Kaj sploh še preostane Alenki Artnik?

Drugi športi 22. Nov 20216:59 > 11:207 komentarjev
Delite:
Za Alenko Artnik je sanjska sezona. Foto: Daan Verhoeven

Slovenska šampionka v prostem potapljanju Alenka Artnik se je po dveh letih - prvič odkar se je začela vsa ta norija okoli koronavirusa - za nekaj dni vrnila v domovino. V prvi vrsti je prišla z namenom, da s kondicijsko trenerko Tejo Košnjek naredita načrt pred novo sezono, za rokav pa smo jo pocukali tudi na Sportklubu. V sproščenem pogovoru nam je barvito opisala nepozabno sezono, z naskokom njeno najboljšo do zdaj.

Zakaj najboljšo? Slovenski morski deklici, kot jo mnogi radi poimenujejo, so v dolgi in naporni sezoni uspevale nore stvari, tudi takšne, ki so bile še nedolgo nazaj vsaj za dekleta nepredstavljive. Najprej je julija na Bahamih postavila neverjeten svetovni rekord v disciplini z monoplatuvjo. Potopila se je na magičnih 122 metrov, kar je le devet metrov manj od absolutnega rekorda Alekseja Molčanova (131 metrov).

Po krajšem premoru so sledile še priprave tudi na svetovno prvenstvo v turškem Kašu in za piko na i je Sloveniji priborila še dve zlati kolajni, ob tem pa tudi v disciplini z dvojno plavutjo postavila nov svetovni rekord – 106 metrov. Globina je kar 12 metrov boljša od njene prejšnje rekordne znamke, ki je bila do tega poletja svetovni rekord.


Koprčanka je lastnica svetovnega rekorda tako v disciplini z enojno (106 m) kot dvojno plavutjo (122 m). Foto: Florian Burghardt

Za vami je vrhunska sezona. Spet ste podirali svetovne rekorde, osvojili pa tudi dve zlati kolajni na svetovnem prvenstvu v Turčiji …
Pred sezono vedno narediš plan, postaviš si cilje, ki jih na koncu skušaš doseči. Če začnem o kraljevski disciplini z enojno plavutjo, je bila tiha želja doseči mejo 120 metrov. Gre za mejnik, ki je bil vedno rezerviran le za moške, zato se na vse skupaj nisem pripravljala le fizično, ampak tudi psihološko, čustveno.

Po lanskih 114 metrih sem začela razmišljati tudi o tem, a da se bo to zgodilo tako hitro in da sem na koncu to mejo še presegla, si nisem upala niti predstavljati. Presenetila sem vse, moram priznati, da tudi sebe. Ampak nič se ne zgodi po naključju, v ta dosežek je bilo vložene veliko predanosti in trdega dela.

Dih jemajoče: Popoln potop na 122 metrov z Alenkinim komentarjem:

Po premoru je sledil še drugi cilj sezone, svetovno prvenstvo v Turčiji, zanimivo pa je, da se je boj kar malce nepričakovano začel že v predtekmovanju …
Po Bahamih sem bila zelo utrujena. Tisti potopi so me čustveno izpraznili, narediti tak preskok, iti od 114 do 122 metrov, ni šala. Taki potopi zahtevajo res veliko zbranosti, veliko je tudi stresa, zato je tudi razumljivo, da sem bila po zadnjem potopom res izpraznjena. Potrebovala sem kar nekaj časa, da se spet začutim, a bolj kot se je približevala tekma, bolj suvereni so bili moji potopi z dvojno plavutjo.

Šlo je vse globlje in globlje, tudi na treningih sem videla, da sem sposobna narediti veliko, nato pa je vse presenetila Alessia Zecchini, ki se je v predtekmovanju potopila na 105 metrov, kar je bilo kar 10 metrov več od prejšnjega svetovnega rekorda v disciplini z dvojno plavutjo. Vsi smo le gledali, kaj se dogaja, a na koncu se je izkazalo, da Italijanka vse skupaj ni storila preveč taktično.

Že dan pozneje je vrnil Italijanki in jo prehitela za meter. Foto: Daan Verhoeven

Mislila je, da je to to, kako tudi ne, potop 105 metrov v tej disciplini, ki je izredno fizično zahteven, je dosežek in pol, a ker sem sama že na treningih naredila suveren potop na 104 metre, sem se odločila, da grem naslednji dan še meter globlje od Italijanke.

