Aco Petrović: Draženov poraz proti Sloveniji je napovedoval nekaj slabega

Dražen Petrović je v njem našel prvega vzornika, mentorja, tekmeca. Pozneje je bil zanj tudi soigralec in celo trener. Vedno pa – starejši brat. Aleksandar Petrović okroglih 30 let po tragični bratovi smrti o zapuščini dalmatinskega košarkarskega Mozarta, športni nesmrtnosti, ohranjanju spomina v odnosu na čas, spremembah v globalni košarki, boju Nikole Jokića in Luke Dončića za šampionski prstan …

Na današnji dan pred 30 leti se je Aleksandar Petrović kot pomočnik hrvaškega selektorja v Vroclavu na Poljskem pripravljal na pomembno kvalifikacijsko tekmo z Latvijo. Tri dni pozneje so imeli aktualni olimpijski podprvaki v žepu že vozovnico za zgodovinski prvi nastop na EuroBaksetu po osamosvojitvi. Poraz v tekmi za prvo mesto kvalifikacijskega turnirja proti Sloveniji ni imel pretirane rezultatske teže. Slovenska zmaga je bila prestižnega pomena. Nihče pa ni vedel, da je takrat svojo zadnjo tekmo v življenju odigral njegov brat Dražen Petrović. Naslednji dan, 7. junija 1993, je namreč eden najboljših evropskih košarkarjev vseh časov, ki je vidno sled pustil tudi v severnoameriški poklicni ligi NBA, umrl v prometni nesreči na avtocesti Frankfurt–München.

Zadnja trenerska služba: selektor Hrvaške. Foto: Fiba

Šok, tragedija. Nato zavedanje realnosti in slovo. Vse do trenutka, ko lahko o pokojnem bratu govorite tudi z nasmehom na obrazu. Kako izrazito so leta spremenila krivuljo čustev?

Čas celi rane. In spreminja pogled na vse skupaj. Prehodil sem kar nekaj faz. Najhujša je prva. Šok! In velika bolečina. A na koncu smo vsi skupaj le minljivi potniki tega sveta. In vprašanje je, kaj v času svojega življenja, pustimo za seboj. V tem pogledu se mi ob spominu na Dražena še danes na obraz prikrade nasmeh. Bil je velikan. Zame, za družino, za košarko. Če me vprašate, v kateri fazi sem danes, bi vam brez omahovanja odgovoril, da sem v fazi velikanskega ponosa.

V sredo bo od smrti minilo 30 let. Življenje Dražena Petrovića je bilo krajše od te dobe. A zanimivo je, da spomin nanj živi. Njegovo zgodbo dobro poznajo tudi tisti, ki so rojeni po usodnem 7. 6. 1993.

V današnji družbi, ki je polna dinamike, informacij in novosti, je res malce nenavadno, da spomin na nekoga ostaja tako izrazit tudi 30 let po prezgodnji smrti. Po nekom lahko poimenujemo trg, mu postavimo spomenik in odpremo muzej. A tisto, kar daje spominu posebno noto, so ljudje. Zakaj Dražen ni utonil v pozabo? Tudi zaradi predajanja najine mame. Življenje je posvetila ohranjanju spomina nanj. Zaradi nje in muzeja zgodbo o Draženu spoznavajo nove in nove generacije. Ker pa sem celotno življenje vpet v košarko, cenim tudi njegovo zapuščino pod koši. Konkreten in aktualen primer, poglejte klube lige NBA. V mnogih igrajo glavno vlogo prav Evropejci. Ko so prišli v ligo, so imeli na razpolago vse potrebne informacije. Vedeli so, kaj se od njih pričakuje, kaj morajo storiti … No, ko pa se je Dražen leta 1989 selil v ZDA, teh smerokazov ni bilo. Bil je samouk, delal je po občutku. Učil se je tudi na napakah. Uspelo mu je. In prav s tem uspehom je odprl vrata mnogim Evropejcem. Tudi zaradi njega se današnje generacije lažje prilagajajo. Če torej na stran potisnem vse lovorike in statistiko, bi dejal, da je prav prebijanje barier nemerljivi del njegove športne dediščine.

No, spremenil se je tudi ameriški pogled na evropske košarje. Luka Dončić danes pač ne bi mogel biti prikovan na klop, kot se je to zgodilo vašemu bratu v Portlandu.

Seveda, seveda. Pred Draženom smo videli le nekaj plahih evropskih poskusov v ligi NBA. Zaradi drugačnih pravil in politike ameriških klubov je bilo Evropejcem takrat precej težje. Kdor je danes tehnično in taktično dobro podkovan, bo v ligi NBA igral.

