Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokalV tednu, ko formula ena slavi novega-starega svetovnega prvaka Maxa Verstappna, ki mu je to uspelo še tretje leto zapored, in ko je bilo ogromnega črnila prelitega tudi o nečloveških razmerah za dirkanje na nedeljski preizkušnji v Katarju, smo se pogovarjali z Zalo Rauter. 25-letna Gorenjka je kraljico motošporta vzljubila med pandemijo koronavirusa, v zadnjih letih pa si je s to ljubeznijo in predvsem statistično žilico kot analitičarka športnih podatkov tlakovala tudi karierno pot.
Svet formule ena velja za precej zaprt in elitističen šport, v katerem je prostor le za najboljše na svetu, pa naj gre za področje dirkačev, mehanikov, inženirjev … Prav zato je predstava, ki je včasih na voljo v javnosti, lahko povsem drugačna od realne slike, ki vlada v kraljici motošporta. Ponudila se nam je priložnost, da nam vsaj delček ozadja predstavi Slovenka Zala Rauter.
25-letna Kranjčanka, ki zadnja leta sicer živi v Škofji Loki, je svoje fakultetno izobraževanje v smeri športne analitike uspešno združila s karierno željo. Zaposlila se je v podjetju Hintsa, ki z znanstvenim pristopom do športa pomaga vrhunskim tekmovalcem, tudi dirkačem formule ena, do najboljših rezultatov. Čeprav nekdanja plavalka trenutno skrbi za statistično zbiranje podatkov, na podlagi katerega njeni sodelavci pripravljajo programe športne priprave najhitrejšim voznikom na svetu, pa se v prihodnosti tudi sama želi preizkusiti v praksi in postati t.i. performance coach.
Zaveda se, da jo do tja loči še kar nekaj korakov, ki pa jih pričakuje z vznemirjenjem. V pogovoru za Sportklub se je razgovorila tudi o v Sloveniji precej podhranjeni in celo zanemarjeni tematiki – znanstvenem pristopu v športu.
Podjetje Hintsa, pri katerem delujete, je za večino Slovencev precej nepoznano. Lahko več poveste o njem?
Hintsa Performance je podjetje, ki ga je ustanovil finski zdravnik Aki Hintsa. V 90. letih prejšnjega stoletja je delal z daljinskimi tekači iz Kenije, nato pa se je začel pogovarjati še z ljudmi iz motošporta. Vanj je nato prinesel celotno filozofijo pristopa. Niso se več ukvarjali samo s fizično pripravo, ampak tudi z ostalimi elementi športne priprave. Vizija Hintsa Performance je krog dobrega počutja, ki ima več elementov. Od biomehanike, splošnega zdravja, mentalne energije, spanja …
Podjetje se deli na business coaching (poslovno trenerstvo, op. p.) in sport coaching (športno trenerstvo, op. p.). Poseben del prestavlja še center za poslovno treniranje v Združenih arabskih emiratih. Poslovni del spodbuja dobro počutje v delovnem okolju podjetij, športni del pa se ukvarja s performance coachingom (trenerstvom za učinkovito delovanje, op. p.) voznikov v motošportu. To vključuje fizično pripravo, delo na kognitivnih sposobnosti itd. Pravilo je, da en takšen trener dela z enim športnikom, torej voznikom. Sledi mu čez celotno sezono, mu pomaga, podpira pri nastopih in komunicira z multidisciplinarno ekipo.
Vi se posvečate teoretičnemu delu, torej statističnemu pridobivanju podatkov, ki ga nato omenjeni trenerji uporabijo pri sestavi programov za športnike. Kako točno poteka vaše delo?
