Veliko razkritje belgijskega selektorja

Selektor Belgije - Dario Gjergja. Foto: Fiba

V osmini finala EuroBasketa ga čaka slovenska reprezentanca. Pravi, da bo slednja na koncu osvojila bron. Kot bi že podpisal predajo. ''V športu je treba biti realen,'' pravi hrvaški strokovnjak na klopi reprezentance Belgije Dario Gjergja, ki nam je ob tem razkril, da je bil tudi v igri za trenerja Cedevite Olimpije.

”Včeraj sem se mučil v številnih drugih jezikih,” je bil vprašanj v hrvaščini vesel 47-letni Dario Gjergja. V soboto ob 14.45 bo z belgijsko reprezentanco naslednji slovenski tekmec 41. evropskega prvenstva. ”Mar naj Luko Dončića zaklenemo v slačilnico? To bi bil najboljši recept,” se je zasmejal Dalmatinec z belgijskim potnim listom. V Belgiji deluje že od leta 2008. Njegovi delodajalci so bili Charleroi, Liege in Ostende. Od leta 2018 pa je tudi selektor. Z njim smo se pogovarjali dan pred tekmo s Slovenijo, s katero ga veže čvrsta vez.

V slovenski reprezentanci o Belgiji govorijo kot o reprezentanci, ki je nikakor ne gre podcenjevati. Kakšna pa je obratna slika?

Poglejte, to je reprezentanca, ki je bila le eno žogo oddaljena od finala olimpijskih iger. Slovenija je že šest ali sedem let v samem vrhu svetovne košarke. Začelo se je s prihodom mojega dobrega prijatelja Igorja Kokoškova. Aleksander Sekulić nadaljuje njegovo delo. Mi je pa zanimivo, da vsi govorijo le o Dončiću. Dončić, Dončić, Dončić. Slovenija ni le Luka Dončić. Slovenija je tudi Goran Dragić. Njegova igra, obnašanje … On je vodja v vseh pogledih. Morda se je malce umaknil v ozadje. Tudi zaradi tega, da bi Dončiću dovolil, da je to, kar je. Klemen Prepelič, Jaka Blažič … Pa Vlatko Čančar. Napreduje iz leta v leto. Tudi Žiga Dimec je boljši. Pa Zoran Dragić, ki je viden na vseh straneh. Sloveniji zato napovedujem kolajno.

To pomeni, da bo Slovenija preskočila Belgijo …

Izpolnili smo naš cilj. Zdaj pa … Tem fantom je treba poiskati željo. Naj dosežejo malce več. Kam nas bo to povedlo, ne vem. Odigrati moramo po najboljših zmožnostih. To smo si zaslužili. Za nami je nekaj odličnih tekem. Po drugi strani pa smo realni. Čez noč je težko priti do vrhunskih dosežkov.

Verjetno bi s podobnimi besedami ogovorili tudi španskega ali srbskega novinarja?

Da, zelo verjetno. A zdaj govorimo o malce večjih izkušnjah. Srbija? Gre za izjemno dominantno ekipo, ki ima na vsakem položaju vsaj dva odlična igralca. Zato gre, če vprašate mene, za favorita številka ena. Sledita Grčija in Slovenija. V tem krogu gre iskati nosilce kolajn.

Španijo in Srbijo smo omenili zaradi tega, ker ju je Belgija premagala. Kaj ste takrat dejali košarkarjem?

Zelo preprosto. Pokažite kakovost. Pokažite, kdo in kaj ste. Ve se, kdo tvori košarkarski vrh. Nato je treba iskati sebe. Predvsem pa se je treba ukvarjati z vprašanjem, kako napredovati. Morda nekateri naši košarkarji za to nimajo več časa. Mnogi pa imajo možnosti. Morajo napredovati.

V Belgiji delujete že štirinajst let. Bi lahko rekli, da ste ujetnik belgijske košarke?

Ne, ne bi dejal, da sem ujetnik tamkajšnje košarke. Niti ne želim biti. Priznam pa, da sem se želel ustaliti. Tudi družini sem poskušal ustvariti bolj stabilno okolje. To je razlog mojega dolgoletnega vztrajanja. Imam tudi belgijsko državljanstvo. Verjetno se bom že prihodnje leto poslovil od Belgije.

Na uho nam je prišlo, da ste bili predvideni za naslednika Gašperja Okorna pri zagrebški Ciboni?

Da, da. Nekaj se je dogajalo. Pa ne le s Cibono. V igri je bila tudi Cedevita Olimpija. To zdaj ni pomembno. Iskreno, želim, da Jurica Golemac ostane v Ljubljani. Odlično opravlja svoje delo.

Zanimivo razkritje. Kako blizu ste bili selitvi v Ljubljano?

Bilo je nekaj pogovorov. Na hrvaški strani. Dejal sem, da ima Olimpija odličnega trenerja. Pustite mu, naj dela. No, na koncu se je resnično pokazalo, da opravlja dobro delo.

Kaj pa Hrvaška? Vas spoštujejo?

Ne vem. S tem si res ne smem beliti glave. Nimam časa za to. Če bi se ukvarjal s tem, bi izgubljal energijo. Na to pa niti nimam vpliva. Razmišljam o tem, kar je pomembno. Trenutno razmišljam o svoji ekipi in o tem, kako svoje igralce dvigniti na višjo raven. Ali me spoštujejo ali ne? To je zelo relativno. Poglejte, nekaj sem dosegel. Tega mi nihče ne more odvzeti. Niti na Hrvaškem.

Vaš priimek in kraj rojstva (Zadar) nas vodita do povezav z eno od legend hrvaške košarke. Josip Gjergja? Sta v sorodu?

Da, sva v daljnem sorodstvu. Moj oče je z njim v stiku skoraj vsak dan. Jaz ga srečujem, ko se poleti vračam domov. Še v boljšem in bolj čvrstem stiku pa sem z njegovim sinom.

Ko sva ravno pri Zadru … Če bi vas vprašali o tem, kdo je najboljši evropski košarkar vseh časov, bi nam verjetno odgovorili, da je to Krešimir Ćosić.

Nisem pravi človek za to vprašanje. Ko govorim o Zadru, se mi naježi koža. In zame je ‘barba’ Krešo začetnik vsega. On je povezoval košarko. On je šolal košarkarske trenerje v nekdanji skupni državi. In znal je dajati priložnost mladim. Leta pri tem niso pomembna. Gre za prepoznavanje talenta. Spomnite se leta 1986. Pa leta 1987.

Da, v reprezentanci so se takrat znašli Dino Rađa, Toni Kukoč, Vlade Divac …

Točno tako. To so bili najstniki. Namenil jim je priložnost. In postali so člani Hiše slavnih. Si predstavljate, da bi danes kdo v ogenj potisnil toliko mladih? Znanstvena fantastika. No, zaradi tega je Krešo Ćosić nekaj posebnega.

Kaj pa vaša povezava s Slovenijo?

Ko je na Hrvaškem divjala vojna, sem s krstnim botrom pobegnil v Slovenijo. Živeli smo pri eni od družin v Mariboru. Pol leta sem živel tam. Obiskoval sem srednjo šolo na Taboru. Nepozabno.