“Goranu Dragiću lahko rečemo le … Hvala,” je, z očitnim cmokom v grlu in tresočim glasom, ob slovesu od Berlina dejal predsednik Košarkarske zveze Slovenije Matej Erjavec. Bil je med “krivci” za preklic kapetanove upokojitve. Sprva le za domnevno poslovilno tekmo s Hrvaško v Stožicah, nato za celotno junijsko kvalifikacijsko okno, na koncu se je izkazalo, da se je Dragićev zadnji ples razpotegnil čez celotno poletje. “Svetovno prvenstvo? Eh, takrat bom pa res že prestar,” je med reprezentančno akcijo dejal Dragić in s tem nakazal, da je to res – zadnji ples.
“Nekaj bi rad osvojil skupaj z Zoranom,” je poudaril pred potjo v Köln. Sanje so se razblinile. Sprva s poškodbo mlajšega Dragića, nato še z reprezentančnim porazom v četrtfinalu EuroBasketa 2022 proti Poljski. Ko je na tej tekmi 31 sekund pred koncem ob podaji Vlatka Čančarja Gogi vknjižil svojo 17. točko, je po vsej verjetnosti dosegel tudi zadnji koš za reprezentanco Slovenije.
Za državno izbrano vrsto je v šestnajstih letih nastopil na treh svetovnih in šestih evropskih prvenstvih. Skupaj s kvalifikacijskimi tekmami je za Slovenijo zbral tudi 80 nastopov, v kadru pa je bil na 90 tekmah. Skupno je dosegel kar 1095 točk in je edini košarkar, ki je presegel tisočico.
Goran Dragić. Foto: Aleš Fevžer
Leta 2017, ko je kot kapetan prvakov, član idealne peterke in najkoristnejši košarkar v Carigradu visoko v zrak dvignil pokal za naslov prvaka, je bil spisan scenarij za sanjsko reprezentančno slovo. Ne le zaradi zmagoslavja, temveč tudi zaradi prehojene poti. Od suhljatega debitanta do vodje v najbolj žlahtnem pomenu besede. Za reprezentanco je na tistem prvenstvu dal resnično vse. Do zadnje kaplje znoja.
Prav zaradi tega bo ob tokratnem slovesu, ki resda še ni uradno, je pa dokaj logično, ostal grenak priokus. Po zadnji tekmi je tiho odkorakal v slačilnico. Ni stopil pred mikrofone. Misli zdaj posveča družini in nadaljevanju klubske kariere v Chicago Bulls. A vendarle bo moral napočiti trenutek, ko se mu bodo odgovorni morali pokloniti za doseženo.
Ni bil klasični produkt sistema, ki bi po logičnem in vnaprej predvidenem konceptu prijadral do članske reprezentance. Ta status si je moral izboriti na drugačen način. Z več dela, z več dokazovanja. Preko Ilirije in pozneje Slovana, v močni konkurenci in brez pravih ”botrov”. Tudi s kakšno buško, zlomljenim zobom ali predrto ustnico. In z vsako novo dobljeno bitko se mu je odpirala nova fronta. Na klubski in na reprezentančni ravni. Na slednji je prvo zmago slavil s prebojem v člansko vrsto. Kmalu zatem ni bil le ”eden od dvanajsterice”, temveč je iz tekmovanja v tekmovanje prevzemal vedno večjo odgovornost. Ko je leta 2013 na domačem EuroBasketu že deloval kot nekdo, ki bi bil lahko dovolj zrel in močan za vodjo pri pohodu na sam vrh, je pregorel in se zaletel v zid. Potreboval je tri leta, da se je povsem pobral, vmes spisal nekaj lepih klubskih poglavij, nato pa v projekt EuroBasket 2017 vložil vse. Znanje, čas, vpliv, energijo … Vložil je – sebe. In bil za to na koncu bogato nagrajen. Tudi s statusom večnega zlatega kapetana.
Foto: Guliverimage
Na vrhuncu kariere je bil organizator igre, ki je videl več. Ne le koša, tekmečeve obrambe in gibanja soigralcev. Njegovo košarkarsko obzorje je vsebovalo tudi idejo. Razumel je širino košarkarskega procesa, ki je v svojem jedru presek različnih disciplin in ved. Zato sta bila lahko njegova košarka in reprezentančni odnos vključevalna. Večkrat smo poudarjali način, na katerega je na soigralce pred petimi leti prenesel zmagovalno miselnost. Pa na vodenje procesa vključevanja Luke Dončića. Na razbremenjevanje soigralcev, a hkratno zaupanje in posredovanje vlog. Tudi zaradi tega so Jaka Blažič, Aleksej Nikolič in Klemen Prepelič v tistih zadnjih minutah finala evropskega prvenstva proti Srbiji, ko sta tako Luka kot Goran obsedela na klopi, znali odigrati tako odločno in samozavestno. Na trenutke se je zdelo, da se presegli sebe. Pot pa jim je pokazal … Goran Dragić.
Čeprav EuroBasket 2022 ni ponudil želenega in pričakovanega nadaljevanja, temveč se je sprevrgel v zapravljeno priložnost generacije in posledično veliko razočaranje, pa zlata zgodba in večni status legende ostajata.
Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
