'Vezi s Slovenci so tesne, a ne na parketu'

Miralem Halilović. Foto: Fiba

Kapetan košarkarske reprezentance Bosne in Hercegovine Miralem Halilović je v Kölnu za Sportklub spregovoril o soočenju s Slovenijo, spominu na Novo mesto in reprezentančni sceni v BiH.

Tretji nasprotnik še neporažene slovenske košarkarske reprezentance na EuroBaksetu 2022 bo v nedeljskem popoldanskem terminu (17.45) reprezentanca Bosne in Hercegovine. Njen kapetan, 31-letni Miralem Halilović, je eden od mnogih bosanskih košarkarjev s slovenskimi klubskimi izkušnjami. Leta 2015 je namreč nekaj tednov nosil dres novomeške Krke. Lep del kariere je prebil na Hrvaškem, v zadnjih letih pa se je ustalil v Franciji.

Slovenija. Prve asociacije?

Slovenija ima fantastično ekipo. To so evropski prvaki, ki v primerjavi z zadnjim prvenstvom niso bistveno spreminjali ekipe. Poznamo slovenske odlike. Jasno je, kaj bo za nas največja nevarnost. A v tem turnirskem sistemu ni pravega časa, da bi se analitično lotili tekmečeve igre. Pri tem mislim na konkretne akcije. Zato bo poudarek na nas. Odigrati moramo osredotočeno in odpraviti napake s prvih dveh tekmah.

Ko govorite o slovenskih orožjih, imate prav gotovo v mislih tudi Luko Dončića.

Seveda. Terja prav posebno pripravo. On je nekaj posebnega. Čeprav bomo pazili nanj in na ostale igralce, pa ponavljam, da moramo biti v prvi vrsti pozorni nase. Tekme si namreč sledijo druga za drugo. Ni časa, da bi se pripravljali na vsako akcijo.

Kar šesterica reprezentantov BiH si je v delu kariere kruh služila v Sloveniji. Tudi vi. S kakšnimi spomini?

Z zelo lepimi, pa čeprav sem za Krko igral vsega tri mesece. Toda v Novem mestu sem resnično užival. Krka je bila takrat na zavidljivo visoki rezultatski ravni. Za mladega košarkarja je bila to odlična izkušnja. Zame je bilo zelo dobro, da sem delal pod taktirko priznanega trenerja Aleksandra Đikića.

Vas preseneča, da je bila Slovenija kot edina reprezentanca s področja nekdanje Jugoslavije tudi del lanskoletnega olimpijskega turnirja, ob tem pa gre še za aktualnega evropskega prvaka?

Iskreno? Da, preseneča. Pravzaprav smo o presenečenju lahko govorili leta 2017. Danes prav niti ne več. Gre za izjemno generacijo, ki se zapisala v zgodovino vašega naroda in košarke. Če pogledamo, kdo vse igra za Slovenijo, pridemo do zaključka, da gre za več fantov, ki jih lahko označimo za generacijske. Redko se zgodi, da se rodi en takšen igralec. Če jih je skupaj več, je to idealna osnova za ekipni uspeh. Konkretno, Luka Dončić in Goran Dragić nista igralca, ki bi osvajala le individualna priznanja.

V hotelu se srečujete vsak dan …

Da, da. Veliko se družimo. Med seboj se odlično poznamo. Nekateri iz lige ABA, drugi iz lige NBA. Pa tudi kar nekaj nekdanjih klubskih soigralcev bi lahko našli. Vezi so tesne. Veliko se družimo. Na parketu bo seveda drugače.

Po zmagi nad Madžarsko ste klonili proti Nemčiji. A pustili ste zelo dober vtis ..

Odločilna je bila tretja četrtina. Potem ko smo v prvem polčasu držali korak s favoriziranimi gostitelji, smo po prihodu iz slačilnice močno padli. Po drugi strani pa so Nemci po odmoru na parket pritekli z veliko večjo energijo. Ukradli so nekaj žog, prišli do več lahkih košev … Na račun tega so prišli do prednosti. Nadaljevanje tekme je minilo v našem lovu. Nismo popuščali. Toda proti ekipi z odličnim napadalnim navdihom ni šlo. A če poskušam iz poraza potegniti kaj pozitivnega, bi izpostavil, da smo v prvem polčasu odigrali tako, kot smo želeli. Prepričan sem tudi, da igra Nemčija eno najboljših košark v skupini. In če smo ji bili kos, potem tudi v nadaljevanju turnirja ne bomo brez možnosti. Tudi proti Sloveniji.

Znano je, da je bosanski šport v zahtevnem denarnem položaju. A zdi se, da navijaška podpora raste.

Vsekakor. Na sobotni tekmi proti Nemčiji so bili naši navijači sicer v številčni manjšini. A bili so glasnejši, pokazali so več srca in čustev. To mi oziroma nam veliko pomeni. Navijaška podpora krepi samozavest. Hvala vsem! Hvala vsem, ki nas imajo radi. Pa tudi medijem, ki nas spremljajo. Pred nami so tekme z velikani. Za podporo se bomo poskušali oddolžiti z zmago.

Košarkarji, ki so po vojni nosili dres BiH, so vselej govorili o izjemnem domoljubju in ponosu. Kaj pa nova generacija?

Ponos? Vedno! Ko pritečemo v dvorano, se prebujajo čustva. Poglejte, v klubu lahko igraš 100 let in osvajaš lovorike, pa ne boš nikoli deležen takšne pozornosti in časti. Reprezentanca je sveta.