Nikoli niste kazali te tekmovalnosti, vedno ste bili zvesti svojim občutkom. Kaj je bilo tokrat drugače, da ste želeli vrniti Zecchinijevi?
Iskreno povedano, sama nikoli ne bi delala takih globin, saj sem smatrala, da ne bodo potrebne. Rekla sem si, zakaj bi se vedno “ubijala”, a kot sem rekla, potopi z dvojno plavutjo so izredno fizično naporni, šok za telo, noge pečejo … Sama bi šla kakšen meter čez 100, recimo 101, a ko je Alessia postavila ta rekord, se nisem obotavljala, ta disciplina je moja in to sem dan zatem tudi pokazala s potopom na 106 metrov.

Tekmovalce ob potopih vedno čuvajo varnostni potapljači. Foto: Federico Buzzoni

Vse ni šlo gladko. Mar ne?
Tik pred potopom so organizatorji tekmo prekinili, ker so se prepletle vrvi, ampak to je del tega športa. To sem vzela v zakup in brez težav odmislila, a najhuje me je šele čakalo. Potop je zaradi izredno močnega toka postal še težji, kot bi bil sicer. Potop se je podaljšal za skoraj pol minute, zato po rekordnem potopom nisem bila vesela. Nisem bila tako suverena kot sicer, očitno imam tako visoka pričakovanja. Kasneje sem se malce ohladila in bila na koncu zelo vesela, vseeno pa nisem jaz tista, ki se rada žene do skrajnih meja. To nikakor ni moj slog.

Lahko rečemo, da je ta meja 106 metrov tisti limit, ki ga bo težko preseči v prihodnosti. Nenazadnje ni niti veliko moških, ki so se spustili globlje.
Gre za vrhunski rekord. A je treba povedati, da sem bila sama v zares najboljši formi na Bahamih, torej v prvem delu sezone. Mogoče, če bi se v naslednji sezoni v prvem delu posvetila dvojni plavuti, bi morda lahko šlo še globlje, drugače pa mislim, da bo tale rekord obceljal še kar nekaj časa.

Veliko drame je bilo tako še pred začetkom svetovnega prvenstva turškem Kašu, a tudi tam je šlo vse po notah Alenke Artnik …
V Kaš sem odšla po eno zlato odličje in drugo mesto, saj si “monofinke” (op. p. enojne plavuti) nisem nadela vse od Bahamov. Na koncu sem osvojila celo dve zlati kolajni, lepšega zaključka sezone si ne bi mogla želeti.

Globino potopa morate potapljači organizatorju posredovati že dan pred tekmo. Vi ste za nastop v enojni plavuti najavili “le” 105 metrov, kar je bistveno manj od tistega julijskega svetovnega prvenstva. Mnoge ste s to skromno napovedjo presenetili, najverjetneje tudi Alessio?
Sama sem vedela, da Alessia na vso moč trenira to disciplino, zato sem ji v mislih že prepustila zlato odličje. Sama nisem imela na svetovnem prvenstvu namena delati ekstremno globokih potopov, nisem bila več adaptirana na te globine, poleg tega imam svoj način tekmovanja. Menim, da je najbolje, če se na eni tekmi osredotočiš le na eno disciplino. V Turčiji je Sredozemsko morje, voda je hladnejša, večja verjetnost za podvodno narkozo in tako naprej. Rekla sem si, grem na srebro, a na koncu se je Alessii nastop na 116 metrov ponesrečil in zlata sem bil tudi v tej disciplini.

Artnikova ima zdaj skupno šest naslovov svetovne prvakinje. Foto: Daan Verhoeven

V dvojni plavuti ste šli na zlato, kar je nakazovala tudi najava 103 metre, le tri manj od svetovnega rekorda, ki ste ga postavili nekaj dni prej.
Najava je bila zelo visoka, kot sem rekla, moj cilj je bil zlato v tej disciplini, “monofinka” pa je bila le za zraven. Na koncu mi je uspelo v obeh.

Če se še malce dotakneva rivalstva z Alessio Zecchini. Sami o tem nikoli niste želeli naglas govoriti, imate jo za prijateljico, mlajšo sestro, nikoli za tekmico, s katero bi se grdo gledali. A v tej sezoni ste jo gladko premagali, čeprav je bila tudi Italijanka vrhunsko pripravljena.
Res je bila močna kot že dolgo ne. Tudi ona je napredovala v fizični moči. Ni več tako suha, kot je bila, veliko je delala, a tudi sama sem. Pred leti je bilo tako, da je imela ona veliko boljšo tehniko od mene, zdaj pa sem tudi sama na tem področju naredila veliko napredek in ta njena prednost je šla v zrak, ni je več.

