Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokalČeprav bo njegova disciplina na poletnih olimpijskih igrah v Parizu – jadralni boji bodo sicer potekali v Marseillu – doživela premiero pod petimi krogi, pa je Toni Vodišek odločen, da se iz Francije vrne z odličjem. "Če bom odpeljal, kot znam in brez napake, ni dvoma, kakšnega leska bo," je prepričan 23-letni Koprčan.
“Jezik mu teče kot namazan, kajne?” nas po koncu intervjuja v družinskem hotelu v Kopru v spomladanskem vzdušju v smehu vpraša Rajko Vodišek. Nekdanji odlični jadralec na deski s padalom oziroma kajtar je zdaj trener svojega sina Tonija, enega glavnih slovenskih orožij za osvojitev olimpijske kolajne na prihajajočem poletnem spektaklu v Parizu.
Boji za jadralne kolajne bodo sicer potekali na skoraj 700 kilometrov oddaljeni Azurni obali, natančneje na morju pred Marseillom. Tam bo formula kite, kot se uradno imenuje ta disciplina, debitirala na igrah pod petimi krogi. Dogajanje se bo začelo 4. avgusta, prvaki pa bodo dokončno okronani 8. avgusta.
Zakaj bo najpomembnejši prav zadnji dan? Čemu bo namenjenega največ poudarka na pettedenskih pripravah v Avstraliji, kamor se je z ekipo, a brez očeta, odpravil v petek? Kakšno vlogo ima v njegovem življenju sinonim za slovensko jadranje Vasilij Žbogar in česa se v morju najbolj boji?
Gost Sportklubovega nedeljskega intervjuja je evropski in svetovni prvak iz leta 2022, trenutno pa aktualni svetovni podprvak Toni Vodišek.
Za začetek bralcem pojasniva, kaj je formula kite oziroma jadranje na deski s padalom.
Na kratko povedano je to najhitrejša jadralna olimpijska disciplina. V njej dosegamo velike hitrosti, tudi več kot 80 kilometrov na uro. Dodajanje jadranju ni le to, da gremo hitro, ampak se pri tej hitrosti tudi zabavamo. Imamo tudi tretjo dimenzijo, lahko skačemo.
Kajt je padalo, po angleško temu rečemo paragliding. Navezano je na linijah, ima pa neke vrste kolesarsko krmilo, s katerim ga nadziramo levo-desno. Vse skupaj je povezano na trapez, spodaj na deski pa imamo karbonsko kobilico z letalom – hidrogliser (hydrofoil po angleško, op.p), ki nas dvigne in nam doda to tretjo dimenzijo. Posledično se lahko peljemo in obračamo zelo hitro. Vse to dodaja dinamiko, vse odločitve morajo biti sprejete zelo hitro. Tekme trajajo 10, 12 minut.
Kaj pa način tekmovanja?
Naše polje je jadralsko, tekmujemo na trikotniku. Po navadi nas razdelijo na tretjine, na olimpijskih igrah bomo vsi skupaj v eni skupini. Startamo vsi naenkrat, nato nas čaka pot do boje, nazaj, še enkrat do boje in v cilj. Tekma je napeta že od začetka, ko smo zelo blizu skupaj. Marsikdo me vpraša, kako se ne zapletemo (smeh).
Marsikdaj se, ampak moramo biti pozorni na ostale. Predvsem pa na padalo, ki je toliko dlje. Naša tekmovanja ne trajajo le en dan, ampak pet, šest, kdaj tudi sedem dni. Včasih je vmes tudi kakšen dan za počitek ali pa rezervni dan za primere slabih vetrov ali brezvetrje. Ali pa za neurje, zaradi katerega ne bi bilo varno iti na morje. To se na srečo še ni zgodilo. Najhuje, kar sem izkusil, je bilo, ko sem bil star 17 let, tekmovali pa smo v Hyeresu v Franciji, kjer bo letos svetovno prvenstvo. Takrat je tako pihalo, da ko sem prišel iz vode, sem očetu rekel, da če me želi pokončati, naj raje vzame pištolo (smeh).
Kaj so ključni atributi vsakega kajtarja – fizična moč, tehnika, taktika, poznavanje morja, vetra, poznavanje tekmecev …?
Vedno pravim: osnove. Da imamo vse osnove naštudirane. Da bi lahko na polju tekmoval v spanju. Posledično je vse lažje. Fizična priprava je pomembna, saj drugače ne bi zdržali takšnih naporov. Taktika postaja velik del, vse pomembnejša. Včasih mi je to manjkalo, ampak z dodatnim trenerjem – taktikom (Ryanom Falkom, op. p.), mi je vse skupaj lažje in vidim, da je bil to pomemben korak zame. Treba je poznati tudi tekmece, saj je razlika zelo majhna.