Moj naziv v podjetju je Sports Data Scientist (analitik športnih podatkov, op. p.), s čimer smo podpora trenerjem za učinkovito delovanje. Za njih pridobivamo različne podatke, dnevno to pomeni počutje, volja, motivacija, utrujenost … Opravljamo fizična testiranja aerobne kapacitete, mišične zmogljivosti, mišične jakosti. Cel spekter različnih metrik. Na koncu pripravimo poročilo, da lahko trenerji menedžerjem in ekipnim šefom pokažejo napredek in razvoj dirkača. To je še posebej pomembno v mlajših kategorijah, saj če želijo tekmovalci priti v višje kategorije, je to dober pokazatelj, ali se stvari razvijajo v pravo smer.
Postavljena imamo določena merila, kaj bi morali dirkači v določeni kategoriji doseči. Ker smo eno redkih podjetij, ki se ukvarja s tem, ta merila izhajajo zgolj iz naših izkušenj in podatkov. Niso javna dostopna, zato je še toliko bolj pomembno, da dobimo stranke. V drugih športih takšna merila lahko najdemo že v literaturi, pri nas pa je to znotraj podjetja. Narava športa je zelo skrivnostna, deljenja podatkov praktično ni. Drugače kot v drugih športih.
Kako dolgo že počnete to, kako sploh Slovenka pride do takšne vloge?
Za polovični delovni čas sem zaposlena dobro leto dni, od avgusta lani. V stik z njimi sem prišla med pisanjem magisterija na univerzi Mid Sweden na Švedskem na področju optimizacije učinkovitega delovanja vrhunskih športnikov. V času koronavirusa sem začela spremljati motošport, ta tema pa mi je postala zelo fascinantna. Ugotovila sem, da si želim delati na tem področju. Motošport je res drugačen od ostalih športov, saj ni vedno fizična pripravljenost tista, ki odloča, kako nekdo nastopa.
Za magistrsko nalogo sem se odločila pisati o motošportu, pri tem pa sem želela najti vrata, ki me bodo popeljala do stikov znotraj njega. Bila sem v stiku z avtorji nekaj člankov o tej temi, napotili so me do Peta McKnighta, direktorja za učinkovito delovanje pri Hintsi. Predstavila sem mu svojo idejo, on pa se je strinjal za sodelovanje. Da mi bodo uredili intervjuje s trenerji, sama pa bom nalogo objavila pod imenom Hintse. Zaenkrat je še vedno v procesu nastanka. McKnightu je bilo všeč moje delo, kako pristopam in kako urejam podatke in informacije. Ponudil mi je delo pri Hintsi, saj so potrebovali nekoga, ki upravlja s sistemom, kjer se zbirajo informacije. Kmalu sem začela sodelovati tudi pri poročilih, za naprej pa je cilj, da tudi sama postanem trenerka. Opravila sem že tečaj znotraj podjetja, grem pa korak za korakom do te vloge.
Ampak samo ozadje športa vas zanima že od prej, od malih nog?
Željo po študiju v tujini sem imela že od nekdaj. V srednji šoli sem se zato usmerila na mednarodni AB program, kjer vse poteka v angleščini. Ker je program mednarodno priznan, je lažje priti na tuje univerze. Svojo pot sem nadaljevala na univerzi v Edinburghu, Škotska je bila destinacija veliko dijakov iz kranjske gimnazije. Zakaj Edinburgh? Ponujal je točno ta program: Applied Sports Science (aplikativna športna znanost, op. p.). Že od mladih nog sem bila plavalka, želela sem si ostati v športu. Imela sem težave z mentalnim pristopom in nastopanjem pod pritiskom, zato me je to zanimalo. To je tudi zelo celostna izobrazba, ni se treba točno osredotočiti, kaj te zanima. Po štiriletnem študiju sem diplomirala z odliko, a takrat o motošportu še nisem razmišljala. Kot sem rekla, se je to zgodilo šele med koronavirusom in na magistrski stopnji študija.
Kaj je največji izziv pri vašem delu?
Dobro vprašanje (smeh in premislek). Na to težko odgovorim, saj mi trenutno ni nič težko delati. Morda se je najtežje zadrževati, saj bi se rada ves časa izobraževala, učila novih stvari … Moram se držati nazaj in se zavedati, da gre vse po stopničkah. Ne takoj in zdaj.
