Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Najboljša slovenska atletinja Tina Šutej je v intervjuju za Sportklub spregovorila o novi medalji, ki jo je osvojila na nedavnem evropskem dvoranskem prvenstvu, o ciljih za prihodnost, ki jih ima v skoku s palico, o statusu atletike v slovenskem športu in tudi o nogometu.
Tina Šutej je v atletiki že kot najstnica močno opozorila nase in leta 2006 postala svetovna podprvakinja. Potem na velikih tekmovanjih 15 let ni osvajala medalj, nakar je po dopolnjenem 30. letu starosti začela velik rezultatski vzpon.
Najprej je bila srebrna na dvoranskem evropskem prvenstvu leta 2021 v Torunu, potem bronasta na lanskoletnem dvoranskem svetovnem prvenstvu v Beogradu in lani tudi bronasta na evropskem prvenstvu na prostem v Münchnu, kjer je do medalje prišla kljub temu, da si je na ogrevanju poškodovala roko.
Letos je z osebnim rekordom, preskočila je 482 centimetrov, poskrbela, da je na dvoransko evropsko prvenstvo v Istanbulu prišla kot favoritka za naslov, zato je bila, ko je na koncu osvojila srebro, razočarana in jezna.
Zdaj, po nekaj prespanih nočeh, ni več tako. Ljubljančanka, ki živi v Celju in nastopa za tamkajšnji atletski klub, je danes ponosna, vesela in prepričana, da lahko v prihodnosti skače še višje in bolje.
“Verjamem tudi v skok prek pet metrov,” je 34-letnica prepričana, da lahko preskoči tudi mejo, ki so jo do zdaj v zgodovini kraljice športov presegle le štiri atletinje.
Kako zdaj, po nekaj prespanih nočeh, gledate na srebro, ki ste ga osvojili v Istanbulu?
Najprej sem bila jezna. Tako sem se odzvala, ker nisem preskočila želene višine. Potem je prišlo razočaranje, ki pa je do danes več ali manj izpuhtelo. Danes sem zelo ponosna in vesela, da sem osvojila še eno medaljo. O tem, da bi ta lahko bila zlata, ne razmišljam več.
Je bilo po tekmi težko zaspati?
Po vsaki večerni tekmi je spanje težava. Ne glede na to, ali gre za miting ali pa za veliko tekmovanje. Enostavno je v tebi toliko adrenalina, da se telo ne more umiriti. Po tekmi smo se še malo družili, tako da sem v sobo prišla šele okoli dveh, treh ponoči. Bila sem precej utrujena, zato sem lahko zaspala, ni bil pa to nek trden spanec. Vmes sem se zbujala. Tako je po tekmah vedno.
Po uspehih prebirate čestitke in članke o tem, kar ste dosegli?
Niti ne, članke že tako redko berem, še posebej po tekmah. Mogoče malo pozneje. Pogovarjam se z družino, prijatelji, če so še pokonci. Na čestitke ljudi, s katerimi nimam vsakodnevne komunikacije, odgovorim pozneje. Mogoče včasih tudi prepozno. Ni pa to moja prva misel po tekmah. Še posebej, če se ni izšlo tako, kot sem si želela.
Ko ste v finalu evropskega dvoranskega prvenstva v Istanbulu preskočili 475 centimetrov, se je že zdelo, da bo zlata medalja tokrat vaša. Ste si to mislili tudi vi?
Ne, kaj takega si med tekmo ne morem privoščiti. Takrat razmišljam le o svojih skokih in ne o tem, kaj bo naredila konkurenca. Če bi bilo tako, bi bilo razočaranje še večje. Osredotočala sem se na svoje skoke. Želela sem preskočiti 480, tudi 485 centimetrov, ampak mi žal ni uspelo.
Ste bili s skoki s tehničnega vidika zadovoljni?
Vedno so napake. Če jih ne bi bilo, bi že zdaj skakala pred pet metrov. Moj skok ni bil dovolj dober, da bi preskočila 485 centimetrov, čeprav sem bila zelo blizu. Treba je popraviti še nekatere stvari. Na tem delamo že zadnjih nekaj let. Ampak to so stvari, ki napredujejo počasi.
