Več kot le Tadej Pogačar in Primož Roglič

Kolesarstvo 13. Okt. 202114:40 > 16:535 komentarjev
Delite:
Pavel Marđonović s Tadejem Pogačarjem na sprejemu v Komendi po olimpijskih igrah. Foto: guliverimage

Pavel Marđonović je relativno nov obraz na slovenski profesionalni športni sceni. Junija je postal predsednik Kolesarske zveze Slovenije. 50-letnik je kolesar po duši, ekonomist, direktor, sedaj tudi glavni pri zvezi enega najpomembnejših slovenskih športov v tem trenutku. A spekter prvega moža KZS je širši od prvih dveh violin slovenskega kolesarstva.

Pavel Marđonović je predsednik Kolesarske zveze Slovenije postal 23. junija letos. Zaveda se, da je za opravljanje vloge predsednika določene športne zveze potrebno imeti šport zares rad. Ob tem pa je nujna poslovna žilica in menedžerske sposobnosti, ki pa jih direktor podjetja Lafarge cement ima. A marsikdaj pozabimo, da je predsednik Kolesarske zveze Slovenije veliko več kot le predsednik profesionalnega cestnega kolesarstva.

“Kolesarstvo mi veliko pomeni. Na žalost na poziciji predsednika ne kolesarim (smeh). Niti ne vodim tekmovalcev. Vodim organizacijo. Jaz, kot oseba, kolesarim izredno rad. Lani sem naredil skoraj 10 tisoč kilometrov, letos približno 7 tisoč. Kolesarstvo mi nasploh pomeni veliko.” Pavel Marđonović

Po koncu kolesarske sezone, ki je bila izjemno pestra, zanimiva in uspešna, ga čaka še ogromno dela. Vseeno si je vzel čas in za Sportklub Slovenija zbral misli o letošnji sezoni, začetku predsedovanja in še marsičem.


O kolesarjenju in športu na splošno

Ste predsednik Kolesarske zveze Slovenije. Zakaj sploh kolesarjenje? Kam segajo vaši kolesarski začetki?

Pavel Marđonović. Foto: osebni arhiv

Moji začetki kolesarjenja segajo v otroška leta. Že od nekdaj sem rad kolesaril. Darilo, ki sem si ga v življenju najbolj zapomnil, je bilo ravno kolo. V tretjem razredu sem namreč dobil specialko. Do takrat sem kolesaril na družinskih kolesih ali si jih celo izposojal pri sosedih. Že od takrat me kolo spremlja v trgovino ali na kavo. Po Ljubljani grem seveda raje s kolesom kot z avtobusom, moja zdajšnja služba pa mi na žalost onemogoča, da bi kolesaril še do pisarne. V gimnazijskih časih sem odkril gorsko kolo in mu bil popolnoma predan približno 20 let, zadnjih 15 let pa veliko več vozim specialko.

Kateri športi so vam poleg kolesarjenja še blizu?

Sem vsestrasnki športnik in sem se vedno ukvarjal z različnimi športi. Dolgo že treniram karate, v zimski sezoni bolj kot poleti. Do poškodbe ramena sem rad igral odbojko. Ukvarjal sem se še z vsemi drugimi športi. Recimo boardanje, smučanje, hokej, veslanje, tenis, tek. Vse možno.

Bi lahko rekli, da imata tako različna športa, kot sta karate in kolesarstvo, kakšne skupine značilnosti?

Kolesarjenje je bolj anaeroben šport, karate bolj eksploziven, večji poudarek je na celotnem telesu. Pri kolesu so pomembnejše zgolj noge. Pri obeh športih pa je potrebno biti vztrajen, včasih je treba preko cone udobja, kar pa velja za vse športe.

O začetkih na Kolesarski zvezi Slovenije

Kako ste začeli vašo avanturo na čelu Kolesarske zveze Slovenije?