Kje od vsega naštetega vidite pri sebi največjo moč in kje največjo šibkost – možnost za napredek?
Nočem, da to zveni arogantno, ampak vidim, da sem v primerjavi s konkurenco najhitrejši na normalnih regatnih poljih. Teh 10-12 minut v prvih štirih ali petih dneh. Takrat imam prednost v hitrosti in svojih odločitvah. Šibkost pa je zadnji, finalni dan. Ko je tekma skrajšana na 5,6 minut, na pol je zmanjšano tudi polje. Tam sem še vedno malce zmeden, take tekme mi manjkajo. To se je poznalo na zadnjem svetovnem prvenstvu, ko sem bil do zadnjega dne v vodstvu, nato pa me je tekmec Maeder iz Singapurja prehitel. Trdo bomo delali na tem, da to slabost izboljšamo. Že da vemo, v čem je problem in to skušamo izboljšati, je veliko.
Pa to lahko dosežete na individualnih treningih ali potrebujete konkurenco?
Prav zaradi tega gremo v Avstralijo (pogovarjali smo se v torek, op. p.) na priprave, kjer bomo v majhni skupini trenirali vsi najboljši s celega sveta. Tam bomo v praksi preizkušali prav ta kratka polja, da bomo na tekmah vse skupaj izboljšali.
V zadnjem intervjuju za TV Slovenija ste dejali, da vam v zadnjem času fizičnih priprav niha teža. Kje je idealna, kako jo doseči?
(smeh) Idealno težo vsi kajtarji iščemo, nihče pa še ni točno tam. Zagotovo moramo imeti več kot 90 kilogramov, več kot 110 pa je tudi že ekstrem. A imam res dobrega kolega, ki ima 120 kilogramov, pa se še vedno vozi odlično. Ampak v telesu se moramo počutiti dobro in iskati sredino, ki jo lahko konstantno držimo.
Je zaradi tega veliko dela tudi pri prehrani?
Ko govorimo o takšnih težah, na srečo ne več. Imamo odprt hladilnik (smeh), čeprav bi včasih punca ponoči dala ključavnico gor, da ne bi vzel še kakšnega prigrizka (smeh). Jem lahko, kar želim, pojem veliko mesa.
Če se vrneva na začetke – kdaj in zakaj ste se odločili za to disciplino, ki šele v zadnjem času prihaja v ospredje?
Zakaj kajtanje? Kamorkoli smo potovali z družino, sem imel malo padalo nad sabo že od malih nog. Tudi oče je bil prej kajtar. Pri petih letih sem začel voziti kajt, sočasno pa tudi v razredu optimist (najmanjša enoseda jadrnica, op. p.). V Kopru vetra za optimista velikokrat ni bilo dovolj, zato smo ostali na obali. Sam pa sem si želel adrenalin in hitrost, zato sem se preusmeril v kajtanje. Zahvala gre tudi očetu.
Zakaj pa formula kite? V Kopru imamo malo vetra, na hidrogliserju, kot ga ima ta disciplina, pa lahko voziš zelo hitro že s štirimi, petimi vozli. Do 40 vozlov. Ta razpon je res velik. Da grem lahko na kajt v domačem kraju, do Žusterne imam pet minut s kolesom, to je res čudovito. To počnem skoraj vsak dan poleti.
Športniki na morju večkrat poudarjajo, da imajo z vodo poseben odnos. Ga imate tudi vi?
Sam pri tem najbolj gledam na čistočo morja. Ker vozimo s hidrogliserjem, nas skoraj vsaka stvar v vodi zmoti. Zelo podpiram zelene športe, da smo okolju prijazni. Še kot mladostnik sem na kajtu dosegal visoke hitrosti. Medtem ko so prijatelji na predelanih zipih šli 60, 70 kilometrov na uro, sem bil jaz sam svoj motor (smeh). Vse poškodbe sem do zdaj doživel zaradi smeti v vodi – plastike, plastičnih vrečk. In na tem mestu bralce spodbujam, da reciklirajo, v trgovino gredo z vrečko od doma. Po prvi poškodbi rame leta 2019 sam še nisem vzel vrečke v trgovini.
Ob teh visokih hitrostih je trk z vodno gladino verjetno kot padec na beton. Ste zato še bolj previdni?
Previdnost pomeni, da smo zadržani. To pa nismo (smeh). Vedno gremo na polno, če se slučajno razbijemo, se. Moramo znati pasti. Naštudiral sem pravo držo, ki ne vpliva na hitrost vožnje, ampak v primeru padca bo dobro. Če do padca pride zaradi naravnega vzroka, bo vse skupaj lažje preusmeriti. Če pa nekaj zadanemo v vodi, kar je nepredvidljivo, pa moramo biti pripravljeni na padec. Da tudi ob močnem udarcu preživimo.
Številne discipline oziroma športne panoge so se močno borile za olimpijski debi. Ima tudi formula kite za seboj takšno pot?