Ste, ko ste vmes padli na drugo mesto in ste letvico postavili na 485 centimetrov, verjeli, da jo lahko preskočite?
Seveda sem. Letos sem že preskočila 482, tudi na treningih in nekaterih drugih tekmah se je videlo, da imam to višino. Verjela sem, da jo bom preskočila.
Po lanskoletnem evropskem prvenstvu na prostem vam je Finka Wilma Murto “ukradla” še eno zlato medaljo. Kako gledate na njo?
Ni mi je ukradla, saj medalja nikoli ni bila moja. Osvojila jo je, kar meni žal ni uspelo. Z njo se odlično razumeva. Sva prijateljici. Že lani sva tekmovali na veliko tekmah, letos prav tako. Je zelo prijazna, prijetna oseba. Tudi zelo optimistična in precej drugačna od stereotipa, ki naj bi predstavljal Fince. Čisto nasprotje. Vesela sem, da lahko skupaj tekmujeva.
Osvojili ste četrto medaljo na velikih tekmovanjih. Kam bi jo umestili, katere ste se najbolj razveselili?
Prvič je bilo definitivno najbolj čustveno, saj je bila prva. Dočakala sem jo po toliko letih. Zelo adrenalinska je bila zaradi poškodbe in rane na roki lanskoletna na evropskem prvenstvu na prostem v Münchnu. Mi pa vse pomenijo veliko. Ne želim jih primerjati, na vse sem zelo ponosna. Za vse sem zelo garala. So lep opomin na to, da sem v karieri nekaj naredila.
Kaj sledi zdaj?
Par dni počitka, potem pa se začne priprava na poletno sezono.
Kakšne cilje imate poleti, ko bo v Budimpešti na sporedu svetovno prvenstvo na prostem?
Težko govorim, saj smo šele marca. Najprej moram opraviti pripravljalno obdobje, potem pa bomo videli, kje sem. Si pa želim zmagovati na vseh tekmah. To je cilj, od katerega že nekaj časa ne odstopam. Za kaj bolj konkretnega je pa še prezgodaj.
Bo že letos padel nov državni rekord?
Upam, da bo. Vedno si želim skakati višje.
Verjamete, da lahko v prihodnosti preskočite tudi pet metrov?
To je moj cilj. Moram imeti visoke cilje. Zakaj jih ne bi imela? Verjamem, da lahko preskočim tudi pet metrov, če se mi vse poklopi. Ali se bo to zgodilo ali ne, pa seveda ne morem vedeti. Lahko zagotovim le to, da bom za tak cilj garala.
Kot mladinka ste bili med najboljšimi na svetu, potem na največjih tekmovanjih več kot desetletje po najvišjih mestih niste posegali, zdaj pa ste štirikrat prišli do medalj. Kaj je vzrok za vaš vzpon v zadnjih dveh letih?
Po tem, ko sem bila svetovna podprvakinja na mladinskem svetovnem prvenstvu, sem imela veliko težav z zdravjem. Poškodbe so si vrstile ena za drugo. Ko sem odšla na študij v ZDA, so rezultati začeli rasti, ko sem prišla nazaj, sem pa stagnirala.
Verjetno tudi zaradi tega, ker sem na velikih tekmovanjih večkrat razočarala, kar je pustilo posledice. Neuspehi se začnejo nabirati. Nisem videla izhoda. Potem sem zamenjala trenerja, saj je moj prejšnji trener Slavko Černe, s katerim sva še v stikih in mi ob vsakem uspehu čestita, zaključil trenersko pot, in prišlo je do preskoka.
Zdajšnji trening mi očitno zelo ustreza. V prvih dveh letih se to še ni poznalo, v tretjem letu sodelovanja z zdajšnjim trenerjem Milanom Kranjcem pa so začeli rezultati rasti. Bistvo je zagotovo tudi to, da v zadnjih dveh letih nisem imela težav s poškodbami.
Imate tudi pomoč psihologa?
Ne, ne sodelujem z nobenim psihologom. Glede na to, koliko razočaranj sem doživela, sem se psihično precej utrdila.