Začel sem sredi sezone, saj se je skupščina prelagala in prelagala, morala bi biti konec prejšnjega leta oziroma v začetku letošnjega. Sredi sezone ni optimalno prevzeti vodenja, a tako pač je. Nisem imel vpliva na sponzorske pogodbe, kadrovske dogovore, precej zadev ni bilo pripravljenih. A vseeno mislim, da smo do sedaj zadeve dobro izpeljali.

Kaj ste že postorili v prvih mesecih?

Za evropsko in svetovno cestno prvenstvo ni bilo pripravljeno ničesar. Skupaj z ekipo smo organizirali vse, kar je bilo potrebno. Od nabave opreme, do celotne logistike, hotelskih rezervacij, dogovorov glede avtobusov in kamionov, ki smo jih uporabljali. Pomembna zadeva je bil tudi dogovor z novim sekretarjem, ki bo svojo novo funkcijo začel opravljati 1. decembra.

Omenili ste opremo, ki pa jo zagotavljajo tudi moštva slovenskih kolesarjev. O kakšni opremi ste vi govorili?

Na večjih tekmovanjih kolesarji seveda uporabljajo svoja klubska kolesa. S kolesi zveza nima dela. Mislil sem predvsem na opremo za prosti čas. Ekipa mora biti na prvenstvih v cestnem kolesarjenju enotno oblečena. Enake majice, trenirke, jakne. To je sicer malenkost, a le, če to organiziraš pred sezono. Če tik pred zdajci iščeš več kot 100 enakih kompletov, pa ni enostavno.

Kaj so kratkoročni in dolgoročni načrti v vašem mandatu?

Pavel Marđonović je na čelu zveze že dobre tri mesece. Foto: osebni arhiv

Kratkoročni cilj je kadrovsko dopolniti zvezo. Poleg sekretarja iščemo še novo osebo za PR in marketing. Dogovoriti se moramo tudi glede selektorja za naslednji olimpijski cikel. Naslednja pomembna zadeva je postavitev marketinške strategije za prihodnji sezono in dogovori s sponzorji. Nekaterim sponzorskim partnerjem namreč pogodbe veljajo od sredine leta do sredine leta, kar je težko obvladljivo. Sredi sezone menjati sponzorje je nepraktično. Delamo na organizaciji novih kolesarskih dogodkov v naslednjem letu, ki jih bo približno 5 do 6.

Dolgoročni cilji so stabilizirati finančno situacijo, razvijati mladinske reprezentance in kolesarstvo nasploh, kot šport in kot rekreacijo.

O Dirki po Sloveniji

Kaj pa Dirka po Sloveniji? Kakšne načrte imate za to petdnevno preizkušnjo?

Na Dirki po Sloveniji bomo zagotovo sodelovali, upam, da bolj kot do sedaj. To je projekt, ki je dolgoročen. Že letos se moramo začeti dogovarjati o vlogi kolesarske zveze v prihodnje. Do zdaj je imela zveza namreč minorno vlogo pri organizaciji. Dirko je organiziral namreč novomeški kolesarski klub Adria Mobil. Zdaj se dogovarjamo o bolj aktivni vlogi zveze v tem projektu.

V bodoče želimo najprej pomagati Adrii in na osnovi tega imeti močnejšo partnersko pozicijo. Spoštujem, na kakšen nivo je Adria pripeljala to dirko.

Kaj bi lahko naredili, da bi bila Dirka po Sloveniji še bolj konkurenčna, da bi privabljala še večja imena?

To je zadeva, o kateri se veliko pogovarjamo z Adrio. Zelo dobro je, da je tik pred Tourom, saj je dobra priprava. Velik pokazatelj kakovosti je, če Tadej Pogačar pride na Dirko po Sloveniji in nato zmaga na Dirki po Franciji. Če bomo zadeve organizacijsko in finančno izpeljali na visokem nivoju, in če bomo dirko dobro razvijali na vseh področjih, mislim, da se bo naravno povečala kakovost. Moramo jo stabilizirati na takšen način, da bo postala tradicionalna in da ne bo vprašanja, ali se bo odvijala ali pa ne.