Že leta 2011, ko je bil še moj oče aktiven tekmovalec in je bil 11. na svetovnem prvenstvu, smo bili blizu uvrstitvi na program olimpijskih iger. Bilo smo že na sporedu, pa vrženi ven … To se je potem zgodilo še trikrat, zdaj pa je Pariz vendarle potrjen. Kot nova disciplina smo lahko srečni, da smo končno zraven, to bo nepozabna izkušnja. Mogoče se moram zahvaliti ravno temu spletu okoliščin, da oče ni nastopil na igrah. Zaradi hernije in operacije je dal meni opremo in rekel, naj poskusim. Z mojim talentom in njegovim trenerskim znanjem smo prišli do danes.
Ko v Sloveniji govorimo o jadranju, je prva asociacija zagotovo Vasilij Žbogar. Ni skrivnost, da je on eden od vaših vzornikov.
On je eden mojih vzornikov, saj je to, kar je storil ne za jadranje pri nas, ampak za ves slovenski šport … Tri olimpijske kolajne, enostavno kapo dol. Nekajkrat sem ga videl v Marseillu, kjer smo bili na pripravah. Vedno da kakšen nasvet, hvaležen sem mu. Upam, da bom šel po njegovih stopinjah, boril se bom, da dosežem še več.
Letvica je postavljena kar visoko, s takšno kariero se lahko pohvalijo redki.
Nisem še tam. Pod pasom imam nekaj dobrih rezultatov, ampak treh kolajn z iger pa ne. Ne še. Vasilij, če to bereš, prihajam za tvojimi rezultati (smeh).
Se kdaj srečata tudi v domačem okolju?
Bolj redko. Vsak je na svoji strani sveta. On še vedno deluje kot trener, sam kot športnik. V prostem času doma sem veliko časa v hotelu, pomagam očetu in družini. Življenje športnika je zelo dinamično, časa za prijatelje je malo.
Kot eden prvih slovenskih športnikov ste potrdili vstopnico za Pariz 2024 oziroma v vašem primeru Marseille. Kaj vam pomeni priložnost zastopati Slovenijo na velikem odru?
Veliko. Kot je Slovenija veliko dala meni, bom skušal jaz s svojo ekipo veliko dati nazaj. Dali bomo vse od sebe, na nobeno tekmo ne bomo šli biti prvi poraženec. Imeti svoje barve za sabo. Že na olimpijskih igrah za mlade, kjer sem bil zastavonoša, sem osvojil drugo mesto. Žal le drugo. Vem, kaj pomeni biti drugi. Vsi pravijo, da so prave olimpijske igre še večje, toda zame bo to samo še ena navadna tekma, na kateri je treba dati vse od sebe in biti zbran, sproščen. Na koncu dneva bomo videli, kdo je najboljši.
Čeprav morda javnosti še niste poznani kot recimo Janja Garnbret, pa tisti, ki vedo za vas, računajo na odličje. Je to za vas pritisk, privilegij, motivacija …?
Vsi to pravijo, ampak nekje so to morali slišati. To pravim sam že od začetka. Pred kvalifikacijami sem ob vprašanjih, če se bom uvrstil na igre, vedno odgovarjal, da to ne bo problem. Ampak da je le vprašanje, katero kolajno bom prinesel domov. Veliko ljudi bi lahko reklo, da sem aroganten, nesramen, želim izstopati … Ampak verjamem v to, da če sam ne bom verjel vase, nihče ne bo. Vem, kaj delam, vplivam lahko samo nase. Veliko odrekanja, brez zabav, dovolj spanca …
Treniram na polno, več kot ostali. Besede, ki jih govorim, bom skušal potrditi. Vsi pravijo, da če z malim nisi zadovoljen, si velikega ne boš zaslužil. Jaz pa pravim, da če si z malim zadovoljen, si velikega ne boš prigaral. Vse je na meni in na moji ekipi. V te ljudi verjamem, to so eni najboljših trenerjev na svetu, istočasno pa so srčni in dobri ljudje, s katerimi se lahko na koncu dneva imamo lepo in radi. Če na poti ne uživaš, kdaj boš? Imamo neko destinacijo, ampak na poti je treba uživati.
Kdo vse sestavlja vašo ekipo?
Spodaj v piramidi je družina – oče, mama in sestra, ki tudi tekmuje. Nona je bila z nami na veliko tekmah za kuharico (smeh). Pri trenerjih imam fizičnega trenerja (Matic Tepeš, op. p.), mentalnega trenerja (Arjan Rapuš, op. p.), atletskega trenerja (Rado Grtegorič, op. p.), jadralskega trenerja (Ryan Folk, op. p.). Zdaj bomo začeli sodelovati še s kom novim.
S kom?