Ko plovnost izgine, se začne prosti pad. Foto: Daan Verhoeven

Že na Bahamih ste jo pustili krepko za sabo, zdaj še v Kašu. Kako se je odzvala Italijanka, ki nerada izgublja?
Alessia je imela, če gledamo celoto, izjemno sezono. Postavila je svetovni rekord v disciplini brez plavutk in v disciplini z vlečenjem po vrvi, v disciplinah s plavutkami pa je tudi na visokem drugem mestu.

Ste kdaj razmišljali, da bi se tudi sami preizkusili v vseh disciplinah?
Nikoli. Nima smisla. V teh disciplinah nimam kaj početi. To je drug šport. Tako kot pri atletiki, kjer imaš sprinterje in tekače na dolge proge. Ne gre vsak na vse dolžine. Ti rekordi so zdaj že na tako visoki ravni, da se ne da. Če bo Alessia želela imeti rekord v enojni plavuti, se bo morala v celoti posvetiti le temu.

Torej ni možnosti, da malce začinite kariero?
Sama to storim samo na treningih, da popestrim dan svojim trening partnerjem. Da se mi smejijo, ko se sama mučim, ko delam žabo in umiram. Moje telo je tako grajeno, da zgoraj nisem močna, čeprav sem nekaj let trenirala tudi kajak. Ne vem, kam je izpuhtela ta moč (op. p. smeh).

Fokus in osredotočenost pred potopom preko 100 metrov. Za navadne smrtnike nepredstavljivo. Foto: Daan Verhoeven

Ste se na to sezono drugače pripravljali kot na prejšnje? Ste kaj spreminjali?
Vsaka sezona je nadgradnja prejšnje. Moram pa reči, da sem še malce več delala na moči in na izpolnjevanju tehnike. Ta del priprav je bil v tej sezoni, ponavadi sem s tem zaključila veliko prej, zdaj pa ne. Vlekla sem ta del veliko dlje in na koncu se je to tudi poznalo pri potopih.

Pred tem temu področju nisem posvečala toliko pozornosti. Ko govorim o moči, ne gre se tukaj za neko ‘bildanje’, ampak gre za treniranje mišic, ki so vključene v gibe, ki jih izvajaš pri potopu. Teh ponovitev sem naredila veliko tako v vodi kot na suhem. Ko okrepiš te mišice, je lažje izvajati pravilno tehniko, porabiš manj kisika… Vse skupaj je le pozitivno in formula za uspeh.

Že pred časom ste zamenjali tudi proizvajalca plavuti. Znamko Molchanovs ste zamenjali za italijansko znamko CETMA. Enkrat ste zapisali, da se počutite, kot da imate turbo pogon. 
To ni zgolj občutek, res je tako. Moji potopi so veliko hitrejši, tudi 20 sekund in več, kar je podatek, ki ti da misliti in predstavlja prednost. Ko mi naredijo še malce mehkejšo dvojno plavut, bo popolno, nad “monofinko” pa se ne morem pritoževati.

“Monifinka”, ki Alenko spremeni v pravo morsko deklico. Foto: Daan Verhoeven

Večina potapljačev, še vedno uporablja Molchanovs, najbrž ravno zaradi Alekseja Molčanova, ki v tem športu pomeni nekaj več.
Vsekakor je Rus velika znamka, a Italijani so jih v materialu prehiteli, zato je veliko ljudi menjalo opremo. Aleksej ima sicer devet metrov boljši rekord od mene, a imel je tudi minuto daljši potop … Glede na to, da je moški, bi morala biti razlika okoli 15 sekund, 45 sekund pa je nekje izgubil.

Ko smo že pri ruski podmornici, kot kličejo Alekseja Molčanova, nikoli ni pokazala šibkosti, na minulem svetovnem prvenstvu je izgubil zavest. Očitno je tudi on le človek …
Malce drugače gledam na vse skupaj. Vem, da je Aleksej naredil potop 125 metrov že deset let nazaj, tako da je teh šest metrov več, ki jih ima zdaj, relativno zelo majhen napredek. Če pogledamo tehniko in dolžina potopa, vse skupaj ni idealno. Vedno pride zadnji trenutek na tekmo, kot poslovnež je vseskozi na telefonu … Razlika je, če imaš ti zraven še tisoč stvari ali pa si z glavo tam, kjer pri tem športu moraš biti. Kot ste rekli, tudi on je le človek.