Kako poteka komunikacija med ekipami formule ena in vašim podjetjem? One povprašujejo po vas ali vi ponujate svoje storitve?
Naši trenerji in tisti, ki skrbijo za prodajo naših paketov storitev, potujejo na tekmovanja in ponujajo naše delo. Ker skrbimo za vse več športnikov, se ta glas širi. Niso pa moštva tista, ki povprašujejo po trenerjih za učinkovito delovanje, ampak športniki sami preko svojih menedžerjev. Če dirkač zamenja ekipo, po navadi obdrži svojega trenerja in ga tudi sam financira. Mlajše kategorije, sploh dirkaške akademije pa so izjema – tam skrbimo za vse dirkače, vključene vanje.
Torej vaše delo in delo trenerjev ni povezano z moštvom?
Ne, ni. Obstaja pa med trenerji zaupnost podatkov. Med vsemi, ki jih jaz urejam, ima trener dostop zgolj do podatkov ’svojega’ športnika. Torej ne more videti, kako delujejo ostali športniki. Naše zbrane informacije so trenerjem posredovane prek performance direktorjev (direktorjev za učinkovito delovanje, op. p.).
Kaj pa vi v podjetju, primerjate te podatke med seboj?
Ko si zastavimo benchmarke (mejnike, op. p.), je ena od metrik primerjava moštvenih kolegov. To je najlažje primerjati. Med različnimi ekipami ne, znotraj enega moštva pa. Same dirkače pa večkrat primerjamo v nižjih kategorijah, kjer imajo vsi enake avtomobile. Cilj športne analitike sicer ni, da primerjaš dva posameznika med seboj, ampak se osredotočaš nase in kako lahko sam urejaš stvari. Osredotočamo se na subjektivne metrike, torej kako se nekdo spopada z nečim. Fizičen faktor ni problematičen, saj so vsi na podobni ravni.
V Sloveniji je dojemanje športa kot znanosti in interdisciplinarno razumevanje še precej podhranjeno. Se strinjate?
Ja. V tujini je to zelo dobro razvito. Športni klubi imajo zaposlenega športnega analitika, ki opravlja te naloge. V Sloveniji pa imamo tradicionalen, mogoče zastarel pristop. Trener, kondicijski trener in športnik. Za vsa ostala področja športne priprave morata poskrbeti trener ali kondicijski trener, a nimata časa stoodstotno početi zgolj to. Prav zato mi je pristop Hintse všeč. Športnik komunicira samo s tem glavnim trenerjem za učinkovito delovanje, ta pa naprej s specialistom za prehrano, psihologom, fizioterapevtom, zdravnikom … Športniki v Sloveniji pa so pogosto prepuščeni sami sebi, da najdejo nekoga.
Najbolj lahko govorim o plavanju, saj ta svet dobro poznam. Ko sem bila mlajša, sem si omenjeno pomoč morala poiskati sama. Kar se pa tiče športne znanosti … Neke meritve imamo tudi v Sloveniji, naredili smo majhen korak naprej. Ampak še zdaleč ne toliko kot druge države. Za primer, na Škotskem imajo prav centre, kjer te analitiki zbirajo metrike in podatke. Pri nas pa je čutiti odpor, češ kaj mi bodo drugi govorili, katere podatke moram zbirati. Objektivni in subjektivni podatki bi v določenem kontekstu pomenili več. Preko svojega podjetja Z1 Performance se trudim in skušam pripeljati to dojemanje v svet plavanja, a je vse urejeno panožno. Ker to počnem kot samostojna podjetnica, je odpora še več. A počasi, trenutno prek znancev nagovarjam nekatere plavalne klube. Nato pa upam na večje spremembe na zvezi. V mladih športnikih imamo dober potencial, kar moramo izkoristiti. Da jim ponudimo vse, kar lahko.
