Odprta vrata za košarkarskega velikana (VIDEO)

Aleksandar Đorđević (za njim Vlade Divac) se je podpisal pod bleščečo igralsko kariero. Foto: Aleš Fevžer

S kitajsko reprezentanco bo nocoj v celjskem Zlatorogu, kjer Slovenijo čaka prva tekmovalna preizkušnja v luči priprav na svetovno prvenstvo, gostoval tudi uveljavljeni srbski trener Aleksandar Đorđević, sicer pa ena od košarkarskih legend nekdanje skupne države.

“Hočemo igrati močne pripravljalne tekme, saj želimo biti dobro pripravljeni na SP. Za nas je dobro, da zaigramo v celjskem ambientu. Preizkusili bomo nekaj igralcev in videli, na kakšni ravni se nahajamo. Nihče pa ne igra, da bi izgubil. Iskali bomo svojo priložnost, pa čeprav vemo, da je kakovost Slovenije izjemna,” proti večerni torkovi tekmi v celjskem Zlatorogu (20.30, prenos na SK) pogleduje kitajski selektor Aleksandar Đorđević. V ponedeljek je tudi uradno izvedel, da se bo lahko Kitajcem po pridobljenem državljanstvu priključil tudi zvezdnik iz lige NBA Kyle Anderson. Proti Sloveniji še ne bo zaigral, tako kot bosta na drugi strani manjkala Luka Dončić in Vlatko Čančar.

“Kitajska je velikan. Zato je bila selitev na Kitajsko zame izjemna čast. Pa še večji izziv. Govorim o športnem izzivu. Vem, da reprezentanci manjka uspeh na mednarodnem odru. In prav to sem si zadal kot cilj. Uveljavljam svoj sistem, poskušam doseči spremembo v dojemanju igre, poskušam jim približati moč mednarodnih tekmovanj ter jih soočiti z izzivi ob srečanju z reprezentancami z drugih celin,” o novem delovnem okolju razmišlja 55-letni Beograjčan, ki je kitajski izziv sprejel lani.

Pred tem je v desetletje in pol dolgi trenerski karieri vihtel taktirke samih uglednih evropskih klubov. Milano, Benetton, Panathinaikos, Bayern, Virtus in Fenerbahče. Vmes je sila uspešno vodil tudi srbsko reprezentanco, s katero je spisal srebrno trilogijo. Leta 2014 je bil v Španiji svetovni podprvak, dve leti zatem je z rojaki na drugo stopničko stopil na olimpijskih igrah v Riu, leta 2017 pa je bil drugi še na EuroBasketu. Takrat je moral v velikem finalu premoč prepoznati prav Sloveniji. “Zasluženo,” priznava šest let pozneje in dodaja: “Slovenija je odigrala odlično prvenstvo. Selektor Igor Kokoškov je vrhunsko opravil svoje delo. Postavil je sistem, ki je deloval. Goran Dragić je bil pravi vodja. Tisto zmagoslavje je bilo zasluženo.”

Aleksandar Đorđević se je v trenerske vode podal leta 2006. Foto: Seffi Magriso/Euroleague Basketball via Getty Images

In medtem ko Đorđevića mlajše generacije poznajo predvsem kot temperamentnega trenerja, pa se je v košarkarske knjige z odebeljenimi in pozlačenimi črkami najprej vpisal kot košarkar. Sale. Tisti “nadležni” beograjski organizator igre, ki je tekmecu vedno znal skriti žogo, jo učinkovito prenesti v napadalno polovico, si nato z njo priigrati lep položaj za met ali pa je še lepšo akcijo priigral soigralcu. Sodeloval je pri tolikšnem številu romantičnih košarkarskih pravljic, da danes ne more nihče pomisliti na naključje.

“Pred svojimi igralci nikoli ne govorim o svoji prvi karieri. Zdaj je njihov čas. Jaz se moram prilagoditi njim in jih naučiti, da bi prišli do rezultatov,” skorajda skromno zamahne z roko, ko se dotaknemo bleščeče igralske kariere. Med drugim je bil že leta 1987 član mlade jugoslovanske reprezentance, ki je z zmagoslavjem na SP v Bormiu napovedala modro košarkarsko avatgardo. Pozneje je bil s člansko reprezentanco, ki je tedaj že pokala po šivih, tudi evropski prvak (1991). Uspeh je nato dvakrat ponovil še s srbsko-črnogorsko reprezentanco, s katero je bil tudi svetovni prvak.

Pred 22 leti je v dresu Reale takole gostoval v Novem mestu. Foto: Aleš Fevžer

Najbolj pa ga je vsekakor zaznamovala odločilna trojka v izdihljajih evroligaškega finala leta 1992, s katero je potopil Joventut in Partizan popeljal na vrh Evrope. “Tistega koša ne bi zamenjal za nič. V tistem trenutku sem uresničil svoje otroške sanje. Za moj klub. Zanj sem navijal, v njem sem odrastel in z njim postal evropski klubski prvak. Brez tujcev v ekipi. To je bilo specifično leto. Ni nam bilo lahko. To je zgodovina,” se spominja Đorđević, ki je nato igral še za Milano, Barcelono, Fortitudo, Real in Scavolini, na kratko pa se je v dresu Portlanda preizkusil tudi v ligi NBA.

“Poskušam gledati v prihodnost,” pravi legendarni Sale, ki se lahko pohvali s podatkom, da je do odličij na največjih treh tekmovanjih prišel tako kot košarkar kot tudi trener. Kitajski cilji trenutno še niso tako visoki. Prvi je povezan z uvrstitvijo na olimpijske igre 2024. O tem in drugih temah smo se njim pogovarjali v daljšem intervjuju, ki si ga boste lahko na Sportklubu prebrali ob koncu tedna.