Svetovno prvenstvo v Katarju bo polno specifik. Nenavaden termin, edinstveni pogoji za igro, drugačen utrip okolice, ki spremlja najpomembnejši športni dogodek na svetu, vse to nas navdaja z občutkom, da bo tudi zmagovalec presenetljiv. Iz nabore reprezentanc smo tako izluščili tri ekipe, ki bi lahko na mundialu zmešale štrene favoritom in se okitile z naslovom svetovnega prvaka.

Sodba očividca: Messija in Ronalda ne moremo primerjati

Katar 2022

16. Nov 2022 0

Katar 2022

16. Nov 2022 0

Ko je govora o favoritih prvenstva, je pred vsakim mundialom nabor zelo podoben. V prvi vrsti na nogometnem tronu vidimo velikih pet iz Evrope in Brazilijo ter Argentino. No, ena stvar je jasna, izmed velike peterice Evropejcev je že izločena Italija, ki se po blamaži proti Severni Makedoniji ni prebila na tokratni zbor najboljših reprezentanc sveta. Tudi ostale velike nogometne nacije pa imajo svoje izzive, hkrati pa se tudi najboljše reprezentance podajajo v katarsko neznanko. To pa daje upanje tistim, ki napadajo “iz drugega plana”.

Belgija

Zlata belgijska generacija je pred zadnjo priložnostjo, da gre na velikih turnirjih vendarle do konca. V Rusiji ji ni manjkalo prav veliko, a so bili v polfinalu sijajni Francozi vendarle previsoka ovira za rdeče vrage, kakršen je vzdevek belgijske reprezentance. Tretje mesto z zadnjega mundiala je tudi najodmevnejši dosežek te generacije, ki je polna izjemnih posameznikov in tudi letos na papirju zagotovo sodi med kandidate za najvišja mesta.

Kevin De Bruyne je nogometni genij. Ko ima svoj dan, celotna ekipa izgleda kot neustavljiv nogometni stroj. Ko ga nima, je še vedno zelo dober nogometaš. Če bo 31-letnik na tem turnirju nastopil v svoji najboljši izvedbi, potem se nasprotnikom belgijske reprezentance ne piše nič dobrega. Še posebej, če bo kolikor toliko nared tudi v zadnjem obdobju poškodovani Romelu Lukaku, ki je ne glede na vnovično iskanje lastne nogometne identitete v reprezentanci vselej maksimalno motiviran. Njegova kakovost pa tako ali tako ni bila nikoli sporna.

A Belgija, ki se sicer sooča tudi z vprašanjem, kakšna bo vloga v madridskem Realu odpisanega Edena Hazarda, ni močna samo v napadu. V vratih stoji morda celo najboljši vratar sveta Thibaut Courtois, ki je znan po tem, da blesti ravno na velikih tekmah. Spomnimo se samo minulega finala Lige prvakov. V obrambi ne gre spregledati izjemne forme branilcev Leicester Cityja Wouta Faesa in Thimotyja Castagneja, ki sta na zadnjih devetih tekmah v Premier ligi kar šestkrat tekmo končala brez prejetega zadetka.

Pri minulem vzponu francoskega Rennesa, ki je v Ligue 1 neporažen na zadnjih enajstih tekmah, je vlogo stebra obrambe prevzel Arthur Theate, tudi umik standardnega obrambnega dvojca Toby Alderweilerd in Jan Verthongen pa nakazuje, da se belgijska generacija počasi poslavlja. Vemo, kaj potrebuje, da bo resnično upravičila ime zlata.

Hrvaška

Če ima Belgija De Bruyneja, ima Hrvaška Luko Modrića. Ta pa ima ob sebi kopico izjemnih soigralcev, ki vsi po vrsti igrajo v najmočnejših klubih stare celine. Tudi klima v reprezentanci je dobra, prava, saj se jedro reprezentance, kljub slovesu Maria Mandžukića, Danijela Subašića, Šimeta Vrsaljka in Ivana Rakitića pravzaprav niti ni bistveno spremenilo.

