Poletje v gore vsako leto privabi največ obiskovalcev, z njim pa se poveča tudi potreba po premišljenem in varnem načrtovanju planinskih izletov. Še posebej takrat, ko se v hribe odpravimo z otroki. Planinska zveza Slovenije je pred začetkom poletne planinske sezone opozorila, da morajo biti cilj, dolžina ture in zahtevnost poti vedno prilagojeni najmlajšim.

“Številnim nesrečam v gorah botrujejo prevelike ambicije staršev, ki se ne zavedajo, da morajo planinske cilje prilagoditi otrokom. Planinske cilje prilagodimo sposobnostim otrok, dolžino ture njihovi starosti. Naj velja načelo postopnosti od manj zahtevnega do zahtevnejšega, od nižjega do višjega,” je na novinarski konferenci v Planinskem domu na Uštah – Žerenku, poudaril predsednik Planinske zveze Slovenije Martin Šolar, tudi inštruktor planinske vzgoje in oče štirih otrok.

Pogačar kot z drugega planeta: za šalo deklasiral vse

Kolesarstvo

17:50 0

Kolesarstvo

17:50 0

Peter Prevc z ženo začenja novo poglavje

Smučarski skoki

14:30 5

Smučarski skoki

14:30 5

Po podatkih Gorske reševalne zveze Slovenije je v nesrečah v gorah in na težko dostopnih terenih vsako leto poškodovanih približno 50 otrok. Precej spodbudnejši je podatek, da je GRZS v zadnjih petnajstih letih zabeležila le 14 intervencij v okviru izletov planinskih društev, torej manj kot eno nesrečo na leto. V PZS zato mlade vabijo v planinske krožke in mladinske odseke, kjer se lahko z gorami spoznavajo postopno in pod strokovnim vodstvom.

“Več kot 20.000 mladih planincev od predšolskih otrok do starosti 26 let predstavlja skoraj tretjino članov Planinske zveze Slovenije. Za delo z mladimi izvrstno skrbi Mladinska komisija PZS in narediti moramo vse, da se to nadaljuje, da podpremo delo z mladimi v planinstvu in mlade zadržimo med nami. Mladinska komisija je bila vedno tudi valilnica kadrov za poznejše odgovorne naloge in funkcije v društvih in na PZS. Prav tako je pomembno delo z mladimi znotraj naših osnovnih celic, družin, med prijatelji, v šolah. Privzgojiti odnos do gora, do hoje v gore in do pripadnosti do PZS je ključna naloga,” je dodal Šolar.

70 let organiziranega dela z mladimi

Planinska zveza Slovenije letos praznuje 70 let organiziranega dela z mladimi. Mladinska komisija PZS skupaj z mladinskimi odseki, ki delujejo v okviru planinskih društev, že sedem desetletij skrbi za popularizacijo planinstva, spodbuja mladinsko organiziranost in usposablja strokovne kadre za delo z mladimi.

“Mladinska komisija PZS letos praznuje 70 let delovanja. V tem času je zrasla v eno največjih in najbolj razvejanih mladinskih prostovoljskih mrež v Sloveniji, ki danes povezuje več kot 80 mladinskih odsekov po vsej državi. Njeno delovanje temelji na predanosti številnih mentorjev planinskih skupin, mladinskih voditeljev, vodnikov in drugih prostovoljcev, ki mladim omogočajo kakovostno preživljanje prostega časa v naravi ter jim približujejo vrednote planinstva, odgovornosti, sodelovanja in prostovoljstva,” je povedala načelnica Mladinske komisije PZS Ana Skledar, tudi prostovoljna vodnica PZS.

Dodala je, da je skozi programe Mladinske komisije zraslo več generacij mladih planincev: “V 25 letih, za kolikor imamo podatke, je šlo med mlade planince več kot 315 tisoč izvodov dnevnikov, kar je dodaten dokaz velikega zanimanja za planinstvo med najmlajšimi in da je zbiranje žigov dobra motivacija zanje.”