Vsak od nas v sebi nosi nek spomin na Dražena. Neko sliko. Katera je najbolj izrazita v vašem spominu?

Teh utrinkov je več. Od zgodnjega otroštva naprej. Ločilo naju je pet let in pol. Stik s košarko je tako vzpostavil preko mene. Ko sem imel 16 let in sem odhajal na treninge, je vzel torbo in me spremljal. Ko sem se leta 1976 odpravil v Cibono, sva se za osem let ločila. V Zagrebu sva bila pozneje dve leti soigralca. Cibona je imela takrat vrhunsko ekipo. Dražen je bil smetana na tej torti. Potrebovali smo ga, da smo se lahko dokopali do naslova evropskega klubskega prvaka. Izpostavil bi predvsem edinstveno sezono 1984/85. Takrat smo osvojili vse, kar se osvojiti da. Poleg dvojne krone v Jugoslaviji smo v nepozabnem finalu evrolige premagali Real. Najini poti sta se nato znova ločili. Združili sta se na koncu, v letih 1992 in 1993. Takrat sem bil kot trener pomočnik selektorja hrvaške reprezentance. Najprej sem pomagal Petru Skansiju, nato Mirku Novoselu. V tisti fazi sva bila z Draženom povezana na ravni trener-igralec. Ponosen sem predvsem na Barcelono 1992. Hrvaško sanjsko moštvo se je prebilo do velikega finala olimpijskih iger in se tam pomerilo z ultimativno najboljšo ameriško ekipo. To je še danes eden od največjih uspehov hrvaškega športa.

Sledilo je leto 1993. Kvalifikacije za EuroBasket. In zadnja tekma proti Sloveniji.

Na tisti tekmi se je zgodilo nekaj, kar se Draženu nikoli ni dogajalo. V končnici tekme je zgrešil prosti met. Kot bi bila to napoved nečesa slabega. To tekmo smo igrali 6. junija. Naslednji dan nas je pot preko Frankfurta vodila domov. Takrat se je zgodila tragedija.

Zanimivo je, da so o Draženu knjige pisali mnogi tujci. Španec, Avstralec, Američan … Kako ste na tovrstno ustvarjanje gledali člani družine, ki ste to športno in človeško pot spremljali od prvega vodenja žoge pred garažami na ulici Petra Preradovića v Šibeniku?

Vsak član družine je bil z Draženom povezan v drugačnem segmentu. Oče, ki je umrl predlani, je imel svoj pogled. Midva z mamo prav tako. Na to smo ponosni. Je pa res fascinantno, koliko knjig je bilo napisanih o Draženu. Pri tem je najbolj zanimivo, da se vsako delo loteva drugačnega zornega kota. Prihodnji teden bo v Šibeniku premiera dokumentarnega filma, ki se osredotoča na začetke. V načrtu je tudi snemanje igranega celovečernega filma, za katerega so že zagotovljena tudi sredstva. Posebnost tega filma bo osvetljevanje njegovega življenja zunaj košarkarskih dvoran.

Kdo lahko igra Dražena?

Dobro vprašanje. In zahteven izziv za režiserja.

Brata Petrović (tretji in četrti v spodnji vrsti) v reprezentanci Jugoslavije. Foto: Fiba

Vi ste bili njegov soigralec, tekmec in trener. Katera vloga je bila najbolj zahtevna?

Vsaka vloga ima neko mikavnost. Najraje pa vse skupaj parafraziram skozi negativni kontekst in se vrnem v leto 1989. Iz Pesara sem se vrnil v Cibono, Dražen pa je okrepil Real. Naključje je želelo, da sta se najini moštvi srečali v polfinalu pokala pokalnih zmagovalcev. Takrat sem bil telesno zelo dobro pripravljen in košarkarsko še vedno na visoki ravni. Zavzel sem se za to, da ga prav jaz prevzamem v obrambi. S tem sem nekako izsilil soočenje z občutkom popolne nemoči. Na svoji koži sem občutil to, s čemer so se soočali mnogi. Nemoč, popolna nemoč. Šele takrat sem se zavedal, kakšne so bile frustracije njegovih tekmecev. Postalo mi je jasno, kako se počuti trener tekmeca, ki kot po tekočem traku menja obrambne igralce, Dražen pa na drugi strani neumorno polnil koš.

A do takšnega dvoboja, resda v drugačnih okvirih, je pravzaprav prišlo že šest let pred tem. Zgodba o tem, kako ste kot košarkar Cibone pripotovali v domači Šibenik, na domačih vratih pa vas je pričakal napis o prepovedi vstopa košarkarjem nasprotne ekipe, je prav tako prerasla v legendo. Ste lahko že na podlagi tistega lističa na vratih zaključili, da zanj v košarki ni meja?

Leta 1982 je bila Cibona na svojem prvem vrhuncu. Bili smo državni prvaki in zmagovalci evropskega pokala pokalnih zmagovalcev. V prvem krogu nove sezone smo gostovali prav pri Šibenki. Nihče od nas ni pričakoval, da bi nam lahko spodletelo. Bili smo sproščeni in samozavestni. Po treningu sem se res odpravil do družinskega stanovanja, ki je le streljaj oddaljeno od dvorane. “Košarkarjem Cibone je vstop prepovedan,” je pisalo na vratih. Priznam, da tistemu napisu sprva nisem pripisoval kakšne velike simbolike ali simptomatičnosti. Ne, pravega sporočila sem bil deležen na tekmi. Šibenka je prvič premagala Cibono. Da pa mi je vmes 18-letni brat v prodoru žogo dvakrat potisnil med noge, je bilo ultimativno sporočilo, da je na obzorju res fantastična športa zgodba. Ni se oziral na brata. S tem je pokazal, da se ne bo oziral na nobenega tekmeca.

Mnogi sogovorniki trdijo, da je s košarko živel 24 ur na dan. Še več, da so se z njim lahko pogovarjali le o košarki. Kako pa so bili obarvani bratski pogovori?

Tudi Dražen je imel svoje filtre. Morda celo nisem najbolj primeren sogovornik za to vprašanje. Med nama se je vedno poznala ta razlika v letih. Predvsem z vrstniki, med katerima sta bila tudi soigralca Franjo Arapović in Ivo Nakić, se je znal umakniti v svet, kjer se ni vse vrtelo okrog košarke. Znal je oceniti, kdaj je čas za sprostitev in kdaj za košarko. Priznati pa je treba, da so bili trenutki odklona od športa zelo redki. Košarki je bil zelo predan.

Družina Petrović ob upokojitvi dres št. 3. Foto: AP Photo/Bill Kostroun via Guliver

Bi lahko izbrali obdobje, v katerem je Draženova igra prišla najbolj do izraza?

Lahko bi izpostavil marsikaj, a nekako ne morem mimo posnetka zadete trojke in čustvenega veselja z dvignjenima rokama ob vračanju v obrambo v dresu NJ Nets. Izbral bi njegovo zadnje obdobje. Zakaj? New Jersey je bil takrat klubsko razdvojen. Derrick Coleman, Kenny Anderson in še bi lahko našteval. To je bila skupina nadarjenih košarkarjev, ki pa niso dihali kot ekipa. Glavni kadrovik Wills Reed in trener Bill Fitch sta na vsak način želela Dražena Petrovića. Vse skupaj je nato nadgradil Chuck Daly. Ekipna preobrazba je bila z Draženom izjemna. Uspelo mu je na velikem odru.

Menite, da bi on izbral isto obdobje?

Morda. Morda bi izbral kakšno drugo zgodbo. Recimo tisto iz leta 1986, ko je Cibona kot evropski prvak izgubila v finalu državnega prvenstva proti Zadru. Zagreb se je znašel v kolapsu. Nihče ni bil sposoben okrevati. Z izjemo Dražena. Potreboval je dan ali dva. “Nihče ne dobi vseh tekem. Niti največji,” je dejal in se lotil dela. Z vso možno samokritiko. Vedno je vedel, kaj mu manjka. Vedel je, na katerem področju mora delati. Zato je lahko tudi napredoval in se prilagajal. Prilagodil se je tudi na ligo NBA, kjer je odlično predvideval gibanje in močno pohitril izmet, s čimer je proti obrambnim igralcem prišel do odločilne prednosti. Prav zaradi tega je nekoč Reggie Miller dejal, da je bil Dražen najboljši strelec. Pa tudi Michael Jordan, ki je zame nesporno najboljši košarkar vseh časov, je v enem od intervjujev izjavil, da ga je navduševal Draženov neustrašni tekmovalni pogled v očeh.

Tudi vaša košarkarska kartoteka je zavidanja vredna. Toda … Za mnoge ste bili vedno “le” Draženov brat. Vam je šel ta status, skozi katerega se je prezrl marsikateri uspeh, kdaj v nos?