Dojemanje, kako pomemben je znanstven pristop k športu, se je okrepilo v zadnjih letih. Je posledično posluha za to več?
Predvsem mladi, tisti takoj po fakulteti. In tisti, ki imajo izkušnje iz tujine. Ti imajo posluh. Ali pa morda tisti z višjo izobrazbo. Vemo, da so trenerji velikokrat nekdanji športniki in so v novi vlogi po zaslugi izkušenj in ne toliko znanja. Ti pa imajo zato malce več odpora.
Govorili ste o komunikaciji med vami, trenerji, nato naprej športniki. Ste vi trenutno sploh lahko v stiku z dirkačem formule ena?
Zaenkrat še nisem bila. V načrtih podjetja je trening kamp za mlade dirkače, kjer se bom s tem prvič srečala tudi v praksi. Komunikacija pa poteka zelo omejeno – jaz govorim s trenerji, oni pa naprej s svojimi varovanci. Po eni strani se mi to zdi povsem primerno. Športniki se namreč srečujejo s številnimi stresorji – potovanja, medijske obveznosti, menedžerji, vsa ekipa okoli njih. Ne potrebujejo še dodatnega človeka. Zato je treba upoštevati model komunikacije, v katerem je trener za učinkovito delovanje praktično njihov osebni asistent, ki vse našteto ureja.
Ena najbolj znanih trenerk je nekdanja sodelavka Hintse Angela Cullen, ki je sodelovala s sedemkratnim prvakom F1 Lewisom Hamiltonom. Ona je tudi vaša vzornica, zakaj?
Večina ljudi, tudi trenerjev za učinkovito delovanje, s katerimi delam, je moških. Angela je edina ženska, ki jo poznam v tem poklicu. To je zelo spoštovanja vredno, sploh ker ima tudi družino. Ona je živi dokaz, da tudi ženske zmoremo delati v okolju z veliko pritiska.
Kaj pa v okviru vašega dela? Kakšno je tam razmerje med moškimi in ženskami?
V športni analitiki so prav tako večinoma moški.
Vi trenutno predstavljate slovenski stik s formulo ena. Poznate ostale rojake, ki delajo kaj podobnega, morda tudi v vašem podjetju?
Da bi jaz vedela, ne. Res pa je, da sem zelo malo v stiku z ostalimi. Ko sem razvila ljubezen do motošporta, sem bila v tujini. Ko sem se vrnila v Slovenijo, je vse potekalo izza računalnika.
Formula ena že v osnovi velja za enega bolj zaprtih športov. Kakšen je občutek biti del te zgodbe, sploh če je to zgodba o uspehu?
Po eni strani zelo dober, saj se počutiš kot del nečesa velikega, kamor prispevaš svoj del. Po drugi strani pa malenkost manj … Ne moreš na glas govoriti o uspehih in temu, kaj si ti prispeval k temu. Verjamem, da to pozneje še pride. Če dobro spremljamo formulo ena, namreč ni težko vedeti, kako izgleda oziroma kako je ime trenerjem posameznih dirkačev. Verjamem, da me to še čaka.
Ste pri svojem delu pod pritiskom ali stresom? Če so vaši podatki in izračuni napačni, so posledično tudi trenerjeva navodila športniku lahko napačna.
Metrike, ki jih mi uporabljamo, so večinoma subjektivne. To ne pomeni, da so manj pomembne. A ko govorimo o športnikih, so zelo občutljivi na rigidne metrike. Torej, da bi mu rekli, da je nekaj podpovprečno. Znati moramo lepo ’zapakirati’ stvari in reči: tole potrebuje izboljšanje. Tako poteka večina mojega dela: kako lepo predstaviti vidik, ki ga je treba izboljšati, dodati. Ker so te metrike subjektivne, ne čutim pritiska, saj vem, da bo šlo vse to pred športnikom še čez nekaj rok. Do performance direktorja in trenerja. Torej do tistih, ki dejansko delajo s športniki. Oni pa bodo te podatke že predstavili na takšen način, da bo do naslovnika prijazno. Dobronamerno.