Jubilejno leto bodo zaznamovali z več dogodki. Eden od vrhuncev bo Gojzerfest, ki bo 19. septembra v ljubljanskem Tivoliju združil mlade planince in prostovoljce ter predstavil pomen mladinskega planinstva. Za mlade in starejše planince bo pestro tudi 13. junija na dnevu slovenskih planincev 2026 pri Ruški koči na Arehu, kjer Planinska zveza Slovenije in Planinsko društvo Ruše pripravljata vodene planinske in turnokolesarske izlete, športno plezanje ter predstavitev dela markacistov in gorskih reševalcev.

Začetek poletja v gorah še ne pomeni povsem poletnih razmer

Za varen obisk gora poleti je potrebnih več znanj, od izbire primernega cilja in načrtovanja poti do poznavanja opreme, vremena, orientacije in prve pomoči. Generalni sekretar PZS Damjan Omerzu opozarja, da tudi začetek poletja v gorah še ne pomeni povsem poletnih razmer.

“Kljub že visokim poletnim temperaturam v dolini v visokogorju v začetku sezone še vedno lahko srečamo snežišča, zato velja posebna previdnost pri njihovem prečenju. Če ocenimo, da ga ne moremo prečiti varno, se raje obrnimo ali izberimo drugo pot. Prav tako imejmo v mislih nepredvidljivo vremensko dogajanje, ki smo mu priča zadnje čase, in upoštevajmo, da je to lahko v gorah še intenzivnejše,” je opozoril Omerzu.

Posebno pozornost je treba nameniti tudi opremi. “Priporočamo, da so v nahrbtniku vedno osebni komplet prve pomoči, alu folija, čelna svetilka in rezervne baterije, mobilni telefon s polno baterijo, zemljevid, saj lahko pametni telefon tudi odpove, rezervna hrana, dovolj tekočine ter topla oblačila in zaščita pred dežjem in soncem. Nepogrešljiv del opreme je ustrezna obutev, na lažjih poteh so to lahko tudi nižji planinski čevlji s kakovostnim podplatom, za visokogorje priporočamo višje čevlje, ki nudijo dodatno oporo in zaščito. Kjer je možnost padajočega kamenja, priporočamo čelado,” svetuje Omerzu.

Pomembno je tudi, da otroci že zgodaj nosijo svoj nahrbtnik z osnovno opremo. Tako se navajajo, da se v gore ne odpravimo nepripravljeni. Prvošolca Meta in Nace Petek iz Planinskega društva Kamnik sta pokazala, da imata v nahrbtniku prvo pomoč, rokavice, kapo, rezervna oblačila, čelno svetilko, energijsko ploščico, bidon s pijačo, malico, jakno, dnevnik in sončna očala. Njun oče Marko Petek, podpredsednik PD Kamnik, alpinistični inštruktor in prostovoljni vodnik PZS, je dodal, da mora imeti starš v nahrbtniku še dodatno tekočino, prigrizke, dodatna oblačila zase in za otroka, večji komplet prve pomoči, sončno kremo, nož, zemljevid, kompas, listek, pisalo in podlogo za sedenje.

Napotki za varnejši poletni obisk gora z otroki:

Skrbno načrtujmo pot. Redno preverjamo pripravljenost, opremo, načrt poti in vremensko napoved, vključno z alternativami za spremembo izleta.

V gore se odpravimo z nahrbtnikom z nujno planinsko opremo. Otroci naj nosijo svoj nahrbtnik z osnovno opremo – da jih navajamo, da se v gore hodi z nahrbtnikom.

Obujmo kakovostne lahke planinske čevlje, visoke ali polvisoke, sploh za noge, nevajene hoje po planinski poti. Ne pozabimo na zaščito pred klopi, soncem in dežjem ter topla oblačila, saj se tudi poleti lahko hitro ohladi. Sicer pa naj otroci med hojo ne bodo oblečeni preveč, ampak temperaturam primerno.