Pogačar je prvič v karieri osvojil zeleno majico na Dirki po Sloveniji. Foto: Mario Stiehl / Dirka po Sloveniji

Je mogoče dolgoročen načrt tudi povečati število etap?

Težko rečem. Zagotovo bi bil teoretično zanimiv kakšen dodaten dan, a po drugi strani je lahko petdnevna dirka celo boljša priprava na Tour kot šestdnevna. Lahko bi vključili tudi mednarodno etapo. Zagotovo bi bili zgolj pozitivno, če bi kakšna etapa šla skozi katero od sosednjih držav. Poudarjam pa, da ima Adria Mobil še vedno pri Dirki po Sloveniji glavno besedo.

O finančnem stanju zveze

Pomemben element vsake športne zveze so finance. Kakšno finančno stanje so pustili vaši predhodniki? 

Z mojim začetkom predsedovanja sem prevzel približno 150 tisoč evrov izgube. Od tega je 100 tisoč zgolj iz prve polovice leta, 50 tisoč pa prenešene iz prejšnjih let. To je skoraj 20 odstotkov letnega proračuna Kolesarske zveze Slovenije. To pomeni, da pokriti te izgube v naslednjih letih ne bo enostavno. Je pa to žal eden mojih novih in pomembnejših ciljev.

Je proračun dovolj velik za uresničitev vseh vaših projektov?

Letni proračun je sicer malo manj kot 800 tisoč evrov, kar še zdaleč ni dovolj za uresničitev vseh ambicij, ki jih imamo. Tu namreč ne gre zgolj za cestno kolesarjenje, temveč tudi za gorsko tekmovalno, amatersko, rekreativno kolesarjenje. Me pa veseli, da se kaže interes na strani poslovnih partnerjev in verjamem, da projekte in podporo kolesarstvu lahko speljemo.

Je, glede na epidemijo, kolesarstvo vseeno v boljšem stanju kot ostali športi?

Očitno je situacija z epidemijo pomagala k dodatnem razcvetu kolesarstva na rekreativnem in amaterskem področju, pa tudi na področju mobilnosti. K temu je epidemija pomagala zaradi omejitve javnih prevozov, dvorane in skupinski športi niso bili možni. Kolesarska industrija cveti. Opreme dejansko primanjkuje. Lani se je prodalo rekordno število koles. Srčno si želim, da vsi, ki so začeli sedaj kolesarit, na tem vztrajajo. Vedno bolj popularna so tudi e-kolesa. Tu je kolesarska industrija naletela na nove ciljne skupine kolesarjev, ki prej niso kolesarili. Upam, da kolesarstvo kot šport ostane na tako visokem nivoju.

O volitvah za predsednika zveze

Volitve so potekale že več kot tri mesece nazaj. Za predsednika ste se pomerili s Tomažem Grmom. Prejeli ste 99 glasov, vaš protikandidat 78. Mislite, da ste si v prvih mescih predsedovanja že povečali podporo?

Mislim, da sem imel že na volitvah večjo podporo, kot jo prikazujejo glasovi. Verjamem, da je zveza zelo enotna, in da velika večina klubov podpira ideje in aktivnosti, ki jih izvajamo. Del mojega načrta je bilo transparentno delovanje, odprta zveza za vsakogar, ki bo želel sodelovat, pomagat. Vse seveda ni uresničljivo, a dogovor podkrepljen z argumenti mora biti. Zveza bo servis klubom in kolesarstvu. Kolesarska zveza namreč obstaja zaradi klubov in kolesarjenja, ne pa obratno. Smo v službi kolesarjenja in klubov. Mislim, da bodo vsi zadovoljni z rezultati našega sodelovanja.

O kolesarskih klubih v Sloveniji

Kakšen je vaš odnos s kolesarskimi klubi?

