Jojo. Film, ki bi ga bilo res škoda zamuditi

FOTO: Jure Banfi.

Razmišljanje o Josipu Iličiću in o tem, ali bi se moral vrniti v reprezentanco in z nastopom na evropskem prvenstvu kronati sijajno kariero.

“Nikoli nisem odmislil reprezentance. Nisem pa jaz tisti, ki bo izbiral, ali bom šel ali ne,” je prvič po dveh letih in pol, odkar ga ni več v reprezentanci, povedal Josip Iličić in vrgel rokavico selektorju Matjažu Keku pred zadnjimi etapami lova na mesta na letalu za pot na evropsko prvenstvo v Nemčiji.

Odprl je vprašanje, ki smo si ga nekateri potihoma zastavljali že nekaj časa: Se lahko ne tako dolgo nazaj najboljši slovenski nogometaš vrne v slovenski dres?

Iličić je bil – odkar je Srečko Katanec v zaključku drugega selektorskega obdobja na Nogometni zvezi Slovenije ugotovil, da v svojih rokah nima utežnega kamna, ampak dragulj – vrsto let gonilna sila slovenske reprezentance in njen najboljši člen.

V kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2018 je bil s tremi goli in petimi asistencami v desetih nastopih prvi strelec in asistent Slovenije. Z golom ali asistenco je bil zraven pri dveh tretjinah od 12 golov, ki jih je takratna reprezentanca dosegla.

V kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2020, takrat že pod vodstvom zdajšnjega selektorja, je v desetih tekmah zbral štiri gole in tri asistence. Bil je prvi strelec in asistent ekipe. Z golom ali asistenco je bil zraven pri skoraj polovici golov, ki jih je dosegla Slovenija (16).

V kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2022 je zbral štiri gole in dve asistenci v devetih tekmah. Bil je najboljši slovenski strelec in tretji po številu asistenc. Prste z golom ali asistenco je imel vmes pri malo manj kot polovici slovenskih golov v tistih kvalifikacijah (13).

Res je, bilo je, še preden je zaradi psihičnih težav za skoraj eno leto prekinil kariero. “Danes je star že 36 let,” boste dodali ob tem.

Toda Iličić je trenutno tudi eden najboljših, po nekaterih parametrih pa celo najboljši igralec lige, iz katere prihajata dva nezamenljiva člana začetne enajsterice, s katero je Kek zadel v polno in Slovenijo popeljal na prvo veliko tekmovanje po 14 letih čakanja. Žan Karničnik in Timi Max Elšnik.

Iličić? V tej sezoni je v slovenskem prvenstvu odigral le 41 odstotkov možnih minut in bil v začetni enajsterici Maribora na krepko pod polovico tekem (38 odstotkov), pa vseeno zbral pet golov in pet asistenc. Po seštevku obeh so v ligi pred njim le štirje nogometaši.

Še pomembnejši podatek – Iličić v drugem delu igra precej bolje (in tudi več) kot v prvem delu sezone.

Algoritem Sofascore, ki nogometaše ocenjuje s številkami od ena do deset, pravi, da je v letošnjem letu najboljši v ligi.

Na petih tekmah v letu 2024 njegova povprečna ocena znaša 7,84. Če odštejemo (ne)srečno tekmo z Rogaško, na kateri je igral vsega 13 minut, je še precej višja. Kar 8,08.

Še višja bi bila, če bi v statistiko šteli tudi gostovanje v Murski Soboti, ki je bilo zaradi navijaških izgredov prekinjeno ob vodstvu Maribora z 2:0 in pozneje registrirano z zmago Prekmurcev s 3:0. Na tisti tekmi je bil med najboljšimi na igrišču, poskrbel je tudi za mojstrski gol.

Morda še bolj kot zdajšnja forma, ki bi se morala – sploh ob dozi motiva, ki bi ga prinesel morebiten vonj po evropskem prvenstvu – do konca sezone še izboljšati, pa je pomembno dejstvo, da bi si Iličić vsaj obrobno vlogo poleti zaslužil kot nagrado za vse, kar je v karieri, tudi v reprezentančnem dresu, naredil.

Zabil je 96 golov v prvi italijanski ligi. Več kot enkrat več od drugega na lestvici slovenskih strelcev v kateri izmed petih najboljših evropskih lig.

Z 18 goli je najboljši slovenski strelec v skupinskih delih evropskih klubskih tekmovanj.

Sedem jih je dosegel v ligi prvakov. Kar pet v četrtfinalu. Štiri na eni sami tekmi! Kdo se ne spomni večera na Mestalli?

S 16 goli v 80 nastopih je tretji na večni lestvici strelcev slovenske reprezentance.

Natančne statistike nimamo, a s 17 asistencami je zagotovo vsaj drugi, če ne celo njen najboljši asistent v zgodovini.

Kot eden od nosilnih stebrov je bil zraven, ko se je iz blata gradila zdajšnja ekipa. Nepošteno bi bilo, če ga ne bi bilo zdaj, ko bodo zažareli reflektorji.

Žalostno bi bilo, če bi fant, čigar kariero je na vrhuncu prekinila velika življenjska ovira – zdaj, ko jo je preskočil -, ostal brez tega, o čemer je vseskozi sanjal. Nastopa s Slovenijo na velikem tekmovanju.

Kakopak le v primeru, da bi nadaljeval z dobrimi igrami, še izboljšal formo in predvsem v reprezentanci sprejel novo, manj pomembno vlogo.

In seveda ob predpostavki, da so bili slovenski nogometaši s selektorjem Kekom na čelu iskreni, ko so v Iličićevih najtemnejših trenutkih govorili, da komaj čakajo njegovo vrnitev.

Z ljubeznijo do žoge od trdega kranjskega betona do blišča največje svetovnega nogometnega odra in čez noč padec na trdna življenjska tla. Na koncu pa velik zasuk in uresničitev otroških sanj?

Jojo. Filmska zgodba, ki jo je poleti enostavno treba spraviti na nemško platno.

Za konec pa pri tej temi morda celo najbolj pomembna opazka – kdo sploh pravi, da Sloveniji ne bi mogel pomagati? V obrambi seveda ne, saj tega nikoli ni počel. V napadu, vsaj kot joker s klopi, zagotovo da.

“Forma je minljiva, klasa pa večna,” pravijo.

O kakšni kakovosti v njegovem primeru govorimo, se prepričajte v spodnjih posnetkih.

Odprite pivo, čips … Zleknite se v naslonjač in … Uživajte!

Če niste navdušeni, pa lahko za konec zapišemo le še tole … Srečno pot nazaj na drug planet.