Obisk gora prilagodimo sposobnostim otrok, dolžino ture njihovi starosti. Naj velja načelo postopnosti od manj zahtevnega do zahtevnejšega, od nižjega do višjega.

Postavimo si realne cilje in omejitve: določimo časovne okvire, točke za postanek in kdaj se vrniti.

Poskrbimo, da otroci zaužijejo dovolj tekočine in energije – z osvežilno pijačo (ne gazirano), energetsko bogato malico in priboljški. Okusno hrano in pijačo dobimo tudi v planinski koči. Družinam prijaznih planinskih koč je 45 po vsej Sloveniji. V njih ali na vrhovih lahko otroci tudi odtisnejo žig v planinski dnevnik.

Aktivno spremljamo stanje mladih sopotnikov: budnost, počutje, razpoloženje in hidracijo. Priporočljiva je prozorna steklenica za pijačo, da imajo otroci nadzor nad razpoložljivo tekočino.

V gore se odpravimo zgodaj, da se izognemo poletni vročini in popoldanskim nevihtam, ki jih spremljajo strele.

Zaupamo svojim občutkom: če se počutimo negotovi ali utrujeni, odpovemo ali zamaknemo izvedbo izleta. Če izgubimo markacije, se vrnemo po isti poti nazaj.

Pri prečenju planinskih pašnikov, upoštevajmo življenjski prostor živali, ki se tam pasejo. Opazujmo jih od daleč. Če imamo s seboj psa, ga privežemo na povodec.

Izogibamo se tveganjem zaradi tekmovalnosti ali pritiskov drugih: odločimo se po svoje in zavrnimo tveganje. Spodbujamo odprto komunikacijo.

45 družinam prijaznih koč

Planinska zveza Slovenije že od leta 2013 podeljuje tudi certifikat družinam prijazna planinska koča. Trenutno ga ima 45 planinskih koč po Sloveniji, kar je skoraj tretjina. Te koče imajo otrokom prilagojeno opremo, med drugim otroške stolčke, podstavke, varovala, previjalno mizo, kotiček z igrali in prilagojene otroške porcije. Pomembna je tudi lažja dostopnost, urejenost poti in varna okolica koče.

Staršem bo pri načrtovanju izletov v pomoč tudi nov priročnik za družinsko planinstvo Majhni koraki, veliki vrhovi, ki ga je napisala Urška Petek. Dolgoletna prostovoljna vodnica PZS, mentorica planinske skupine, učiteljica in mama štirih otrok je v priročniku zbrala strokovne in praktične nasvete za obisk gora z otroki od najzgodnejših let do mladostništva.

“Danes je otrokom na voljo poplava športov, kamor jih starši pripeljejo za eno uro in pridejo iskat, planinstvo pa je tek na daljše proge, otroke nauči vztrajnosti, ki jim je v današnjem času bistveno primanjkuje. Hribi jo postopoma privzgajajo otrokom, in če znajo malce stisniti zobe v hribih, bodo tudi v drugih življenjskih okoliščinah znali vztrajati,” pravi Urška Petek.

Priročnik posebno pozornost namenja postopnosti, tudi pri najmlajših otrocih. “Ne smemo prek otrok živeti svojih želja, morajo najti svojo pot. Pridejo tudi trenutki, ko niso toliko v hribih, kot bi mi radi, in s tem ni nič narobe. Če smo jim dali popotnico, da so hribi dober način za sprostitev, umiritev, za tkanje globljih vezi, se slej ko prej vsi vrnejo, v takšni ali drugačni obliki, kot planinci, alpinisti, morda kot markacisti,” je poudarila.

