Z Lio Apostolovski, ki je prvič postala slovenska atletinja leta, smo pokramljali o vsem lepem, kar se ji je letos zgodilo.
Lia Apostolovski je v leto 2024 vstopila kot trikratna finalistka velikih tekmovanj na prostem. Dvakrat je bila v finalih svetovnih prvenstev in enkrat na evropskem prvenstvu.
Letos je stopila oziroma skočila še stopničko višje. Osebnega rekorda – že lani je preskočila 195 centimetrov – sicer ni izboljšala, se je pa ustalila na višinah nad 190 centimetrov. To mejo je v letošnjem letu preskočila na kar devetih tekmah in na dveh letvico stati pustila tudi na 195 centimetrih.
Enkrat takrat, ko je to najbolj štelo. Marca v finalu dvoranskega svetovnega prvenstva v Glasgowu, kjer je osvojila bronasto medaljo in se za vselej zapisala v zgodovino slovenske atletike in športa. Toda kljub temu se v njenem življenju ni spremenilo veliko.
“Ne, dejansko ne občutim nobene razlike. Ni se mi še zgodilo, da bi me kdo v Sloveniji ustavil na ulici in prepoznal. Se mi pa zdi, da sem vzor mladim na stadionu, kar mi pomeni največ,” nam je povedala 24-letna atletinja, ki je bila predvsem zaradi podviga na Škotskem prvič v karieri izbrana za najboljšo slovensko atletinjo leta 2024, v katerem se je sicer prebila tudi v finale evropskega prvenstva v Rimu, medtem ko je na olimpijskih igrah v Parizu zaostala za pričakovanji.
Letos ste osvojili prvo medaljo z velikih tekmovanj. Zdaj ste prvič prejeli nagrado za najboljšo slovensko atletinjo leta. Sanjsko leto?
Sanjsko. To, da sem postala atletinja leta, mi pomeni res veliko. Ob takšnih trenutkih se ozreš nazaj in vidiš, kaj vse ti je uspelo. Letos mi je res veliko. Tako v dvorani kot na prostem, tako da sem zelo zadovoljna.
Prav šokirani pa nad tem, da ste postali najboljša atletinja leta, verjetno niste bili?
Imamo kar nekaj vrhunskih atletinj. Vem, da sem letos dosegla veliko, ampak vseeno nikoli ne veš. Počaščena sem, da sem zmagala. Hvala vsem, ki so glasovali zame. Ta naziv mi pomeni veliko.
Spomin še uhaja na Glasgow, kjer ste prišli do največjega uspeha v karieri do zdaj?
Po eni strani da, a po drugi se je od takrat zgodilo že toliko tega, da počasi pozabiš. Me pa, ko vidim posnetke s te tekme, tako kot se je zgodilo danes, prevzamejo lepi občutki.
Na Atletski zvezi Slovenije so mi naročili tudi to, da s seboj prinesem medaljo za skupinsko fotografijo, tako da … Danes sem se zagotovo spomnila tudi na Glasgow, seveda. Ob tem mi je bilo lepo. Definitivno.
Se je po medalji, ki ste jo osvojili, v vaši karieri kaj spremenilo? Je več pozornosti, sponzorjev …?
Niti ne, vse je približno enako. Imam sponzorje, ki so mi ob strani stali že prej, novi pa se še niso pojavili.
Kaj pa glede prepoznavnosti? Vas na ulici kdo pocuka za rokav?
Ne, dejansko ne občutim nobene razlike. Ni se mi še zgodilo, da bi me kdo v Sloveniji ustavil na ulici in prepoznal.
Se mi pa zdi, da sem vzor mladim na stadionu, kar mi pomeni največ. Vidim, da se v klubu mlajši zgledujejo po meni in opazujejo, kaj počnem. To, da sem zgled mlajšim generacijam, si štejem v veliko čast.
Spomnim se, kako je bilo z mano, ko sem bila mlajša, pa je na stadionu mimo pritekel Matic Osovnikar in sem ga gledala z velikimi očmi. Veliko mi je pomenilo, da sem ga videla v živo.
Edini minus letošnjega leta je Pariz. Na olimpijskih igrah vam je šlo slabše od pričakovanj.
To je šport. Vedno je lahko bolje, ampak tudi slabše. Moraš biti zadovoljen in ponosen na to, kar si naredil. Vedno dajem vse od sebe. Ne smemo biti pohlepni. Tudi ta izkušnja mi bo v prihodnosti zagotovo prišla prav.
Kako potekajo treningi za novo sezono?
Najprej sem se morala resetirati po prejšnji sezoni in nastaviti trening za splošno fizično pripravljenost. V prvi vrsti se želim tehnično še bolj izpopolniti. Moj glavni cilj je, da izboljšam osebni rekord, s preostalimi zadevami se ne obremenjujem. Najprej moram izboljšati svoje skoke, potem pa bomo videli, kam me bo to pripeljalo.
Cilji za leto 2025, v katerem vas čakajo kar tri velike tekme – evropsko in svetovno dvoransko prvenstvo pozimi, svetovno prvenstvo na prostem pa poleti?
Zdaj se že kar nekaj časa pripravljam, prvo pripravljalno obdobje gre počasi h koncu. Počasi se že spogledujem z dvoransko sezono.
Načrtovanje tekem prepuščam trenerju in menedžerju, tako kot vedno. Cilj je, da nastopim na vseh velikih tekmovanjih, ki bodo na sporedu. Za zdaj pa merim predvsem na dvoransko evropsko prvenstvo.
Kako vam je všeč suši? Vrhunec naslednjega atletskega leta bo namreč svetovno prvenstvo v Tokiu …
Azija mi je pri srcu, všeč mi je tamkajšnja kultura, tako da se prvenstva v Tokiu zelo veselim. Lani sem bila na diamantni ligi na Kitajskem, zelo lepo je bilo.
Spregovoriva za konec par besed še o Ukrajinki Jaroslavi Mahučik, ki je letos preskočila 210 centimetrov in popravila 37 let star svetovni rekord. Vas je presenetila?
Ne, saj je rekorde podirala že v mladinskih kategorijah. Postala je prva mladinka, ki je preskočila dva metra. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo padel ta rekord.
Mislite, da ga bo v prihodnosti še popravila?
Sama pravi, da ga bo.
Kako se razumeta z njo? Kakšna je?
Super punca. Tako kot tudi vse preostale skakalke, ki krojijo svetovni vrh, s katerimi se redno srečujemo na tekmovanjih in tam preživimo veliko skupnega časa. Skakalke smo med seboj res povezane, vse se dobro razumemo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje