Alpinistični svet te dni pretresajo prizori s poti na himalajski očak K2. 27. julija se je namreč pod drugim najvišjim vrhom sveta odvijala tragedija, v kateri je življenje izgubil Pakistanec Mohammed Hassan. Pri tem je najbolj grozljivo dejstvo, da je med umiranjem mimo njega plezala večja skupina alpinistov, ki so v želji po odmevnem dosežku pozabili na svojo človečnost.
27. julija se je proti vrhu himalajskega velikana K2 vila dolga kača alpinistov, ki so lovili enega zadnjih primernih dni za vzpon na eno najtežje osvojljivih gora sveta. Čas se je iztekal, alpinisti pa so lovili rekorde. Kmalu je s strani vodje odprave prišel signal veselja. Kristin Harila je skupaj z lokalnimi šerpami dosegla vrh. Uspeh je bil tukaj, Norvežanka je podrla rekord, nihče na svetu ni hitreje osvojil vseh osemtisočakov sveta. Harili je to uspelo v vsega 92 dneh.
A cena uspeha je bila grozljiva. Sočasno s prvimi informacijami o doseženem vrhu so namreč odpravo pretresle tudi informacije o plazovih, ki so s seboj odnesli enega od lokalnih vodičev. Mohamed Hassan je zdrsnil v dolino in pristal natanko na poti, po kateri so se alpinisti vzpenjali proti vrhu. Njegovi zadnji izdihljaji lovcev na vrhove niso ustavili, kolona je šla naprej, svojemu cilju naproti.
Grozljivo smrt bi bilo mogoče preprečiti
Informacije o smrti nesrečnega šerpe so sicer skope. Nekatere govorijo o tem, da se je Hassan na drugi najvišji vrh sveta odpravljal preslabo opremljen in ni poslušal nasvetov sodelavcev, ki so mu takšno pot odsvetovali.
Med alpinisti, ki so se tisti dan povzpeli na K2, je bila tudi Bolgarka Silvia Azdreeva. Slednja je dogodek opisala takole: “Med vzponom proti vrhu se je blizu nas sprožilo pet plazov. Eden od njih nas je zadel, k sreči pa nihče ni bil poškodovan in izkopali smo se iz snega. Debatirali smo o tem, ali nadaljevati ali obupati. Kasneje je človek umrl pred mojimi očmi. Ko smo se vzpenjali je bil še živ, ko smo se vračali, smo morali preko njegovega trupla na robu roba ledene steze, po kateri smo hodili. Nesrečniku ni bilo pomoči, na takšni poti te nihče ne more rešiti dovolj hitro, na pomoč bi moral čakati nekaj dni.”
O dogodku se je za avstrijske medije obširneje razgovoril njihov alpinist Wilhelm Steindl: “Očividci pravijo, da je bil še živ, ko se je 50 alpinistov povzpelo mimo njega. Umirajoči je celo grabil njihova stopala in prosil za pomoč. Ta smrt je bila grozljiva. S hitro organizacijo bi ga lahko trije ali štirje alpinisti vrnili do kampa. Ker je bila zaradi slabega vremena to zadnja priložnost za vzpon, se za to niso odločili.”
Legende kritične: to ni alpinizem, ampak turizem
Nesrečna smrt Pakistanca in nečloveška reakcija alpinistov v resnici pretresata svet alpinizma. Reinhold Messner je prvo ime tega sveta. Tirolec je bil prvi, ki je osvojil vseh štirinajst osemtisočakov sveta in to brez pomoči kisikove maske. 79-letnik poudarja, da se pred leti kaj takšnega ne bi moglo zgoditi.
“Pred nekaj desetletji je v gorah vladala solidarnost. Danes pa 99 % alpinistov sestavljajo klienti turističnih agencij, ki jih s stotinami šerp in pomočnikov spravijo na vrh največjih gora sveta. Ti ljudje nimajo ne znanja in ne izkušenj. To je zdaj je še turizem in s tem svet, kjer vlada egoizem in lov na osebne dosežke,” je v pogovoru za Puls 24 kritično komentiral legendarni alpinist.
Zadevo je v teh dneh za švicarske medije kritičnih povzela tudi njihova alpinistična zvezda Evelyne Binsack: “To je bila tragedija, ki bi se jo lahko oziroma moralo preprečiti. A v gorah turisti postanejo živali. Vedno moraš imeti pred seboj sliko, kako odreagirati, če se zgodi nekaj nepričakovanega. A v zasledovanju svojih ciljev te osebe o tem niso razmišljale. Vrednote obnašanja v gorah so v krizi. Vsi samo egoistično sledijo svojim ciljem. Tudi zato me osemtisočaki ne zanimajo več. To je zdaj samo še turistični El Dorado.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje