Kako daleč je Iztok Čop?

Iztok Čop je poosebljal slovensko veslaško vrhunskost. Takole je leta 2012 stekel v pokoj, slovensko veslanje pa je zdrsnilo na precej nižje položaje. Foto: Aleš Fevžer

Šport, ki je bil v zajetnem delu slovenske zgodovine svojevrsten dežurni oddelek kandidatov za olimpijske kolajne, je izgubil svoj sijaj. Kaj se dogaja s slovenskim veslanjem? Kaj ponuja domače evropsko prvenstvo? Kdo so aduti za vrnitev na olimpijsko sceno? Kaj pravi selektor? In kako dogajanje z roba jezera spremlja nekdanji veslač Jani Klemenčič?

Zbornik ob okroglem jubileju panožne zveze (70 let), prenovljena spletna stran, organizacija evropskega prvenstva, spogledovanje s kandidaturo za svetovno prvenstvo, okrepljeno delovanje na socialnih omrežjih, bolj izrazita komunikacija z javnostjo, drugačna celostna podoba … Pri Veslaški zvezi Slovenije se na vse pretege trudijo dajati vtis, da je zavel nov veter, predvsem pa bi se radi, tudi z mislijo na lažje trkanje na vrata potencialnih pokroviteljev, v večjem obsegu vrnili v medije. Na naslovnice, s katerih so se nekoč smehljali Jani Klemenčič, Sadik Mujkić, Denis Žvegelj, Iztok Čop, Luka Špik … A med ero omenjenih dobitnikov olimpijskih kolajn in aktualnim kadrom obstaja velikanska razlika – rezultatska.

Veslanje je na prelomu med dvema državama in v prvih letih po osamosvojitvi veljalo za enega od paradnih slovenskih športov in na ravni kolajn na največjih tekmovanjih tudi za enega najbolj uspešnih. V manj kot četrt stoletja, v obdobju 1988-2012, so slovenski veslači osvojili šest olimpijskih kolajn, med katerimi je tudi prva zlata v zgodovini samostojne Slovenije, in 16 odličij na svetovnih prvenstvih, ob tem pa so se redno uvrščali v finala A tekem svetovnega pokala in tam posegali po najboljših mestih.

Še na olimpijskih igrah 2008 v Pekingu je slovenske barve v treh posadkah branilo kar deset veslačev. Resda so ostali brez želenega odličja, a sta se kar dva čolna prebila do A finala. Štiri leta pozneje sta bila v Londonu v svojem labodjem spevu prisotna le še tedaj bronasta Čop in Špik. Na igrah v Riu 2016 in Tokiu 2021 je bilo svetovno kvalifikacijsko sito pretesno za slovenske veslače, veliko vprašanje pa je, kako realen cilj so olimpijske igre 2024 v Parizu.

Slovenski enojci: Rajko Hrvat, Nina Kostanjšek in Filip-Matej Pfeifer. Foto: Aleš Fevžer

Najboljši je najlažji

O trenutnem stanju slovenskega veslanja in mednarodni konkurenčnosti dovolj zgovorno priča podatek, da je od zadnjega nastopa na OI minilo že več kot enajst let, da se je pod zadnjo kolajno svetovnega prvenstva v olimpijski panogi slovenski čoln podpisal pred skoraj štirinajstimi leti, z naskokom najuspešnejši veslač zadnjih let pa nastopa v neolimpijski disciplini. To je lahki enojec Rajko Hrvat, dobitnik dveh kolajn na SP in edini slovenski finalist v zadnjem desetletju, pa tudi dvakrat bronast na EP.

“Lahko veslanje bo na olimpijskih igrah sčasoma poniknilo. Za vedno. S tem sem se sprijaznil. Mnogi športniki nikoli nimajo možnosti, da bi nastopili na OI. Vseeno trdo delam in verjamem, da sem v svojem športu uspešen. Tudi kolajne z EP in SP nekaj pomenijo. Na to sem ponosen. Mnogi športniki teh občutkov ne bodo nikoli doživeli,” pripoveduje 36-letni Hrvat iz Izole, ki bo prihodnji mesec tudi na domačem evropskem prvenstvu na Bledu najmočnejši slovenski adut.

Jaka Čas in Nik Krebs. Foto: Aleš Fevžer

Prav prvenstvo na Bledu (25. – 28. 5.) naj bi bil prvi v nizu trenutkov resnice, neke vrste preizkus za nov slovenski veslaški zagon. Poleg že omenjenega lahkega enojca Hrvata, ki bo v najožjem krogu favoritov za odličje, bodo slovenske barve na gorenjskem biseru branili še moški enojec Filip-Matej Pfeifer, skifistka Nina Kostanjšek ter dvojec brez krmarja, v katerem usklajenost iščeta Jaka Čas in Nik Krebs. To so tudi veslači, ki naj bi nastopili na letošnjih treh tekmah svetovnega pokala in ob koncu poletja na svetovnem prvenstvu v Beogradu. Tam bodo že na voljo tudi prve vozovnice za olimpijske igre 2024. V Pariz vodi uvrstitev do devetega mesta med enojci oziroma enajstega med dvojci. “Popravni” izpit bodo imele posadke prihodnje leto na dodatnih olimpijskih kvalifikacijah.

