(Ne)priznavanje slovenske majhnosti in odgovornosti

Eurobasket 2022 15. Sep 202214:29 5 komentarjev
Foto: Fiba

Komentar ob slovenskem izpadu v četrtfinalu EuroBasketa: Če odgovorni pri Košarkarski zvezi Slovenije četrtfinalnega izpada reprezentance na evropskem prvenstvu - v danih okoliščinah - ne bodo označili za zapravljeno priložnost in neuspeh ter se odkrito pogovorili o odgovornosti, se bodo s tem podpisali pod pristajanje na povprečnost z globalnim zvezdnikom in posredno priznali predhodno leporečenje.

Vtis, da v slovenski reprezentanci ni vse, kot bi moralo biti, ni bil zavajajoč in zmoten. Pojavil se je že na pragu prvenstva, ob kvalifikacijskem porazu proti Nemčiji v Münchnu. Okrepil ga je spodrsljaj proti BiH v skupinskem delu EuroBasketa, ko so bile v Kölnu vidne prve razpoke v reprezentančni složnosti. Tudi določenih kriznih  sekvenc ob zmagi proti Belgiji v osmini finala ni bilo mogoče povsem neopazno pomesti pod preprogo napredovanja. Obenem so bila to tudi jasna opozorila, tako za reprezentante kot tudi za strokovno vodstvo.

V vseh navedenih primerih je bilo namreč s tribune vidno, da slovenska igra v trenutkih rezultatskih trenj nima povsem izdelane strategije in alternativnih rešitev, da v preveliki meri stavi na napad, da v obdobjih, ko se strelski stroj ustavi, ni pravega odziva – ne s parketa in predvsem ne s klopi, da igralska energija, ki je pogosto odvisna od motivacije, želje in pristopa, ni prava, in da medsebojno zaupanje še zdaleč ni neomajno.

Foto: Fiba

Da je del slovenske reprezentance glasno napovedoval kolajno, zanesljivo ni sporno. Prej realno in pričakovano. Ob košarkarju, kakršen je Luka Dončić, vrnitvi Gorana Dragića, kakovostnem spremljevalnem orkestru in tudi šampionskih izkušnjah bi vse drugo lahko označili za lažno skromnost ali celo majhnost. Utemeljenost teh napovedi so zagotovo potrdile tudi slovenske predstave v skupinskem delu proti Franciji, Litvi in Nemčiji ter pravzaprav prvo mesto v predtekmovalni skupini. Reprezentanca je torej imela notranje resurse za več, kot pa je iztržila.

Slovenija je svoje največje zmage vselej, ne le na tem prvenstvu, dosegala, ko je presegala meje lastne zmogljivosti in ko je igralna odgovornost izhajala tudi iz spoštovanja do tekmeca. Sicer daleč od ponižnosti, vendar še precej dlje od samoumevnosti. In težko bi se ob tem otresli občutka, da se je bil večji del reprezentance v takšen položaj zmožen spraviti predvsem proti najbolj uveljavljenim tekmecem, medtem ko pa so se težave pojavile, ko je na nasprotni strani stala reprezentanca iz tako imenovanega nižjega razreda. V to skupino spada tudi Poljska, zato je tovrsten izpad še toliko težje razumljiv in bolj boleč, kot pa če bi na drugi strani stali Grki, Francozi …

Iz navedenega lahko sklenemo, da slovenska reprezentanca v Berlinu ni izkoristila lepe priložnosti za uvrstitev v polfinale in s tem za boj za odličja, ki si jo je pred tem s prvim mestom v predtekmovalni skupini priborila sama. A ker se v turnirskem tekmovalnem sistemu prava vrednost ekipe pokaže v izločilnem delu, lahko sklep nadgradimo z oceno o tem, da ni bila kos nalogi. Ko je bilo to najbolj potrebo, Slovenija ni bila – ekipa.

Foto: Fiba

Povsem legitimno je torej tudi vprašanje, ali je bila reprezentanca dovolj dobro pripravljena na enega največjih izzivov v zgodovini slovenske košarke. Odgovor je podal kar končni rezultat, ki je tudi dokaz, da Sekulićev strokovni štab ni našel načina za optimalni izkoristek Luke Dončića, da ni našel ustrezne oblike za njegovo popolno uskladitev z Goranom Dragićem in da je s številnimi drugimi potezami vzbudil igralsko nezaupanje. To je bilo najbolj vidno na tekmah z BiH in Belgijo, pa tudi v delu četrtfinala, ko je bilo že iz govorice telesa dela igralskega kadra moč razbrati, da v selektorju ne čutijo absolutne avtoritete.

Ob tem je, pa še zdaleč ne le na tekmi s Poljsko, v oči bodel manko strateške raznobarvnosti. Tako v napadu, kjer je bila igra pogosto predvidljiva in odvisna od Dončićevega navdiha, kot v obrambi, v kateri se je pogosto zdelo, da ustrezne priprave na karakteristike tekmečeve igre ni bilo ali pa je bila pomanjkljivo absorbirana. V takšnih situacijah je selektor Sekulić ob robu igrišča deloval nebogljeno in brezidejno. Posledično je bila takšna tudi Slovenija.

Luka Dončić je del odgovornosti že prevzel nase. Bo ostal, tako kot večkrat v napadu, tudi pri tem osamljen?

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje

Pošlji komentar Preberi komentarje (5)