Nogometni reprezentant Jaka Bijol je bil v otroških kategorijah obetaven alpski smučar. V športu belih strmin pa medtem vztraja njegov oče Janez Bijol, ki Zlato lisico prvič spremlja v vlogi predsednika zbora in odbora za alpsko smučanje.
Ko je dolgoletni prvi mož slovenskega alpskega smučanja Iztok Klančnik zaradi lani službenih obveznosti in selitve v Dubaj odstopil kot predsednik smučarskega zbora in odbora od okriljem SZS, se je zdel logičen naslednik dotedanji podpredsednik Janez Bijol. Koroški poslovnež je bil namreč že vrsto let vpet v smučarski krogotok. Sprva je deloval na klubski in regijski ravni, in sicer kot vodja SK Vuzenica. V preteklih letih je bil član alpskega odbora in ob Klančnikovi odsotnosti tudi prvi izvrševalec. “Smučar sem od otroštva. Doma imam shranjeno svojo prvo diplomo. Na njej je letnica 1974. Stano sem prisoten v smučanju,” pove o logičnosti zadnjega koraka.
“Večjih pomislekov nisem imel. Poznal sem razmere, vedel sem, v katero smer se razvija naše smučanje, obenem pa sem imel tudi idejo o tem, kako določene stvari izboljšati. Poskušamo uvajati spremembe. Ne gre za revolucijo. Vsekakor pa je nujna evolucija,” pravi Bijol, ki je bil nato za predsednika brez protikandidata izvoljen oktobra, na dodatno vprašanje o tem, v kakšni kondiciji je slovensko alpsko smučanje, pa dodaja: “V relativno solidni. Če bi za prispodobo uporabil šolske ocene, bi dejal, da smo prav dobri. Želimo pa biti odlični.”
Vitalen del smučarskega ustroja so tudi domače tekme svetovnega pokala. S smučarskim funkcionarjem in tudi direktorjem podjetja Bijol v Vuzenci in na Vranskem smo se pogovarjali ob robu 60. Zlate lisice. “Pomembno je, da je tekma ostala doma. Še več, ob tokratni Zlati lisici bi izpostavil tudi dejstvo, da smo zaradi vseh težav letos odpovedali vse tekme nižje ravni. Končno torej tekmujemo doma. Je pa dejstvo, da je tekma svetovnega pokala pomembna tudi po finančni plati. Del presežka prihodkov nad odhodki si namreč obetamo v panogi,” je dejal.
V pogovoru z Bijolom pa se nismo mogli izogniti nogometu. Njegov sin je namreč Jaka Bijol, član videmskega Udineseja in srednji branilec slovenske reprezentance, kjer je ob odsotnosti Jana Oblaka je celo kapetan izbrane vrste. Trenutno sicer okreva po operaciji, a bo do evropskega prvenstva v Nemčiji zanesljivo nared. “Marsikateri nogometaš o uvrstitvi na veliko reprezentančno tekmovanje sanja celo življenje, pa ga ne dočaka. Mojemu sinu se je poklopilo pri še ne dopolnjenih petindvajsetih letih. Veselje je bilo nepopisno,” pripoveduje v ponosnem tonu. Posledično so poletni načrti jasni. “Odhajam v Nemčijo. Sem v žrebu za vstopnice, a verjamem, da bo tudi Jaka kot reprezentant prejel kakšno za družino,” je z nasmehom pristavil Janez Bijol.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!