Pred volitvami sem komuniciral z mnogimi klubi. Cestnimi, gorskimi, rekreacijskimi. Z vsemi imam dober odnos, v mojem programu večina vidi pozitivne usmeritve. V kolesarsko zvezo je sicer včlanjenih približno 100 klubov. V Sloveniji pa jih je še precej več. Moj interes je kolesarskim klubom ponuditi določene prednosti, zaradi katerih si bodo želeli biti naši člani.

Marđonović je strasten kolesar. Foto: osebni arhiv

Pa klubi s tujine?

Nekaj ljudi iz Pro Tour klubov Jumbo Visma, Baharin Victorious in UAE Team Emirates sem spoznal in vzpostavil odnos. Bahrain – Victorious nam je za svetovno prvenstvo ponudil avtobus, foodtruck in servisni tovornjak, na evropskem prvenstvu so to postorili pri Pogačarjevi ekipi UAE Team Emirates. Odnosi so dobri in imam zagotovila, da bodo te ekipe tudi v prihodnje podpirale slovensko kolesarstvo in reprezentanco.

Je bolje več klubov v zvezi ali več članov znotraj teh klubov?

V kolesarstvu je tako, da se ljudje v klube včlanijo, ti pa se včlanijo v kolesarsko zvezo. Meni je v interesu samo to, da se poveča število kolesarjev. Bi si pa v tekmovalnem kolesarstvu želel predvsem povečati konkurenčnost slovenskih klubov. V cestnem kolesarjenju imamo zgolj dva ali tri močne klube, ki zelo odstopajo od drugih. Rad bi, da bi v Sloveniji imeli vsaj pet ali šest močnih klubov iz različnih regij, s čimer bi imeli fantje in punce možnost ukvarjanja s tem športom. Hkrati bi se med temi klubi razvila močna konkurenca, ki prinaša boljše rezultate.

O selektorju, ki ga še ni

Selektor slovenske moške reprezentance Andrej Hauptman se je po olimpijskih igrah poslovil s funkcije. Kako komentirate njegov odstop? Zakaj mislite, da ni ostal?

Andrej Hauptman je že lansko leto napovedal, da ne bo podaljšal pogodbe, ki je veljala do konca olimpijske sezone 2020. Igre so zaradi covida-19 prestavili na letos, in Andrej se je odločil, da bo ostal. Razlog je predvsem preveč ovbeznosti v ekipi UAE Team Emirates. Športni direktorji Pro Tour ekip so odsotni do 200 dni na leto, tudi več. Redko kdo je pripravljen za reprezentanco dati še 20 ali 30 dni na leto. Popolnoma razumljivo.

Hauptman (levo) s Primožem Rogličem po olimpijskih igrah. Foto: guliverimage

Skupaj z odborom za cestno kolesarstvo, ki je odgovorno za predlaganje selektorja, smo Andreja Hauptmana poskušali prepričati, ampak je vztrajal pri tem, da je tako ali tako že podaljšal svoj status. To odločitev popolnoma spoštujem, novega selektorja pa nismo izbrali zato, ker je bilo vse skupaj preveč na hitro.

Odločili smo se za kompromis s trenersko ekipo. Na evropskem prvenstvu je reprezentanco vodil Marko Polanc, na svetovnem pa Gorazd Štangelj, pomagal je Andrej Cimprič, selektor mladinske reprezentance. Vsi ti so že delali z večino naših kolesarjev, med seboj se poznajo in imajo spoštovanje drug do drugega. To je bila dobra rešitev, a ne dolgoročna.  Po koncu sezone se bo odbor za cestno kolesarstvo lotil tudi selektorskega področja. Naredil se bo izbor kandidatov, z njimi se bomo pogovorili in z najbolj primernim tudi dogovorili. To se bo zgodilo v letošnjem letu, še pred začetkom naslednje sezone, tako da nismo v časovnem pritisku.

O letošnji sezoni slovenskih kolesarjev

Bolj retorično vprašanje, pa vseeno: ste zadovoljni z letošnjo sezono?

