi strategiji. Z leti je pridobil tudi izkušnje in samozavest. S prav posebnim igralnim šarmom in odločnostjo je postal eden najbolj spoštovanih evropskih košarkarjev v ligi NBA.
Kapetan!
Prav posebno poglavje njegove kariere predstavlja slovenska reprezentanca, za katero je nazadnje zaigral na EuroBasketu 2022. Slovo je bilo resda tiho in tudi grenko. Vseeno pa to ne zmanjšuje statusa večne reprezentančne legende. Ta status si je moral izboriti na drugačen način. Z več dela, z več dokazovanja. Preko Ilirije, kjer mu je pot pokazal košarkarski oče Spasoje Todorović, in pozneje Slovana, v močni konkurenci in brez pravih ”botrov”. Tudi s kakšno buško, zlomljenim zobom ali predrto ustnico. In z vsako novo dobljeno bitko se mu je odpirala nova fronta. Na klubski in na reprezentančni ravni. Na slednji je prvo zmago slavil s prebojem v člansko vrsto.
Slabo leto po tem, ko je slovenska košarkarska reprezentanca na evropskem prvenstvu v Beogradu 2005 prvič zanetila navijaško iskro in se tudi prvič prebila v izločilne boje, je dočakal krst v izbrani vrsti. Kot dvajsetletni debitant je 19. 8. 2006 na Japonskem priložnost dobil na prvi tekmi za Slovenijo prvega svetovnega prvenstva. Proti Senegalu. To je bila edina tekma, na kateri je golobradi košarkar ljubljanskega Slovana, dve leti pred tem tudi igralec zlate reprezentance do 20 leta, tedaj igral.
Kmalu zatem ni bil le ”eden od dvanajsterice”, temveč je iz tekmovanja v tekmovanje prevzemal vedno večjo odgovornost. Ko je leta 2013 na domačem EuroBasketu že deloval kot nekdo, ki bi bil lahko dovolj zrel in močan za vodjo pri pohodu na sam vrh, je pregorel in se zaletel v zid. Potreboval je tri leta, da se je povsem pobral, vmes spisal nekaj lepih klubskih poglavij, nato pa v projekt EuroBasket 2017 vložil vse. Znanje, čas, vpliv, energijo … Vložil je – sebe. In bil za to na koncu ob proslavljani naslova evropskega prvaka bogato nagrajen. Tudi s statusom večnega zlatega kapetana.
Za državno izbrano vrsto je v šestnajstih letih nastopil na treh svetovnih in šestih evropskih prvenstvih. Skupaj s kvalifikacijskimi tekmami je za Slovenijo zbral tudi 80 nastopov, v kadru pa je bil na 90 tekmah. Skupno je dosegel kar 1095 točk in je edini košarkar, ki je presegel tisočico.
Zadnjo žogo je spravil skozi obroč. Čaka ga le končno ločilo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje