Noah Lyles je brez dvoma prvo ime letošnjega atletskega svetovnega prvenstva, ki se danes zaključuje v Budimpešti. Toda še bolj kot z rezultati je Američan nase opozoril z načrtom, ki ga je razkril po zadnji, tretji zlati medalji, ki jo je na Madžarskem osvojil.
“9,65 in 19,10,” je Noah Lyles zapisal na družabnih omrežjih kakšen teden pred začetkom letošnjega svetovnega prvenstva in ta zapis pozneje podkrepil tudi z besedami, izgovorjenimi v novinarske mikrofone.
Američan je napovedal, da bo popravil enega najbolj norih mejnikov in 200 metrov pretekel hitreje kot v času 19,19, kar je nepozaben rekord, ki ga je Usain Bolt tekel v finalu svetovnega prvenstva zdaj počasi že daljnega leta 2009 v Berlinu.
Prav naslednika Jamajčana, ki je zadnja globalna atletska zvezda, kraljica športa čaka že nekaj časa. Zagotovo najbližje, da obuje njegove čevlje, je 26-letni Američan.
“Kar tako naprej, super je. Potrebujemo človeka, ki ima značaj,” je Bolt sporočil jezikavemu in hitremu Lylesu, ko je ta začel opozarjati nase. Ne samo z besedami, ampak tudi z rezultati. Lani je v finalu svetovnega prvenstva v Eugenu 200 metrov pretekel v času 19,31, kar je tretji najhitrejši rezultat v zgodovini. In seveda osvojil zlato.
Osvojil tri zlate medalje in razočaral
Zlat je bil tudi v Budimpešti in prav tako odtekel sijajen rezultat, toda 19,52 je precej počasneje od 19,10, podobno pa velja tudi za tek na 100 metrov, v katerem je sicer prišel do svoje prve zlate medalje v najbolj atraktivni atletski disciplini in v finalu tekel osebni rekord, toda – 9,83 pač ni 9,65. Čeprav je včeraj kot zadnji član ameriško štafeto 4×100 metrov popeljal do novega zlata in postal nesporni junak prvenstva, je marsikoga razočaral.
V omenjene rekorde bržčas res verjame, a je jasno, da so bile nore napovedi tudi del igre, s katero želi popularizirati atletiko, ki je v zadnjem desetletju, dveh močno izgubila na priljubljenosti.
Lahko ugotovimo, da je uspel. Finale teka na 200 metrov je bil brez dvoma najbolj težko pričakovana disciplina prvenstva, ogledal si ga je tudi marsikdo, ki ga atletika sploh ne zanima. Tako kot finale nogometne lige prvakov ali pa nogometnega svetovnega prvenstva. Če si ga ne ogledaš, si naslednji dan ob debatah na kavi razorožen …
Glasne kritike in prošnje za pomoč
“Imamo sijajen šport, s katerim pa ne rokujemo pravilno. Morali bi delati drugače, bolje. Prodajati moramo svoje zgodbe. Treba bo biti veliko bolj profesionalen. Opravičujem se, ampak ne želim si več amaterstva, ki ga spremljam zdaj. Atletiko je treba voditi kot posel, ne pa neprofitno organizacijo,” je Lyles po tretji zlati medalji, ki jo je osvojil v Budimpešti, udaril po odgovornih v svetovni atletiki. V prvi vrsti njenega predsednika Sebastiana Coeja.
“Le če bomo delali bolje, bo denar prišel. Jaz se trudim, da bi bilo tako, a v tej zgodbi ne morem biti sam,” je še sporočil trenutno prvi zvezdnik svetovne atletike, ki bo v prihodnosti verjetno le še učvrstil svoj položaj.
Že pred prvenstvom je o njem dokumentarec snemal NBC, zdaj pa bodo njegovo zgodbo med čim večje množice skušali prodati še pri ponudniku pretočnih vsebin Netflixu, ki ga je na svetovnem prvenstvu spremljal na vsakem koraku.
Nesreča, ki se mu je zgodila pred četrtkovim polfinalom teka na 200 metrov, zagotovo ni škodila …
Ne samo atletika, tudi glasba in moda
Serija “Drive to Survive” je oživela formulo ena, serija “Breakpoint” je pomagala tenisu. Je zdaj na vrsti atletika?
“Drama, dvoboji, hitrost, rivalstva, nepredvidljivost. Atletika ima vse. Morala bi biti zelo popularna, pa ni. Res upam in verjamem, da se bo to kmalu spremenilo. Prepričan sem, da se bo. To prvenstvo je kot temeljni kamen, ki sem ga postavil, da bi bilo v prihodnosti drugače. Če se bomo potrudili, tudi bo. Ne smem pa biti v tej zgodbi sam. Na to prvenstvo sem prišel po tri zlate medalje in jih dobil. Natanko tak cilj bom imel tudi naslednje leto na olimpijskih igrah v Parizu. Želim si seveda tudi rekordov,” je še govoril Lyles in napovedal, da bo šel celo dlje.
“Atletika je le en spekter. Potem je tu še veliko drugih stvari, za katere je treba skrbeti in so zelo pomembne. Glasba, moda. Treba se je povezati z uspešnimi ljudmi iz drugih delov šov biznisa,” je ideje kar bruhal najhitrejši človek na svetu, ki je navduševal že kot zelo mlad, bil svetovni prvak do 17 in 19 let, že leta 2019 pa ob debiju na članskih svetovnih prvenstvih na 200 metrov zmagal Dohi, kjer je zlato osvojil tudi z ameriško štafeto 4×100.
Leto za tem je imel velike težave. Udarila je pandemija, boril se je z depresijo in javno priznal, da jemlje antidepresive. O najbolj osebnih stvareh je vedno zlahka govoril in o mentalnem zdravju osveščal tudi druge.
Depresija, razočaranje in veličastna vrnitev
Ko je uredil misli, je šel naprej in začel navduševati. Po krajšem padcu v razvoju rezultata je v olimpijskem letu 200 metrov pretekel v času 19,52, ampak v Tokiu razočaral. Na 200 metrov je bil bronast, medtem ko se v ameriško reprezentanco na 100 metrov sploh ni uvrstil.
Da je psihično povsem čvrst, je dokazal naslednje leto, v katerem je bil v svoji paradni disciplini nepremagljiv, zablestel pa je na svetovnem prvenstvu pred domačimi navijači v Eugenu, kjer je popravil 26 let star ameriški rekord Michaela Johnsona.
Po številu tekov pod 20 sekundami je že nekaj časa prvi. Od Boltovega mejnika (34) se je v Budimpešti s 36. in 37. tekom pod to mejo še dodatno oddaljil.
Na Madžarskem je na svetovnih prvenstvih dodal še zlato na 100 metrov in osvojil trojček naslovov svetovnega prvaka. Toda rezultati očitno niso vse, česar si želi. Hoče postati človek, ki bo atletiki vrnil nekdanji ugled. Seveda bo številnim ostarelim veljakom, ki že desetletja branijo svoje položaje, šel zelo v nos. Ampak treba je priznati, da ima v marsičem prav. Držimo pesti, da mu vsaj del pogumnih načrtov, ki jih ima, uspe …
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje