Josip Iličić in Maribor: Projekt, ki je obsojen na uspeh

FOTO: Jure Banfi.

Josip Iličić se je vrnil domov. Kolumna o tem, kaj to pomeni za slovenski klubski nogomet, kaj za NK Maribor in kaj zanj?

Božič je letos prišel zgodaj, kot so povedali ob uradni predstavitvi Josipa Iličića v mariborskem nakupovalnem središču. Ne samo za NK Maribor, ampak za celotno slovensko ligo.

Jasno je, da učinek njegove vrnitve ne bo viden samo na obisku Ljudskega vrta, ampak tudi na preostalih slovenskih stadionih. Prišel je magnet, ki je zanimiv za vsakega pravega nogometnega navdušenca. Prinesel bo tudi povečanje medijske pozornosti in, kdo ve, morda tudi kakšnega sponzorja.

Prestop, o katerem se je govorilo že pred letom dn i, iz meseca v mesec pa je postajal vse bolj mogoč, dokler v zadnjem tednu ni postal realnost, je brez dvoma darilo za slovenski nogomet.

Kaj pa za Iličića in Maribor? Vez, ki je med njima nastala, je, ne samo slovenski, ampak tudi svetovni unikat. V vsega dveh mesecih je mladi, koščati fant za vedno postal ikona kluba.

Morda tudi zaradi denarja, s katerim je ob prestopu v Palermo napolnil blagajno kluba, ki je v naslednjih letih nizal številne, tudi evropske uspehe, a še veliko bolj zaradi naklonjenosti, ki so si jo v naslednjih letih oboji izkazovali.

Zdaj se vrača kot mož z desetletjem zvezdniškega statusa v Italiji, kjer je nogomet pomemben del celotne družbe. Italijani bodo o njem – ob zajtrku, kosilu in večerji – še vrsto let govorili z izbranimi besedami. In tudi pogledovali proti slovenski ligi, kako mu gre.

Zagotovo se ne vrača zaradi denarja. Kjerkoli po svetu bi prejel vsaj desetkratnik vsote 14 tisoč evrov, ki naj bi po novem mesečno kapnila na njegov bančni račun. To že vemo.

Vrnil se je, ker želi še nekaj let uživati v tistem, kar najraje počne, ob tem pa lahko uživamo tudi mi – igrati nogomet.

Čeprav je že ob pogledu na njegovo podobo jasno, da je daleč od vrhunske fizične pripravljenosti, nekateri hudomušni komentatorji, ki so se ob tem oglasili, zagotovo nimajo prav. V Maribor ni prišel na nedeljsko rekreacijo.

Ne nazadnje je to klub, s katerim ga veže neprekinjena ljubezen. Kot je povedal tudi sam, čuti dolg, da vrne, kar je od njega dobil. Na to, da je v Mariboru v nekaj tednih prehodil pot od propadlega talenta slovenske do zvezdnika najboljše italijanske nogometne lige, do danes ni pozabil.

Motiviran zagotovo je. Tudi zaradi tega, ker, čeprav je za njim 15 let profesionalnega nogometa, ni osvojil še praktično ničesar. Mariborski naslov iz leta 2011 sicer stoji ob njegovem imenu, a le na papirju. V prvenstvu je takrat odigral le štiri tekme. Z Interblockom je bil leta 2009 pokalni prvak, a v finalu ni igral. Z reprezentanco se na veliko tekmovanje ni uvrstil. V Italiji lovorike ni osvojil.

Kakovost? Šalimo se, to je le retorično vprašanje. Njegovo nogometno znanje bi prav prišlo celo klubom, ki so želeli ustanoviti evropsko superligo. Seveda bo koristen tudi za trenutno četrtouvrščenega slovenskega prvoligaša. Pa četudi zagotovo ne bo v formi iz marca leta 2020, ko je na eni tekmi osmine finala Lige prvakov zabil štiri gole Valencii.

Trener Damir Krznar mora le najti način, da njegov velik talent izkoristi, kolikor se le da. Ga čim bolje implementira v svoj sistem. Iličića lahko ustavijo le težave, o katerih se pri nas še vedno premalo govori.

Če se zgodi nepričakovano in bo igral slabo, pa je verjetno eden redkih, ki je imun celo na najbolj zahtevne mariborske kritike. Tiste s spletnih forumov in z zahodne tribune Ljudskega vrta.

Zato je njegov prihod zagotovo zadetek v polno za vse. Projekt, ki je, tudi če ne bo šlo po načrtih, že zdaj obsojen na uspeh.

Krog ene bolj romantičnih zgodb slovenskega nogometa je sklenjen. Pred njim je le še zadnje poglavje. Naj traja čim dlje. Dobrodošel nazaj, Jojo!