Dovolite, da se pohvalim s podatkom, ki ne obstajam v nobenem drugem hrvaškem življenjepisu. Kot košarkar in trener sem bil prisoten na vseh največjih tekmovanjih. Bil sem na olimpijskih igrah ter svetovnem in evropskem prvenstvu. Kot igralec in trener. Večinoma sem se domov vračal s kolajnami. A na koncu … Da, Draženov starejši brat. Ne, s tem res nimam težav. Tovrstno dojemanje javnosti tudi razumem. Z lahkoto nosim breme brata Dražena Petrovića.

Vas bolj moti kronično in nekritično iskanje “novega Dražena”? Podobno je v Sloveniji, kjer sleherni obetavni mladenič postane domnevni naslednik Luke Dončića.

To je res nesmiselno. Otrok ne smemo obremenjevati. Treba jim je nuditi pogoje in poskrbeti da bodo zares vzljubili šport. To je vse. Je pa na podlagi izjemnih košarkarjev mogoče analizirati pot do popolnega uspeha. Dončića, za katerega sem večkrat dejal, da ima odlične košarkarske temelje, sem podrobno spremljal. Bil je eden od mnogih v Realovi šoli. Ta zvabi veliko otrok, v upanju, da bi uspelo enemu ali dvema. Luka je šel skozi to šolo in postal evropski klubski prvak. V ligo NBA se je odpravil odlično pripravljen. Da pa bi se košarkar nato znašel v območju boja za šampionski prstan, mora imeti tudi nekaj sreče. Znajti se mora v pravem procesu. To se zdaj dogaja Nikoli Jokiću, za katerega verjamem, da bo letos z Denverjem prvak. Ni se zgodilo čez noč. Vztrajal je.

Menite, da bo šel tudi Dončić po podobni poti?

Zakaj je v ligo NBA vstopil skozi velika vrata? Ker je bil že izoblikovan igralec. Kot mlad košarkar je zmagoval v številnih klubskih in reprezentančnih bitkah. A za šampionski prstan to ni dovolj. Tega se zaveda tudi Luka. Ni košarkar, ki bi se zadovoljil s statusom enega največjih zvezdnikov. Želi prstan. Posledično izvaja pritisk na vodstvo kluba. Kot bi želel sporočiti: Zgradite ekipo okrog mene ali pa bom odšel!

Pred letom ste se aktivno vključili v reševanje zagrebške Cibone. Donedavna ste bili športni direktor hrvaške reprezentance. Obe zgodbi sta se končali predčasno in brez pike na i. Ja to znak slovesa od aktivnega delovanja v hrvaški košarki?

Živel sem v nekih drugih časih. Zato se danes stežka prilagodim. O tem lahko govorim povsem odkrito. Cibona? Poskušal sem pomagati, tudi finančno. Ocenil sem, da je velikana, ki tone že 20 let, treba rešiti. Dobronamerno sem se lotil tudi dela v hrvaški reprezentanci. Sem pa človek, ki zahteva zaupanje sodelavcev. Ko zaupanja ni, tudi ni prostora zame. Hrvaška zveza? Za skupno mizo sem posedel klube, predstavnike ABA lige, trenerje … Nato pa vodstvo zveze ni upoštevalo mojega namiga za selektorja. Takrat sem uvidel, da ni zaupanja. Odstopil sem. Ne delam zaradi denarja. Tudi moje trenerske ambicije so se končale po izteku pogodbe z brazilsko zvezo. Moje delo tam je bilo zelo uspešno. Oblikovali smo novo reprezentanco, za katero Brazilci niso niti vedeli, da obstaja. Po 50-letnem delovanju v košarki sem želel nekaj pokloniti še Hrvaški. To je vse.

Aleksandar Petrović kot selektor Brazilije. Foto: Fiba

Danes 64-letni Aco Petrović je bil glavni “krivec” za bratov vstop v košarkarski svet. Tudi sam se je kot ostrostrelec podpisal pod uspešno kariero. Še globoko v 70. letih minulega stoletja je začel v Šibenki, v dveh obdobjih je igral za Cibono, s katero je osvojil štiri evropske lovorike. Preizkušal se je tudi v tujini (Pesaro in Luxembourg) in bil dolgoletni jugoslovanski reprezentant. Leta 1991 je odprl novo košarkarsko poglavje, trenersko. Vodi je številne klube, med drugim Cibono, Zadar, Cedevito, Real Betis, Pesaro in Lietuvos Rytas, kot selektor pa Hrvaško, BiH in Brazilijo.