Ste kdaj razmišljali, da bi ga ujeli in prehiteli?
Seveda sem.

Sprašujem, ker ste šestkratna svetovna prvakinja, oba imata svetovna rekorda s plavutkami, kaj vam sploh še ostane?
Točno tako. Vse imam, kaj naj še storim. Gremo v napad na najboljšega v moški konkurenci, ni druge (op. p. smeh). Malce se šalim, a zakaj pa ne. Menim, da imam sama še rezervne, prav tako pa se zavedam, da Aleksej še vedno ni pokazal vsega, kar zna in zmore. Je pa tukaj še nekaj, sam mi je priznal, da ima kar nekaj težav z izenačevanjem na koncu kot tudi s podvodno narkozo. To je nekaj, kar se ne da natrenirat. Tukaj moški nimajo prav nobene prednosti v primerjavi z nami ženskami.

Po vsakem uspehu s ponosom pozira s slovensko trobojnico. Foto: Florian Burghardt

Podvodna narkoza: Gre za pojav pri globljih potopih. Vse skupaj okrepi tudi mrzla voda, velik stres in tema. Vse našteto ti zamegli um in izgubiš orientacijo, kako dolgo si pod vodo. Vse skupaj bi lahko opisali tudi kot pijanost, pod vodo si denimo pol minute dlje in zgodi se black-out. Zgodi se lahko, da se nekateri potapljači potopa sploh ne spomnijo.

Tukaj vidite vašo prednost …
Vsekakor, a kot sem rekla, Aleksej ima zagotovo še rezerve. A ker nima nobenega, da bi ga gnal naprej, je razumljivo, da vse dela z levo roko. Spominja na Sergeja Bubko. A počasi, nikamor se ne mudi.

Se v karavani že kaj zbadate na to temo?
Seveda se. A sama vse skupaj jemljem kot igro in tako mora biti. Ampak že to, da ga je začelo malce skrbeti, mi daje motivacijo. Vse ostaja del igre in ne obsedenost. Če bi bilo tako, bi se lahko hitro izgubila in to ni pravi način. Bomo videli, kako bo.

Slovenska šampionka je edina potapljačica v samem svetovnem vrhu, ki ima same bele kartone. Vse potope je opravila brez napak. Foto: Andac Kazar

Ni pa realno, da se to zgodi že naslednje leto?
Globino (op. p. 122 metrov) si delim z Williamom Trubridgom, ki je legenda svetovnega potapljanja, je tudi svetovni rekorder v disciplini brez plavutk. Zavedam se, da sem že dolgo del elite, vseeno pa si nočem postavljati limitov, ker nima smisla. Vem, da imam še rezerve, tako v moči kot tehniki. Tukaj bom še zagotovo nekaj dodala. Smo kot plavalci, ki so v bazenu pet, šest ur na dan, in to 10, 15, 20 let, da imajo na koncu tehniko, ki jo iščejo. Prostora za napredek zagotovo je zagotovo še dovolj.

Sami nimate težav, da bi vam misli uhajale drugam. Že po očeh se vam vidi, da še vedno uživate v tem, da je motivacija na vrhuncu, da še vedno iščete tisto pravo pot, tisto hitrejšo, boljšo. Če človek nekaj rad počne, je mnogo lažje.
Seveda. Če nekaj počneš na silo in v tem ne uživaš, nima pravega smisla. Pri meni je zgodba drugačna. Zdaj, ko sem vse boljša tudi tehnično, naravnost uživam. Iščem pot do popolnosti, ravno ta potop na 122 metrov je bil na meji popolnosti. Tukaj poudarjam, da nisem perfekcionistka, da mora biti vse po predalčkih, a če je tudi to, mi daje dodatno zadovoljstvo.

Vedno ste govorili, da za tekmicami zaostajate zaradi materiala, nepravilne tehnike, da delate še vedno vse preveč na silo, zdaj ste jih ujeli tudi na teh področjih in zdaj tudi praksi vidimo, da ste imeli še kako prav.
Vedno sem imela raje podvodne treninge, kjer sem se res zanašala na občutke in instinkt. To še vedno imam v sebi, to se vidi, a morala sem začeti razvijati še drugi segment. To se je v zadnjih treh letih, od kar sem združila moči s kondicijsko trenerko Tejo Košnjek, močno spremenilo.