S pogoji, ki jih imate, ste zadovoljni?
Sem. Je, kot je. Jaz to sprejmem.
Stari ste 34 let. Do kdaj nameravate tekmovati?
Bom videla. Dejstvo je, da si želim nastopiti na še enih olimpijskih igrah. Kar bo po tem, bo samo bonus.
Boste po koncu tekmovalne poti ostali v atletiki?
Ne vem. Trenutno o tem še ne razmišljam.
Kako to, da ste sploh pristali v atletiki, in kako ste se odločili za takšno disciplino?
Enkrat, tako mi pravijo, sem atletiko spremljala po televiziji in rekla, da si jo želim trenirati. Ko sem prišla na stadion, živeli smo blizu stadiona v Spodnji Šiški, me je trener vprašal, ali bi poskusila skok s palico. Videti je bilo zabavno, adrenalinsko, zato sem takoj zagrabila za stvar.
Kaj mora atlet oziroma atletinja imeti, da je lahko dober v skoku s palico?
Hitrost, moč, gimnastične sposobnosti, zato imam enkrat na teden gimnastične treninge. Mora imeti tudi zelo močno glavo, da lahko šprinta s palico in jo ob polni hitrosti zabode v korito, ki je široko 20 centimetrov.
Verjetno ne sme imeti tudi strahu pred višino?
Niti ne. Poznam kar nekaj tekmovalk v skoku s palico, ki se višine bojijo.
Dotakniva se še statusa, ki ga danes atletika uživa v Sloveniji. Včasih so bili najboljši atleti zvezdniki slovenskega športa, danes je precej drugače. Zakaj?
Res je, atletika je malce potisnjena v ozadje, kar je videti tudi na televizijskih programih in v medijih kot tudi pri sponzorjih. Do tega je verjetno prišlo zaradi luknje rezultatov, do katere je prišlo vmes.
Ni bilo medalj na največjih tekmovanjih. Takrat na Atletski zvezi Slovenije morda niso znali zadržati pozornosti na svoji strani. Izpadli smo s televizijskih programov, časopisov …
Zdaj se skušamo vrniti nazaj. Definitivno bi bilo, če bi bilo več atletike na televiziji, ne samo na plačljivih kanalih, ampak tudi na nacionalni televiziji, veliko bolje. Upam, da se bo to v prihodnosti tudi zgodilo.
Kako je z vašo prepoznavnostjo? Vas na ulici v Sloveniji kdaj kdo pocuka za rokav in prosi za avtogram?
Ne, v Sloveniji ni tega. Na mitingih v tujini pa je. Pridejo navijači, zbiratelji slik, podpisov. Doma tega ni skorajda nikoli.
Pa finance? Vas moti, da najboljši slovenski atleti dobivate manj denarja kot nekateri nogometaši v prvi slovenski ligi?
Primerjave z nogometom niso smiselne. To je pač šport, ki uživa veliko medijsko pozornost, zato je logično, da je v njem veliko več denarja. Razlike so res velike, ampak ljudi to očitno zanima.
Kar se tiče mene osebno, sem v zadnjih dveh letih nekaj denarja zaslužila. Imam tudi pogodbo z uradnim opremljevalcem Pumo. Ne bom rekla, da mi gre slabo. Seveda bo po koncu kariere treba še delati. Bo pa mogoče nekaj denarja tudi ostalo.
Nogomet vam je pri srcu. Slišal sem, da ga zelo radi igrate tudi sami?
Da, v pripravljalnem obdobju ob nedeljah za zabavo igram nogomet. Rada imam to igro. Uživam, ko se po igrišču podim za žogo. To me tudi malo sprosti, da se odklopim od napornih treningov. Nedeljski nogomet je zame sprostitev. Trener mi dovoli, ampak seveda ne vedno. Zgolj v določenem obdobju.
Nogomet spremljate tudi po televiziji?
Včasih sem ga kar veliko, zdaj pa bolj malo. Nimam niti časa. Morda le izločilne dele lige prvakov, če mi uspe. To je pa to. Nimam niti nekega priljubljenega kluba, za katerega bi navijala.