Seveda sem zadovoljen, tako kot predsednik zveze kot tudi kot navijač. Tadej Pogačar je zmagal na Touru, Primož Roglič na Vuelti, Matej Mohorič je osvojil nekaj izjemnih etapnih zmag, bil drugi na Dirki po Beneluksu ter na Poljskem. Jan Tratnik je odlično odpeljal na olimpijskih igrah, kje je Tadej osvojil bron. Primož je bil ob tem na kronometru zlat. Tadej je zmagal tudi Liege-Bastogne-Liege in Dirko po Lombardiji. Primož tudi dve močni dirki v zadnjem tednu sezone. Jan Polanc in Luka Mezgec sta odlično opravljala svoje delo kot pomočnika in tudi sama dosegla nekaj odličnih rezultatov. Omenil pa bi tudi vrhunske rezultate Slovencev na amaterskem evropskem prvenstvu v spustu v Mariboru ter cestnem svetovnem prvenstvu v Bosni in Hercegovini. Osvojili so kar nekaj medalj. In nenazadnje, Monika Hrastnik je bila četrta na evropskem prvenstvu v spustu.

Uspehov toliko, da je vse težko vključiti na eno sliko. Foto: guliverimage

Kateri pa je vaš najljubši uspeh?

Ne morem vrednotiti rezultatov, tega niti ne želim. Vemo, da je Tour najbolj priznan, čeprav marsikdo reče, da je Vuelta najtežja. Cestna dirka je tudi drugačna od kronometra. Vseeno je zlata medalja zlata medalja. Res je izredno težko vrednotiti in tega ne bi rad delal.

Pred svetovnim in evropskim prvenstvom bi bili verjetno še bolj veseli. Tam Slovenci niso imeli takšnih uspehov. Kako to?

Vemo, da so na prvenstvih enodnevne dirke, ki so specifične. Nekomu lahko zelo ustreza, drugemu manj. Trasa izredno vpliva na rezultat, pa tudi sreča in dnevna forma sta pomembna faktorja.

Do pred kratkim niti nisem vedel, da že več kot trideset let zmagovalec enega od Grand Tourov ni postal svetovni prvak. Medalje dobijo le trije kolesarji. Na svetovnem prvenstvu na primer noben od Belgijcev, domačinov, ni bil na odru. Tudi glavni favorit Wout Van Aert. To dokazuje, da je krog favoritov zelo širok.

Javnost seveda ima visoka pričakovanja, kar je normalno. Sam nisem imel pričakovanj o medalji, sem pa upal in verjel, da je ekipa sposobna doseči odlične rezultate. Nisem razočaran, to so nenazadnje vrhunske uvrstitve vseh naših kolesarjev. Trdno verjamem, da bo ob dobrem delu tudi na svetovnem prvenstvu kdo od Slovencev prišel do medalje.

Zakaj pa je bilo na evropskem prvenstvu le pet kolesarjev v članski zasedbi?

Evropsko prvenstvo je šele v zadnjih letih pridobilo na statusu, še vedno pa to ni dogodek oziroma tekmovanje, ki bi bilo vsem prioritetno. Še ne dolgo nazaj člani namreč sploh niso kolesarili na evropskem prvenstvu. Ob tem je umeščena malo nepraktično takoj za Vuelto. Popolnoma razumljivo je, da Primož, Luka ter oba Jana tam niso nastopili. Zato jih je na prvenstvu sodelovalo le pet, ki so bili sposobni dobro odpeljati dirko.

O gorskem kolesarstvu

Kako se lahko, ob vseh uspehih slovenskega cestnega kolesarstva, sploh posvetite gorskemu kolesarstvu?