Spomnim se, da so mi šla ta navodila na začetku zelo na živce, saj sem morala pri vsakem gibu razmišljati. To se je pojavljalo tudi med potopom, kar je bilo res moteče. Morala sem narediti res veliko ponovitev, da mi je to prišlo v kri, da je postalo avtomatika. Že pri počepu me je popravljala, vsak gib tako rekoč, koliko enih ponovitev je bilo pri delfinovem udarcu, še zdaj jih sanjam, a se je splačalo. Zdaj, ko delam potope, tudi sama vidim, kje in kaj bi lahko še izboljšala.

Alenka Artnik o ciljih v prihodnje:

Po dobrih treh tednih premora ste že začeli s pripravami, zato ste tudi prišli v Slovenijo, kjer ste s kondicijsko trenerko pogledali stvari za nazaj ter naredili načrt za naprej. Prvi vrhunec nove sezone imate sicer šele julija …
V tej fazi nimam tistega občutka, da se dajem na pol. Sem telesno aktivna, s Tejo sva postavile določen plan, pokazala mi je vaje, ki jih bom lahko nato v Ženevi delala tudi sama. Hodim na bližnji hrib, kar je super trening. Začela sem tudi s plezanjem po plezalnih stenah. Moram se pohvaliti, da mi gre zares dobro in sem že kupila vso opremo. Skratka, počnem vse, kar je zabavno in na tak ali drugačen način povezano s prostim potapljanjem. Prepričana sem, da je združevanje več športov lahko le pozitivno.

Morda se res sliši, da sem začela prehitro, a je kar v redu, da začnem počasi, da sem v gibanju. Se pa tudi poslušam. Če bom videla, da je česa preveč, da mi kaj ne ustreza, bomo zadevo spremenili. Imate pa prav, spomnim se mojega zadnjega potopa v tej sezoni. Sama sem bila tako vesela, da je konec sezone, da ne znam opisati. A kot sem rekla, vsako leto želim narediti korak naprej, tudi v naslednji bo to moj cilj. Konkurenca ne počiva, slišala sem, da je Alessia takoj po svetovnem prvenstvu skočila v bazen in začela s treningi. Tudi sama se v tem obdobju počutim močneje kot v prejšnjih letih.

Alenka Artnik, nesporna kraljica morskih globin. Foto: Florian Burghardt

V naslednji sezoni vas čakata spet dve veliki tekmi – Vertical Blue na Bahamih in vnovič svetovno prvenstvo …
Tako je, slišim pa, da se še dogovarjajo, kdo bo gostil svetovno prvenstvo. Če bo to Nica, se zna zgoditi, da mene tam ne bo. Tam so pogoji izredno težki, velika termoklima, pogoji se tam zelo hitro spremenijo, zato menim, da vse skupaj nima pravega smisla. Sama grem na tekmovanje, da postavim kakšen nov rekord, da osvojim najvišja mesta, zdaj pa da grem na tekmo, kjer je rezultat odvisen od veliko drugih dejavnikov … Ne vem, sama bi morala v Francijo denimo dva meseca pred tekmo, da bi se lahko navadila na te specifične pogoje, to pa stane veliko denarja. Tam je res drago, Monte Carlo je na drugi strani hriba. K sreči Nica ni edini možen organizator, upajmo, da izberejo kaj drugega.

Kmalu se vračate v Ženevo, kjer živite s svojim partnerjem. Kako je v Švici?
Imam na voljo vse, kar potrebujem. Tam sem zdaj doma. Ko pridem v Slovenijo, imam zdaj občutek, da sem na pripravah. Na voljo imam tudi bazen za trening, tudi doma lahko treniram. Skratka, sem se udomačila, nimam pripomb.

Pred potopi vas več čas spremlja tudi vaš zaročenec Florian. 
Moram reči, da ni le moj zaročenec, ampak tudi trening partner, trener … Trenutno si ne predstavljam, da bi bila zdaj devet mesecev od doma. Če bi bila sama, bi mi bilo res zelo težko. Zadnje tri sezone res delujeva kot eno, si pomagava, svetujeva in pokomentirava potope. Lepo se imava in res je dobra okrepitev na vseh področjih. Dobitna kombinacija.

Komentari

Vaš komentar