Infrastruktura je trenutno žalostna, z Ilirijo bodo pogoji končno vrhunski

Foto: Aleš Fevžer

Na nedavnem evropskem prvenstvu v kratkih bazenih je med Slovenkami najbolj blestela 23-letna Neža Klančar. S štirimi uvrstitvami v finale je Ljubljančanka izpolnila svoje cilje, najboljšo uvrstitev pa je dosegla v disciplini 100 metrov mešano, ko je osvojila četrto mesto in za bronasto kolajno zaostala zgolj 22 stotink sekunde.

4. mesto na 100 metrov mešano, 6. mesto na 50 metrov prosto, 7. mesto na 50 metrov delfin in še eno sedmo mesto na štafetni preizkušnji na 50 metrov mešano v družbi Janje Šegel, Tare Vovk in Katje Fain. To so finalni rezultati Neže Klančar na letošnjem evropskem prvenstvu v plavanju v 25-metrskih bazenih.

23-letna Ljubljančanka je v petih nastopih torej kar štirikrat plavala med najboljšo osmerico, toda glavni cilj je izpolnila še pred prvenstvom v romunskem Otopeniju. V Rotterdamu je namreč v začetku decembra izpolnila olimpijsko normo in si zagotovila nastop v Parizu prihodnje poletje. S tira je ni vrgla niti kaotična izkušnja na poti na Nizozemsko, ko je zaradi zamudnega, nato pa še odpovedanega leta ostala brez prtljage. Zavedala se je, da je najpomembnejša na tekmovanju ona sama in s sposojeno opremo izpolnila življenjske sanje.

Kako lažje bo zato v nadaljevanju sezone, ko plavalce čaka še svetovno prvenstvo v Katarju, kje jo čakajo priprave do Pariza, s kakšnimi težavami se srečuje v trenažnem procesu in kakšen je občutek, ko pade ne samo osebni, ampak tudi državni rekord, nam je zaupala v kratkem pogovoru.

Za vami je odlično obdobje z izpolnjeno olimpijsko normo v Rotterdamu, nato še sijajni nastopi na EP v Romuniji. Kako ste doživeli vse skupaj?

Kako sem vse videla? Najprej (na potovanju, op. p.) zelo kaotično, potem pa se mi je odvalil kamen od srca. Res sem bila srečna, saj sem dokazala, da sva s trenerjem delala odlično. Oziroma da cela ekipa dela odlično. V sezono naprej grem lahko sproščeno, to se je poznalo že na evropskem prvenstvu. V Romuniji sem dosegla odlične rezultate, uvrstitve v finale in državne rekorde. Dokazala sem, da sem blizu najboljšim trem v Evropi.

View this post on Instagram

A post shared by Neza Klancar (@nezaklancar)

Govorite o sproščenosti zaradi izpolnjene norme za Pariz. Kako zdaj naprej v sezono, verjetno je drugače?

Seveda je, saj nimam v glavi še tega bremena. Da moram tempirati formo še za to. Ni mi treba razmišljati, kdaj mi bo uspelo to odplavati. Že na svetovno prvenstvo odhajam bolj sproščeno. Ne bo treba tako tempirati treningov kot za Rotterdam. Seveda se bom še vedno pripravila najbolje, kar se lahko. Vem, da si lahko postavim višje cilje, kaj si želim v tej sezoni, predvsem na olimpijskih igrah.

Kako je s pripravami v tem obdobju in potem pred igrami?

Zelo rada treniram na toplem, zato sem izrazila željo, da bi šla na priprave na Madeiro. Čeprav tam ni zunanjega bazena, pa mi je zelo pomembno, da je zunaj topleje. Za naprej pa še ne vem. Po svetovnem prvenstvu morda spet odhajam v Avstralijo, a to še ni potrjeno. Do evropskega prvenstva konec junija, če bom v Avstraliji, drugih večjih priprav ne načrtujem, ampak se bom pripravljala doma in iskala še kakšne tekme. Po EP pa še ni jasno, kam na priprave pred Parizom. To bomo usklajevali in se postopoma dogovorili.

Klančar Torkar — Neža Klančar s trenerjem Tomažem Torkarjem. Foto: Aleš Fevžer

Govorite o domačih treningih. Kakšni so pogoji v Sloveniji, sploh z vidika infrastrukture?

Ko rečem doma, to ne pomeni, da bom doma tri mesece (smeh). Morda pa kakšen dan več, kot sem bila med pripravami in tekmami. Infrastruktura predvsem v Ljubljani je žalostna in res komaj čakam, da se zgradi Ilirija. Upam, da bomo morda že aprila ali maja lahko začeli s treningi tam. Da bomo imeli fitnes in bazen na enem mestu, da se ne bo treba voziti drugam. Da bodo startni bloki takšni, kot morajo biti. Da bo vse urejeno tako, kot mora biti za vrhunske plavalce oziroma na splošno športnike.

Kaj pa konkurenca na domačih treningih?

Tudi meni manjka sparing partnerjev. Doma ves čas treniram sama. Prav zato iščem priprave v tujini. Imam prijateljice iz drugih držav, s katerimi se dogovorimo, da pridem na treninge njihovih ekip. To je super, nekaj najboljšega, kar lahko sam načrtuješ in narediš še boljši trening.

Če se ozreva k vašim začetkom – kdo vas je navdušil za plavanje?

(premislek) Od tega je minilo že kar nekaj časa. Plavati sem začela v prvem razredu osnovne šole, to je bila moja želja. Enostavno sem se želela naučiti plavati, potem pa mi je to postalo tako zelo všeč, da sem ostala v tem športu. In vztrajam naprej.

Ste v kakšnem slabšem obdobju razmišljali o tem, da to ni za vas, morda celo, da bi odnehali?

Tako hudo še ni bilo. Seveda pridejo dnevi in obdobja, ko si rečeš, da se ti ne da. A to ne pomeni, da ne boš šel na trening in opravil treninga. Seveda greš, vedno se potrudim najbolj, kar lahko. Še vedno zelo uživam v plavanju. Sploh ko grem na veliko tekmo in tam vidim te odlične in hitre plavalce. In da sem lahko jaz ena od njih … Tega sploh ne znam opisati.

Ko je niz dobrih rezultatov, je verjetno še toliko bolje.

Seveda. Takrat je še toliko lažje. Dobiš dodatni zagon, tudi za naslednjo tekmo in se je še toliko bolj veseliš. To je čar vsega. Če nisi v športu, tega ne moreš vedeti in doživeti. Prav zato je težko opisati.

Kakšen pa je občutek, ko pade državni rekord? Ne samo, da ste prestavili svojo mejo, ampak mejo celotne države.

To je tudi nekaj posebnega. To ti pove, da si najboljši. Da še nihče pred tabo ni plaval hitreje. Daje mi nov izziv, da hočem ta rekord še izboljšati, da ga bo še težje doseči.

December se bliža koncu. Glavni rezultatski cilj leta 2024 so torej olimpijske igre. Kaj pa želje v novem letu izven športa?

Želim si, da bi bila vedno tako nasmejana, srečna in dobre volje. Da bi bila obkrožena z vsemi temi prijetnimi ljudmi, kot sem že zdaj.