Omenjali ste vse vidike dobre priprave vrhunskega športnika. Kaj je tisto, ki jim dela, v tem primeru dirkačem formule ena, največ težav?
Zagotovo težava ni v fizičnem smislu, saj so vsi odlično pripravljeni. Ko pa odločajo milimetri, razlike nastanejo ob dirkaških sposobnostih in znanju. Kako dobro nekdo dela pod pritiskom, kako dober je v pričakovanju nečesa. Pozornost, komunikacija, uporaba podatkov, ki jih slišiš po radiu. Kako uspešni so dirkači v opravljanju več nalog hkrati. Ko prideš v bolid, se ogromno stvari dogaja naenkrat. V resnici pa so naši možgani sposobni učinkovito opraviti zgolj eno ali dve nalogi naenkrat. Zato morajo biti tako dobro pripravljeni, da nekatere zahteve namesto zavestne postanejo podzavestne. Kako lahko čim več dražljajev iz okolja podzavestno vključiš v svojo vožnjo oziroma svoj nastop.
In prav to na vrhunskem nivoju odloča o razlikah. Kdo je tega sposoben in kdo ne.
Tako je.
Kako pa v osnovi izgleda vaš delovni dan? Je dela več v času sezone formule ena od marca do novembra?
Je kar enakomerno razporejeno, saj tudi v času med obema sezonama veliko delamo. Za dirkače to ni pravi počitek, ampak aktivno trenirajo. In to je čas naših večjih testiranj, saj med sezono zanje ni časa. Postavljamo mejnike in cilje, ki jih morajo dosegati.
Drugače pa vsakodnevno – prijavim se v naš sistem in se lotim naloge. Trenutno pripravljam vprašalnike, ki jih bomo vključili v priročnik za trenerje v Hintsi za notranje izobraževanje. Pripravljam tudi nekaj poročil za karting tekmovanja – dobiti moram podatke in sestaviti grafe.
Torej to ni delo od osmih od šestnajstih, delovni čas je zelo prilagodljiv?
Ja, sama si prilagajam, koliko delam. Včasih tudi konec tedna, kar mi ni problem. Delam, ko se dobro počutim in ne samo zato, da nekaj zaključim. Občasno tudi med dirkaškimi konci tedna sodelujem z medicinskim osebjem na prizorišču, ko potrebujejo kakšne podatke in takojšnjo pomoč pri kakšnem elementu.
Pogovarjava se o vrhunskih športnikih, za katere je to način življenja. Kakšen pa je vaš nasvet za rekreativne športnike? Na kaj morajo paziti, čemu dajati pozornost?
Za splošno populacijo ni drugega specifičnega nasveta kot ostati aktiven. Če gremo korak višje: kombinacija kardiovaskularnih vaj in treninga za moči je najboljša. Ni treba pretiravati, vsak naj dela po svojih zmožnosti. Treba je zgraditi bazo, da lahko živimo življenje brez bolečin. In da smo lahko tudi v starosti še dolgo aktivni.
Kako ste kot poznavalka ozadja formule ena pospremili zadnjo dirko v Katarju, kjer je imelo zaradi visokih temperatur in vlage ogromno dirkačev težave?
