Vsako svetovno prvenstvo ima reprezentanco, ki osupne nogometno javnost in pripravi prvovrstno presenečenje. Tudi afriške države niso izjema. Maroko je naslednja v vrsti ekip iz črne celine, ki je presegla pričakovanja, a pred vami ni zgodba (samo) o uspehu, ampak predvsem o afriškem prekletstvu četrtfinal najpomembnejšega nogometnega turnirja na planetu Zemlja.

Vendarle ni vse rožnato: Ronaldo zamenjal vadbeno skupino

Katar 2022

7. Dec 2022 0

Katar 2022

7. Dec 2022 0

Afrika je dežela tisočerih nogometnih talentov. Mladi fantje širom druge največje celine na svetu že kot otroci sanjajo o boljšem življenju in te sanje so navadno povezane z nogometom, ki generacije in generacije afriških navdušencev navdaja z upanjem o lepši prihodnosti. Preboj na največje nogometne odre uspe le peščici, a imena, kot so Samuel Eto ´ o, Dider Drogba, George Weah, Yaya Toure, Mohamed Salah in Sadio Mane so dandanes s zlatimi črkami zapisane v svetovno nogometno zgodovino.

A če Afirka vedno znova med zvezde izstreljuje izjemne nogometaše, se zelo redko zgodi, da kakšen odmevnejši uspeh uspe afriški reprezentanci. Ob nedavni senzaciji Maroka, ki je na letalo proti Evropi poslala Belgijo in Španijo, je celotna Afrika znova vztrepetala. V soboto bo vsa celina trdno stiskala pesti, da levom iz Atlasa vendarle uspe premagati temni urok afriškega nogometa – četrtfinale svetovnega prvenstva.

Izjemen uspeh Mille in četice amaterjev

Kamerun je ena izmed zibelk afriškega nogometa, kar dokazujejo tudi uspehi na mednarodnem nivoju. Petkrat so bili neuklonljivi levi afriški prvaki, za Afriko rekordnih osemkrat pa so igrali na svetovnih prvenstvih. Prvič so bili zraven že leta 1982, a nogometni svet nase najbolj opozorili osem let kasneje v Italiji, ko je Kamerun kot prva afriška reprezentanca zaigral v četrtfinalu mundiala.

Verjeli ali ne, tedanja generacija Kameruna je bila sestavljena iz bolj ali manj amaterskih nogometašev, ki so igrali v domačih klubih. Imela pa je v svojih vrstah nogometaša z dodano vrednostjo. Za Rogerja Millo je bil to pravzaprav poslovilni turnir. Pri 38-letih je imel v izbrani vrsti status “jokerja” s klopi, ki je skrbel za dvig kvalitete v moštvu. Takratna zasedba je po svoji fanatični borbenosti zaslovela že na uvodni tekmi turnirja, ko je Kamerun z 1:0 šokiral branilko naslova Argentino, na čelu s slovitim Diegom Armandom Maradono.

Ko so Kamerunci v drugem krogu z dvema zadetkoma rezervista Mille premagali še Romunijo (2:0), je bilo jasno, da bodo v predtekmovanju osvojili celo prvo mesto v skupini in poraz s Sovjetsko zvezo (0:4) v tretjem krogu ni skazil velikega veselja celotnega naroda, ki je čakal in dočakal, še en velik podvig Kameruna. Žreb je sicer Afričanom namenil takrat izjemno močno Kolumbijo, na čelu z vratarjem Higuito in sijajnim kapetanom Valderamo. A Roger Milla je znova dokazal svoje mojstrstvo. Redni del se je končal z 0:0, Milla pa je v 106. in nato še v 108. minuti poskrbel za ekstazo kamerunskega naroda. Neupogljivi levi so bili v četrtfinalu.

Tam so Kamerun pričakali Angleži, ki so se tistemu tam zgoraj zahvaljevali nad ugodnim žrebom. A levi so še enkrat dokazali svojo trdoživost, deset minut pred koncem tekme celo vodili z 2:1, a sta jih dve enajstmetrovki Garyja Linekerja, ena v rednem delu in ena v podaljšku, poslali domov. Kljub izpadu so bili nogometaši v domovini sprejeti kot heroji, Millo pa je vse skupaj tako podžgalo, da je v domači ligi še štiri leta podaljšal svojo kariero in leta 1994 nastopil na svetovnem prvenstvu v ZDA. Na njem je proti Rusiji dosegel zadetek, ko je bil star 42 let in 39 dni. Rekord najstarejšega strelca na mundialih je aktualen še danes.

Francija B, ki je premagala Francijo A

Naslednji afriška reprezentanca, ki je opozorila nase, je bil Senegal leta 2002. Podobno kot Kamerun dvanajst let prej, so tudi Senegalci na uvodu turnirja šokirali aktualne svetovne prvake, levi iz Terange so bili v prvem krogu z zadetkom Pape Boube Diopa boljši od velike Francije, v kateri si je sicer kruh služila praktično celotna zasedba Senegala. Ko nato Afričani niso izgubili niti proti Danski (1:1) niti proti Urugvaju (3:3), so se uvrstili v izločilne boje, kjer so po zlatem golu Henrija Camaraja ugnali Švedsko Zlatana Ibrahimovića in Henrika Larssona.