Ne bom še govoril o tem (smeh), dokler ni vse uradno. Ampak z ekipo sem zelo zadovoljen. Kot vedno pravim: moji rezultati so naši rezultati. Vsi so mi pomagali do tega, sam ne bil tukaj.
Kakšne naloge ima pri tem mentalni trener?
Ne bi preveč o tem, saj si tudi sam želi biti bolj pri strani. Izvajava mentalne vaje. Kot otrok sem bil zelo hiperaktiven in neustavljiv. Z njegovo pomočjo sva energijo, ki je šla prej na vse strani, preusmerila na kajt.
Omenjali ste poškodbo rame, lani ste na Azurni obali doživeli pretres možganov ob padcu. Vas to ovira ali takšne stvari pozabite?
Na vseh krajih, kjer sem naredil najboljše rezultate, sem prej doživel kakšno nesrečo. Rama, koleno, pretres možganov … Ampak se ne bojim, treba je iti na polno. Vem, da bi obžaloval, če ne bi. Želim si iti nazaj tja. Poškodbe me ne ovirajo, s čisto glavo naprej.
Posledic padcev, tudi težjega poteka koronavirusa, pa ne čutite?
Ne, vse smo ’popravili’ s fizioterapevtom. Lani, ko sem si poškodoval koleno, tega nisem povedal očetu in takratnemu trenerju taktiku. Tri mesece pred svetovnim prvenstvom smo s fizioterapijo in fitnesom vse skupaj spravili na optimalno raven.
Veliko govoriva o tem lanskem svetovnem prvenstvu, kjer vas je premagal Singapurec Maximilian Maeder. Vidim, da drugo mesto dojemate kot poraz. Zakaj?
Poraz, izziv, veselje. Privoščim mu, saj smo zelo dobri prijatelji. Po letu 2022, ko sem postal evropski in svetovni prvak, sem imel veliko željo po več. Zdaj pa je želja še toliko po večja.
Ste mu napovedali maščevanje?
O, ja, ja. (smeh) Se zaveda in se že trese (smeh).
Koga pa še štejete med favorite?
Če grem po državah: Francoza Axel Mazella in Maxime Nocher, Avstrijec Valentin Bontus, pa Angleži, Brazilec Bruno Lobo, Kitajec Qibin Huang, pa Hrvat Martin Dolenc.
Vi razmišljate samo o zlati kolajni?
Razmišljam o tem, kako bom prišel na tekmovanje, dal vse od sebe, pokazal vse, kar znam in prišel skozi brez napake. Če mi to uspe, ni vprašanj.
Trenutno sedimo v družinskem hotelu. Ste tudi vi del osebja v njem, kakšne naloge opravljate?
Preden sem začel kajtat, sem v hotelu Vodišek pomival posodo. Zadnje leto sem se bolj osredotočil na športno pot, zaposlen sem s strani policije, zaradi česar imam hrano na krožniku in streho nad glavo. Drugače pa je moje delo v hotelu vse, kar se rabi. Znam kaj popraviti, skrbeti za račune, pomagati na recepciji, pospraviti in popraviti sobe … Sem kot nekakšen hišnik. Če sem doma, ko me pokličejo, pridem pomagat.
Očeta Rajka ste večkrat omenili. Kako ločujeta vajini vlogi oče-sin in športnik-trener, če sploh?
Zdaj, ko sem starejši, je vse skupaj lažje. Začetki so bili težji. Bil je doma, bil je v hotelu, bil je na treningih po svetu. Razumeva se zelo dobro, gledava drug na drugega že bolj kot prijatelja. Skupaj sva prepotovala cel svet. Ni šlo vedno vse, kot bi želela. Šla sva tudi skozi težke trenutke. Ampak na koncu dneva se objameva in imava rada. In se zavedava, da je to bolj pomembno kot šport, rezultat … Smo družina. Brez njega ne bi bil takšen, kot sem.
Veliko smo se pogovarjali o kajtanju, o morju, o pripravi. Kdo pa je Toni Vodišek za družino in prijatelje?
Prijatelji mi pravijo ’handy-man’, družina pa hišnik. Očitno je nekaj na tem (smeh).
Kaj pa karakterno? Rekli ste, da ste bili hiperaktivni.
Če je pred mano nekaj, kar me zelo zanima … Jaz sem tisti, ki zelo rad peče na žaru. Zelo imam rad meso. Za žarom sem lahko tudi cel dan, če bo dovolj hrane. Več ljudi kot nahranim in več kot jih reče, da je hrana okusna, toliko bolje. Prijatelji me verjetno vidijo tudi kot tistega, ki kliče in teži, da gremo kam. Velikokrat v letu me nekaj časa v kosu ni doma. Ko pa sem in najdem kakšno prosto urico, pa se rad podružim, odigram kakšno videoigro … To bi morali koga drugega vprašati (smeh).
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!