Slovenija je razočarala. Atletika pač ni nogomet

FOTO: Profimedia.

Razmišljanje po evropskem prvenstvu v atletiki v Birminghamu, na katerega je Slovenija odšla po pet medalj, vrnila pa se je samo z eno. Z novim naslovom Kristjana Čeha.

V zgodovini nastopov Slovenije na evropskih prvenstvih se je samo enkrat, leta 2010, zgodilo, da je na največje atletsko tekmovanje na stari celini odpotovalo več slovenskih atletov in atletinj kot letos.

A ker ni vse v kvantiteti, pač pa je, sploh v športu, precej pomembnejša kvaliteta, smo letošnjo slovensko atletsko odpravo okronali za najboljšo do zdaj. Kdo se verjetno ne bo strinjal, a prav veliko zagotovo nismo zgrešili.

Najprej je treba opozoriti na to, da medalje z evropskih prvenstev v atletiki niso samoumevne. Na 12 prvenstvih, na katerih smo nastopili, smo jih osvojili le devet. Tretjino jih je prinesel tokratni veliki slovenski junak.

Toda Slovenija je v Birmingham odpotovala s kar 27 atleti in atletinjami, med katerimi so bili tudi štirje, ki so z največjih tekmovanj že prinašali odličja, in kar pet takšnih, ki so se z žlahtnimi kovinami tokrat spogledovali.

Že res, da petih medalj ni mogel pričakovati, še manj pa zahtevati nihče. Toda neuspešen lov na kolajno se od neuspešnega lova na kolajno razlikuje.

Razen Kristjana Čeha, ki je svoje delo opravil popolno in poskrbel za enega najboljših nastopov v zgodovini velikih tekmovanj, so bili preostali kandidati za mesta povsem pri vrhu predaleč od želja in ciljev.

Klara Lukan je bila kot evropska rekorderka v cestnem teku na 10 km videti povsem nekonkurenčna in na 10.000 m celo ni bila najboljša Slovenka. Končala je na 13. mestu.

Neja Filipič je bila lastnica tretjega najboljšega izida sezone med prijavljenimi v troskoku, a j najprej skozi šivankino uho prišla v finale, v njem pa za svojim najboljšim dosežkom sezone zaostala za več kot pol metra in ga po treh skokih končala na 10. mestu.

Tina Šutej, ki medalje z največjih tekem v zadnjih letih domov prinaša praktično od povsod, kjer nastopi, je doživela enega najhujših porazov v dve desetletji trajajoči karieri. V skoku s palico je obstala v kvalifikacijah.

Za pričakovanji oziroma daleč od stopničk je končal tudi Matic Ian Guček, ki je bil na 400 m z ovirami sedmi. V polfinalu je sicer tekel državni rekord, kar njegovi predstavi prinaša plus, a tudi on je razočaral.

Zanimivo, ta državni rekord je edini najboljši osebni rezultat sezone med vsemi slovenskimi atleti, ki so prejšnji teden nastopali na največjem evropskem odru. Tudi to nekaj pove.

Ne bomo naštevali vseh, a med slovenskimi atleti in atletinjami je tudi nekaj takšnih, ki si zaslužijo pohvale.

V prvi vrsti Maruša Mišmaš Zrimšek, ki se je po mučenju s poškodbami in uživanju v materinstvu vrnila v velikem slogu. Zasedla je sedmo mesto na 10.000 m. V disciplini, v kateri je debitirala letos.

Zelo lepo zgodbo je spisala tudi Liza Šajn, ki je kot najmlajša med nastopajočimi v šele drugem nastopu na tej razdalji zasedla 17. mesto v maratonu.

Čeprav je bil zelo razočaran, saj je pričakoval precej več, si omembo zasluži tudi Anej Čurin Prapotnik, ki je prvenstvo končal kot 11. sprinter Evrope.

Vrnimo se na širšo sliko. Slovenski atleti in atletinje so na Otok odšli z najvišjimi pričakovanji, na koncu pa po seštevku točkovanja uvrstitev zaostali za dosežki na zadnjih dveh evropskih prvenstvih, na kateri so odšli s precej manj pompa.

Že res, da je konkurenca v atletiki odlična. Za medalje je treba premagovati športnike iz velesil, kot so Italija, Velika Britanija, Francija, Španija in Nemčija.

Toda dejstvo je, da je Slovenija v Birminghamu razočarala. Atletika pač ni nogomet, v katerem je za evforijo dovolj, če premagaš nogometaše iz Albanije ali Armenije.