V četrtfinalu je Senegal čakala Turčija in podobno kot Kamerun je tudi tokrat afriška reprezentanca zdržala do podaljškov, čeprav ni malo tistih, ki menijo, da je bila v rednem delu boljša ekipa. Takrat uveljavljeni zlati gol Ilhana Mansiza, ki je kasneje, čeprav to sploh ni pomembno za našo zgodbo, postal tudi umetnostni drsalec, je končal senegalske upe po velikem podvigu in uvrstitvi v polfinale.

Se je pa Senegal tedaj vseeno svetu predstavil kot izjemno atraktivna, simpatična in predvsem zelo homogena ekipa, katere posamezniki so po tistem turnirju vsi po vrsti našli nove klube, precej izmed njih se jih je preselilo v Anglijo. V spominu pa nam bodo vendarle najbolj ostale vratarske bravura Tonyja Maria Sylve. Ime, ki ga Francozi še danes ne slišijo radi.

Črne zvezde in tekma, za katero se jim ni uspelo maščevati

In potem so poizkusili še Ganci. V Južno Afriko so leta 2010 pripeljali ekipo, polno napadalnega talenta, v kateri so izstopali Kevin Prince Boateng, Andre Ayew in Asamoah Gyan. Zmaga nad Srbijo in remi z Avstralijo sta bila dovolj, da so se črne zvezde prebile v osmino finala, kjer jih je pričakala reprezentanca ZDA, ki je nekaj dni pred tem s poznim golom za napredovanje strla srca slovenskih ljubiteljev nogometa.

A nato so Ganci strli srca Američanov, znova so odločili podaljški. Ganski junak je bil znova Asamoah Gyan, ki je že v tretji minuti dodanega časa poskrbel za vodstvo svoje reprezentance, ki ga varovanci srbskega stratega Milovana Rajevca do konca tekme niso več izpustili iz rok.

Potem pa je prišla tekma, ki še danes velja za eno najbolj dramatičnih na svetovnih prvenstvih. Gana se je v četrtfinalu udarila z Urugvajem in bila na pragu velike zmage ter zgodovinskega preboja v polfinale. Tega jim je odnesla “satanova” roka Luisa Suareza, ki je v izdihljajih rednega dela dobesedno v slogu vratarja Gancem preprečil zadetek za zmago. Z enajstmetrovke pa je dotedanji junak ljudskih src Asamoah Gyan zadel le prečko. Nadaljevanje je bilo pričakovano, črne zvezde si od šoka niso opomogle in izpadle iz tekmovanja. Usodne so bile enajstmetrovke.

Tudi letošnje maščevanje Gane proti Urugvaju ni šlo po načrtih. Andre Ayew, zadnji preživeli član generacije iz leta 2010, je na začetku zadnje tekme skupinskega dela zapravil enajstmetrovko, črne zvezde pa so proti Južnoameričanom izgubile z 2:0. V edino uteho jim je, da je po tisti tekmi izpadel tudi Urugvaj.

Maročani imajo vse argumente za prekinitev afriškega uroka

In zdaj afriško prekletstvo četrtfinal skuša prekiniti Maroko. Večina nogometnega sveta se strinja, da gre za najbolj uravnoteženo kvalitetno reprezentanco, kar so jih Afričani poslali na svetovna prvenstva. Maroko ima namreč vrhunskega posameznika na prav vsakem igralnem mestu. V vratih blesti Yassine Bounou, ki je na turnirju doslej prejel en sam zadetek, za kar je zaslužna tudi izjemno kvalitetna obramba s poveljnikom Romainom Saissem in prvo varovalko na sredini igrišča Sofyanom Amrabatom.

O kvaliteti in dodani vrednosti bočnih branilcev Achrafa Hackimija in Noussairja Mazraouija ni potrebno izgubljati besed, fanta igrata za PSG in Bayern, kar je samo po sebi dovolj zgovoren podatek. Če temu dodamo še razigranost in nogometno znanje Youssefa En Nesiryja, Hackima Ziyecha in Sofiana Boufala, potem dobimo resnično močno reprezentanco, ki se dokazano, le vprašajte Belgijce in Špance, lahko kosa tudi s svetovnimi velesilami.

Predvsem pa ima Maroko zdaj izjemen ekipni duh oziroma tisti tako iskani kult reprezentance, ki izbrano vrsto, na čelu katere je Walid Regragui, žene naprej. 47-letnik je pravzaprav trenerski anonimnež in gasilec požara v izbrani vrsti, ki je nastal potem, ko so se nosilci igre sprli z Vahidom Halihodžićem. A Regragui je znal kocke zložiti tako, da so zvezdniki zadovoljni in sovpadajo v sistem oziroma v ubrani orkester, ki na igrišču odlično deluje tako v napadu kot tudi v obrambi. Ni kaj, če želijo nadaljevati afriško prekletstvo, potem bodo imeli Portugalci v sobotnem nogometnem popoldnevu presneto veliko dela.