Ključno sporočilo priročnika in opozoril PZS je, da v gorah z otroki ne sme biti najpomembnejši vrh: “Najpomembneje se mi zdi, da je v priročniku predstavljena postopnost. Zavedajmo se, da otrokom ni pomemben cilj, ampak doživetje, v ospredju je druženje na poti. Družinski planinski izlet naj bo čas za otroka, ne za uresničevanje svojih ciljev in želja, zato se prilagajamo. Kot starši največ naredimo, da otrokom damo lepo izkušnjo.”

Vsako starostno obdobje prinese svoje izzive, tudi pri motivaciji. “Otroci se razlikujejo, nekdo ima rad živali, drugi planinsko kočo z malico in igrali, tretjega razveseli jezero na koncu izleta. Fino je, da najdemo nekaj, kar otroka motivira, mlajše lahko spodbujamo tudi s kakšnimi junaki iz risank ali zabavnimi pravljicami. Pri starejših je pomembno, da jim najdemo družbo. Otroci se spoznajo znotraj planinskih krožkov in planinske družine se lahko tudi zasebno povežejo za skupni izlet, saj tako otroke lažje motiviraš. Za še starejše fante pa je lahko motivacija to, da zmorejo sami v hribe, da najdejo pravo pot in si sami priskrbijo hrano,” je dodala.

Z otroki izberemo manj zahtevne planinske cilje

Marko Petek pri izbiri ciljev poudarja predvsem poznavanje lastnih meja in otrokovih zmožnosti. “Starši moramo poznati svoje meje in meje otrokovih zmožnosti, tako je izbira cilja lažja. Za planinski izlet z otroki izberemo manj zahtevne planinske cilje oziroma prilagojene starosti in sposobnostim otrok. Moramo jih izbrati z zavedanjem, da jih otroci zmorejo, in postopno izbiramo ture od lažje do težje. Ne oziramo se, kaj počnejo drugi, saj nas včasih nasveti lahko zavedejo. Dobra izbira so družinam prijazne planinske koče in kotički, kjer je manj drugih planincev, da otroci niso moteči in imajo prostor za igranje.”

Po njegovih besedah je vzgoja mladih planincev pomembna tudi zaradi vrednot, ki jih prinaša planinstvo. “Otroke učimo s svojim vzorom. Prostovoljstvo je v ljudeh. Sicer danes živimo vedno bolj individualistično, čeprav si v svojem bistvu tega ne želimo, saj smo družbena bitja. Dobro je zgodaj otrokom pokazati pravi pomen planinstva. Planinstvo nas uči skupinskega dela, zaupanja, vztrajnosti in družabnosti. Uči nas živeti. To je vse, kar potrebujemo v življenju.”

Ko otroci odraščajo, v ospredje vse bolj stopa družba vrstnikov. 14-letna Lara Mijatović, ki planinsko znanje že predaja mlajšim, pravi, da je družba na turah zanjo zelo pomembna: “Če imam na izletu družbo, mi je veliko prijetneje in raje grem na turo. Tudi na planinskih taborih, ki jih redno obiskujem od četrtega leta, mi je družba vedno pomembnejša. Fino mi je, da smo lahko s prijateljicami skupaj v šotorih, se zabavamo, smejimo, pogovarjamo, tudi na planinskih izletih in v prostem času po turah.”

Njen brat, 17-letni Adi Mijatović, v planinstvu že išče bolj samostojne izzive. “Da gremo s prijatelji na večdnevne ture. Pozneje mogoče tudi v tujino, tudi na kakšen višji vrh. Na taboru smo šli bivakirat samo fantje in smo si sami pripravili hrano in prostor, kjer smo spali. To bi radi naredili skupaj s prijatelji, da bi si sami vse organizirali,” pravi. Želi si tudi opraviti vodniški tečaj in pomagati pri vodenju taborov za mlade: “Seveda je fino, če nas je več takih, zaradi družbe, da se imamo boljše in da skupaj nizamo nove ideje.”