Kar pa ne pomeni, da naši južni sosedje nimajo močnega novega, svežega nogometnega rodu, ki trka na vrata začetne enajsterice Zlatka Dalića. Joško Gvardiol je eden najbolj zaželenih mladih branilcev na svetu, malce manj opevan, a prav tako zelo talentiran je tudi Dinamov Josip Šutalo. Borna Sosa je v relativno skromnem Stuttgartu eden najboljših bočnih branilcev Bundeslige, Luka Sučić pa po Benjaminu Šešku naslednji nogometaš, od katerega si Salzburg obeta več deset milijonski zaslužek.

A Hrvaška je predvsem zelo izkušena reprezentanca. Modrić, Brozović, Perišić in Kramarić bi na igrišču našli drug drugega, tudi če bi igrali z zavezanimi očmi. Res je, morda smo zdaj že malce preveč poetični, a izkušnje in izvrstno poznavanje kvalitet (in pomanjkljivosti soigralcev) je tisto, kar lahko prevesi tehtnico na velikih, pomembnih tekmah, kakršne prihajajo v Katarju.

Za Hrvaško bo odločilno, kako bo izbrana vrsta začela turnir. Vemo, kako je z Balkanci in evforijo, zanetila bi jo že zmaga proti Maroku in domača nogometna mrzlica bi znova dala krila Hrvatom, ki so na njih pred štirimi leti v Rusiji leteli do finala. Poraz pa … Vemo, kakšni s(m)o mediji. Selektor bi bil že bivši, njegov izbor napačen, veteranski nosilci reprezentanci pa poslani v “penzijo”. Tako pač je, na Hrvaškem o nogometu resnično vsak ve vse.

Urugvaj

Z izjemno turnirjev v “črno-belih” nogometnih časih, ko so jim kakšen uspeh prinesli tudi nenogometni manevri, so bili Urugvajci na svetovnih prvenstvih tradicionalno neuspešni. Edina svetla točka je Južna Afrika 2010, ko so končali na četrtem mestu, a tudi v tem primeru se lahko pogovarjamo o tem, koliko je bil po famozni roki Luisa Suareza v četrtfinalu proti Gani ta uspeh res nogometen.

Ganci bodo na tem turnirju dobili priložnost, da se maščujejo narodu, ki ga, čeprav z njim ne delijo nikakršnega zgodovinskega ali geografskega konteksta, sovražijo bolj kot kogarkoli na svetu. A tokrat se bodo udarili z reprezentanco, ki je še kvalitetnejša od tiste izpred dvanajstih let, čeprav sta bila tedaj Luis Suarez in Edison Cavani, ki imata danes v reprezentanci status super veteranov, na vrhuncu svojih moči.

Urugvajski reprezentančni nogomet je v zadnjih letih doživel velike spremembe. Nogometni oče Urugvaja Oscar Tabarez se je po petnajstih letih poslovil z mesta selektorja, na njegov stolček pa je sedel 47-letni Diego Alonso. Slednji nikoli ni okusil evropskega trenerskega posla, pa tudi kot igralec s kratkimi epizodami v španskih prvoligaših ni pustil kakšnega posebnega vtisa.

Ga pa zagotovo v Evropi puščajo njegovi varovanci. Čeprav sta torej Suarez in Cavani, pa tudi Muslera, Godin in Caceres še vedno del reprezentance, igra Urugvaja sloni na mladeničih, ki imajo v velikih klubih pomembne vloge. In to je navadno odlično izhodišče za pot na svetovno prvenstvo. Mathias Oliveira je pri letos neverjetno suverenem Napoliju standardna izbira na levi strani obrambe, Barcelona Ronalda Araujo, ki ima sicer težave s prepono, je na prvih šestih tekmah La Lige, ko je bil Urugvajec zdrav in na igrišču, prejela en sam zadetek.

Največja moč reprezentance pa je v jedru. Na sredini igrišča. Tu je naveza Rodrigo Bentancur – Federico Valverde trenutno morda celo najbolj vroča na celotnem turnirju. Bentancur pri Tottenhamu v tem obdobju igra svoj z naskokom najboljši nogomet kariere, Fede Valverde pa je v tej sezoni postal eden najpomembnejših posameznikov velikega madridskega Reala. Če jima v napadu dodamo še nepredvidljivost Darwina Nuneza, ki je pri Liverpoolu ravno pravi čas pred prvenstvom prišel v strelski ritem, potem so ambicije Urugvaja na tem turnirju upravičeno visoke.