Marđonović je izjemno povezan tako s cestnim kot tudi z gorskim kolesarstvom. Foto: osebni arhiv

Še vedno me marsikdo predalčka v gorsko kolesarstvo, iskreno pa moram povedati, da sem se v prvih mesecih bolj posvetil cestnemu kolesarstvu. V cestnem je namreč zdaj več izzivov, kjer lahko pomagam. Je pa seveda tudi gorsko kolesarjenje izjemno pomembno, saj je v porastu veliko zvrsti. Sem pa moral narediti prioritete, vseeno stojim za tem, da nikoli ne bom delal na škodo ene zvrsti in v korist druge. Seveda se precej mojega dela nanaša na celotno zvezo, vse zvrsti kolesarjenja ter vse klube.

Mislite, da ima Slovenija potencial za vrhunske uspehe tudi v gorskem kolesarstvu?

Seveda ima. Že sedaj imamo vrhunsko spustašico Moniko Hrastnik, ki je že več let v vrhu. Tam je tudi Tanja Žakelj. Verjamem, da uspehi pomagajo pripeljati nove uspehe. Mladi lahko vidijo, da se z dobrim delom, dobrim programom in odrekanjem dosegajo vrhunski uspehi. Prepričan sem, da se bo krog vrhunskih rezultatov oziroma tekmovalcev širil.

O možnostih za napredek

Kljub uspehom slovenskega kolesarstva, je še kje prostor za napredek naših?

Pri najboljših je napredek lahko le še v smislu rezultatov, torej da osvojijo tiste dirke, ki jih še niso. Takšna je na primer medalja na svetovnem prvenstvu, ki je ta generacija zaenkrat še nima. Predvsem pa vidim veliko prostora za napredek pri mlajših generacijah, na katerih bomo veliko delali. Moramo vedeti, da so mladinci ti, ki bodo čez nekaj let člani. Če zdaj ne bodo močni, tudi čez nekaj let ne bodo konkurenčni. Mlajšim mladincem želimo nuditi najboljše možne pogoje za treninge in tekme, saj imamo nekaj dobrih potencialnih tekmovalcev. Upajmo, da iz njih nastanejo novi Primoži, Tadeji, Mateji, Jani, Jani, Lukati. Slednje omenjam zato, ker jih ob uspehih prvih dveh dostikrat pozabimo.

Kaj pa kronometer? Nimamo ravno visokih in močnih kolesarjev tipa Filippo Ganna, Stefan Küng … 

Takšne kolesarje je potrebno pridobiti. Ne moremo doseči, da bi kolesarji zrasli. Kdor bo pokazal interes in imel dobre fizične predispozicije, ga bomo seveda želeli zadržati v kolesarstvu. Ampak vseeno imamo vrhunske kronometriste, pa čeprav Tadej in Primož pravita, da to nista. Sam mislim da sta, ampak za posebne trase.

Poudariti pa moram to: velike kolesarske nacije, kot so Italija, Francija, Španija, Belgija, sanjajo o rezultatih, kot jih dosegajo naši kolesarji. Noben Španec letos ni osvojil niti ene etape na Vuelti, Francozi že 30 let čakajo na zmagovalca Toura, pa čeprav imajo ogromne baze kolesarjev ter celo prilagajajo trase svojim tekmovalcem. To kaže na to, kako nepredvidljivo in težko je tekmovalno kolesarstvo. Finance še ne zagotavljajo rezultata. Strokovnjaki iz teh držav nam zavidajo, se pa zavedajo, da tudi mi večno ne bomo imeli toliko šampionov. Naši kolesarji ne bodo večno zmagovali kot po tekočem traku.

Sezona končana, delo pa se šele začenja

“Čaka nas še ogromno dela. Priprave za naslednjo sezono, priprave na organizacijo dirk, na dogodke, dogovori s poslovnimi partnerji. Želimo uresničiti še nekatere ostale projekte kot je na primer kolesarska kartica. Projekt se že leta vrti na enem in istem mestu. Kartica bi omogočala zavarovanja za kolesarje ter določene bonitete. Dela bo torej veliko, ne glede na “mrtvo” kolesarsko sezono.” – Pavel Marđonović, predsednik Kolesarske zveze Slovenije

Komentari

Vaš komentar