Selektor: Čez noč ne gre

Nekoč, danes, jutri. Kaj pravi vrh stroke? “Vodenje reprezentance sem prevzel leta 2021. Ob tem sem se zavedal, da so v prvem trenutku rezultati iz zlatih časov slovenskega veslanja nedosegljivi. Hkrati pa je bil vsak dosežek korak naprej. Lotili smo se postopnega dela. Čez noč svetovnega vrha pač ni mogoče ujeti,” o realnosti športa, ki je samostojni Sloveniji prinesel tudi prvi olimpijski kolajni v zgodovini (Barcelona 1992), razmišlja selektor Jan Ilar, ki se ob tem dobro zaveda, da so rezultati iz ere Iztoka Čopa, ko je vlogo selektorja opravljal Miloš Janša, svojevrstno breme za vse prihodnje rodove.

“Vsaka sezona je poglavje zase. Je poseben izziv. Želimo biti boljši kot v preteklosti. Korak za korakom. Menim, da gre razvoj v pravo smer. Postavili smo mejnike. Smo na pravi poti. Žal pa na najvišji ravni trenutno nimamo prave širine za velik čoln. Poizkušano z manjšimi. Ko pa bo kritična masa tekmovalcev tako velika, da bomo razmišljali o večji posadki, bomo ugriznili tudi v to jabolko,” pravi Ilar in dodaja: “Glavni cilj reprezentance je uvrstitev na olimpijske igre. Merimo na enojca v obeh kategorijah in na dvojec. Je pa res, da se je v veslanju težko uvrstiti na olimpijske igre. Že sama uvrstitev pomeni, da lahko športnik nato računa na dobro uvrstitev.”

Jani Klemenčič: Veslanje ni izjema

Da zlatih časov nikakor ne gre pozabiti, opozarja Jani Klemenčič, nosilec bronaste kolajne iz Barcelone. “Bog ne daj! Se moramo pa zavedati, da pridejo boljša in slabša obdobja. Veslanje ni izjema. Ste si leta 1992 mislili, da bomo imeli dvaindvajset let pozneje hokejsko reprezentanco v četrtfinalu na olimpijskih iger? Pa tudi v obdobju Andreja Hauptmana verjetno nismo sanjali o tem, da bi en Slovenec osvojil Tour, drugi Vuelto in napadal Giro, oba pa bosta lastnika olimpijskih kolajn. Pri izrazito zahtevnih športih, kar veslanje nedvomno je, pa je stopnja nepredvidljivosti še večja. Ko si na vrhu, je le vprašanje časa, kdaj ne boš več,” razmišlja eden najboljših slovenskih veslačev vseh časov.

Jani Klemenčič. Foto: Aleš Fevžer

Meni, da je težko izpostaviti en razlog, s katerim bi pojasnili, zakaj je bilo slovensko veslanje v zadnjih letih na nižji ravni. “Gre za skupek dejavnikov. Začnemo lahko pri mladini. Je pripravljena tako trdo delati in se zavedati, da bajnih zaslužkov ne bo? Moja generacija je trenirala, ker nam je bilo v veslanju lepo. Ko pa smo bili uspešni, smo dobili tudi nekaj finančnih nadomestil. Prav obogateli nismo. Danes bi radi imeli mnogi vse. In to takoj. Ne gre. Predvsem v veslanju,” pravi 51-letni blejski poslovnež.

A če odmislimo specifičnost novih športnih rodov in pristop, se velja vprašati tudi, ali ima slovensko veslaško okolje ustrezno strokovno usposobljenost, doktrino, državno piramido in primerne trenažne pogoje. “Infrastruktura ni vprašljiva. Menim, da tudi stroka ni težava, pa čeprav govorim le kot zunanji opazovalec. Gre pa za vprašanje časa. Bodimo pošteni, krivulja se dviguje. Res pa je, da so rezultati daleč od nekdanjih časov. Slednje bo težko ponoviti. Žal mi je, da smo prekinili kontinuiteto oziroma dolgoletni šampionski stik. Ko poleg tebe trenira nekdo z olimpijsko kolajno, je precej lažje,” odgovarja Jani Klemenčič.

Jani Klemenčič, Sašo Mirjanić, Milan Janša in Sadik Mujkić: bronasti četverec na OI 1992. Foto: Aleš Fevžer

V Sloveniji trenutno deluje šest klubov, od tega trije primorski (Argo Izola, Nautilus Koper in Piran), nato pa še Ljubljanica v prestolnici, Dravske elektrarne v Mariboru in kot dolgoletni paradni konj VK Bled. Ob tem v oči bode dejstvo, da slednji trenutno ne prispeva niti enega članskega reprezentanta na najvišji ravni. “Gre za cikličnost, ki je prisotna v slovenskem športu. Vlagaš v neko kategorijo ali v neko posadko, kar vpliva na manko v zaledju. Bled morda plačuje prav ceno zlate preteklosti,” položaj komentira selektor Ilar, ki sicer meni, da infrastruktura ne bi smela biti izgovor za trenutno stanje.

Zato pa je nesporno dejstvo, da je veslaška baza trenutno zelo ozka. Mnogi nadarjeni slovenski veslači so se v letih prebijanja izgubili. Nekatere je premamil študij v tujini, ki je pomenil postopni odmik. Spet drugi so na prelomnih točkah karier ocenili, da je garaški vložek v veslanje pač prevelik za potencialni iztržek. Spet tretji so vztrajali, bili v skromni domači konkurenci med boljšimi, pa čeprav jim narava ni namenila veslaškega telesa, na mednarodni sceni pa trčili ob krut zid realnosti. “Lahko smo veseli, da smo zbrali vsaj takšno skupino,” poudarja Ilar.

Odgovor na vprašanje, ki smo ga ponudili v naslovu, pa se ponuja kar sam. Daleč, zelo daleč.