Dirka je bila težka zaradi vročine. Zavedati moramo, da dirkači redno trenirajo in se specifično pripravljajo tudi za takšne preizkušnje. Dirke v Evropi ali v Aziji, sploh v Singapurju in na Bližnjem vzhodu, niso enake. Pred tem jih čakajo protokoli, kjer delajo na tem. Sploh glede izpostavljenosti vročini. Okno, ko se na to pripravljaš, je teden ali dva pred dirko. Res je bilo zahtevno, treba bi bilo ukreniti nekaj glede tega. Slišali pa smo, da nekateri dirkači med dirko sploh ne pijejo. In povsem možno je, da je prav dehidracija večini povzročala težavo. Obenem je še proga zelo zahtevna, saj je izjemno hitra. Med dirko je torej veliko že omenjenih dražljajev, morda tudi zato pozabijo piti. Krivda je tako tudi na dirkaških inženirjih, ki bi ji lahko večkrat opominjali na pitje tekočine. Takšne situacije pridejo, težko se jim je izogniti. Morda pa bodo naredili kakšen protokol za boljšo komunikacijo med dirkaškimi trenerji in medicinskem osebjem, ki bi lahko dali kakšne smernice. Športnik verjetno ni sposoben razmišljati: ’O, zdaj moram pa še piti.’ Sploh ker je bilo treba zaradi pravila veliko razmišljati še o menjavi gum.
Trend zadnjih let nakazuje, da se sezone podaljšujejo. Kako se lahko že zdaj vrhunsko pripravljeni dirkači pripravijo na še več naporov?
Pristop, ki ga imamo pri Hintsi, je neke vrste piramida. Njen temelj predstavlja upravljanje zdravja in življenja. Da smo fizično sposobni in da v ravnotežje postavimo vse faktorje, brez da vplivaš na ta temelj. Višje na lestvici so dirkaške sposobnosti, o katerih sem že govorila. Toda res je kritično, da usklajuješ vse stvari. Prav zato je še toliko bolj pomembna vloga trenerja za učinkovito delovanje. Če bi bilo vse skupaj porazdeljeno na več ljudi, ne bi šlo skozi. Imamo pa v podjetju veliko strokovnjakov, ki se ukvarjajo s temi vidiki. Eden takšnih je recimo specialist za potovanja in časovno razliko ter posledično utrujenost. On dirkačem sestavlja programe glede vnosa kofeina, koliko in kdaj so izpostavljeni svetlobi, kdaj imajo počitek. Najbolj kritično je načrtovanje vnaprej. V tem športu je to sicer zelo težko, ampak vsaj kolikor se da. In da se dirkači teh načrtov potem tudi držijo.
Zmage in prevlade dirkačev v formuli ena povezujemo predvsem s konkurenčno tehniko, torej dirkalnikom. Je možno, da bi nekdo zaradi boljše priprave tako prevladoval?
S fizičnega vidika, ne, saj so vsi približno enako pripravljeni. Odločajo pa kognitivne sposobnosti in kako jih izkoristijo. Sergio Perez je v enakem avtomobilu kot Max Verstappen, pa tudi zaradi pritiskov ni sposoben izkoristiti danega materiala. Max v Katarju niti enkrat ni zapeljal čez rob steze, Perez pa je to storil šestkrat. Nekdo bi lahko rekel, da je Verstappen ves čas vozil v ospredju in ni imel dvobojev v ospredju … To je težko reči, gre za kombinacijo vsega. Verstappen tudi zdaj ni toliko pod pritiskom, saj je že prvak, pa vseeno.
Kdo je Zala Rauter, ko ni za računalnikom?
Ko sem bila na fakulteti, sem iz lastnega užitka še nekaj časa plavala. Zdaj mi zmanjkuje časa, saj je nekaj vožnje do bazena v Železnikih ali Kranju. Vmes sem se ukvarjala z dvigovanjem uteži in crossfit vadbami. Skupinske vadbe so mi še vedno pri srcu, saj sem tekmovalna in me trening z ostalimi še toliko bolj motivira. Veliko tečem, hodim v hribe. Najraje potujem z avtodomom, kar je včasih težko zaradi slabe internetne povezave (smeh). Poleg motošporta ter dela pri Hintsi razvijam svoje podjetje Z1 Performance, preko katerega v Slovenijo prinašam znanje in izkušnje iz sveta optimizacije športne zmogljivosti. V preostanku časa pa v športnem centru Medoss iz Kranja vodim tudi vadbo za starejše, ki jim s strokovno in nadzorovano vadbo pomagamo izboljšati življenje in omogočiti gibanje brez bolečin.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje