Nasmejan kljub neuspešni vrnitvi v izbrano vrsto in Olimpijo

Košarka 4. Okt 20216:30 > 8:30
Alen Omić še išče naslednje poglavje kariere. Foto: Uroš Skaza.

Za Alenom Omićem je štirimesečno obdobje, ki si ga bo zapomnil po najlepšem, čeprav je pet pred dvanajsto odpadel iz slovenske košarkarske reprezentance in še vedno išče nov klub. Obiskali smo ga med treningom v Domžalah, kjer je za Sportklub razkril, kdaj je prišel klic s slabo novico selektorja Aleksandra Sekulića, kako blizu je bil vrnitvi v Cedevito Olimpijo in kje si želi končati kariero.

Po koncu sezone v Franciji, kjer je uspešno nastopal za JL Bourg-en-Bresse in z njim presegel pričakovanja, se je nadejal dvigniti še stopničko višje v karieri.

Kot edini naturalizirani košarkar je bil še maja na širšem seznamu slovenske izbrane vrste pred kvalifikacijami za olimpijske igre, a je zadnji trenutek prednost dobil Mike Tobey. Po odhodu iz Bourga si še vedno išče nov klub, že pred 12 tedni je pričel z individualnimi treningi v Športni dvorani Domžale, kjer trenira še danes.

Košarkarski klub Helios Domžale mu je odprl dvorano, da ohranja pripravljenost med iskanjem novega kluba. Foto: Uroš Skaza.

“Ni lahko, ko veš, da so se državne lige že začele, tudi Evroliga, kmalu še EuroCup. Spremeniti ne moreš ničesar, takšno je življenje, moraš iti naprej in ostati v kondiciji, pripravljen na klic, da si na 80 do 90 odstotkov pripravljenosti, zadnjih 10 do 20 pa nato dobiš v ekipi. Pridejo slabi, težki in nervozni dnevi, a tukaj imam svojo družino, otroke, da me dvignejo. Takoj, ko jih vidim, mi je že lažje,” pove Alen Omić.

Na obraz se mu ob omembi družine nariše nasmešek, pred dnevi je namreč dobila novo članico. “24. septembra sem dobil hčerkico Emo. To je najlepša pogodba v življenju, da imaš sina in hčerko. To je najlepše darilo od boga.”

Beseda ‘nikoli’ ne obstaja

Da je na treningih malce lažje, se je povezal s še enim nekdanjim slovenskim reprezentantom Jakom Klobučarjem, ki si po koncu epizode v Turčiji, prav tako išče naslednjo postojanko.

Jaka Klobučar je nazadnje nastopal za turški Büyükçekmece. Foto: Uroš Skaza.

“Rad bi se zahvalil Alešu Erjavšku, ki je ves čas tukaj, da mi preda ključe ali odklene dvorano, tudi domžalskemu klubu, res lepo od njih. Z Jako trenirava dva tedna, prej sem bil sam. Pridejo dnevi, ko se vprašaš, zakaj si še vedno tukaj. A nikoli ne veš, kaj bosta prinesla dan in noč. Lahko enkrat rečeš nikoli, pa se nato zgodi. To besedo sem zato pozabil – nikoli. Zato je zame družina na prvem mestu, nato deset mest ni nič, šele nato vse ostalo,” pove 216 centimetrov visoki center.

Želi si Evrolige ali EuroCupa, čakal bo dokler ne pride prava priložnost. Nekaj stikov je že bilo, a pogovori za zdaj niso obrodili sadov. “Vedno, ko sem bil le še korak od podpisa, se je nekaj zgodilo. Moraš biti pripravljen tudi na to. Bile so ekipe iz EuroCupa, tudi zunaj Evrope, a vedno je bilo odvisno od več dejavnikov. Sem si rekel dobro, bomo počakali.”

Klic iz Cedevite Olimpije

Bili so tudi klici s prostora bivše skupne države, zelo resni so bili pogovori s Cedevito Olimpijo. Ta je iskala zamenjavo za poškodovanega centra Mangoka Mathianga, ki je sredi avgusta zapustil Ljubljano.

“Pogovarjali smo se, a se ni vse izšlo, da bi prišlo do podpisa. Bili so korektni, klicali so me in obveščali o zahtevah, jaz sem imel svoje zahteve. Vse je šlo po pravi poti, a na koncu se ena kockica ni zložila in sem počakal. Olimpiji želim vse najboljše v letošnji sezoni,” razkrije 29-letni košarkar, rojen v Tuzli, ki pa je s Slovenijo tesno povezan že 14 let.

Če se bo v prihodnje vendarle ponudila priložnost, si želi znova obleči dres, ki ga je nosil od leta 2012 do 2015. V sezoni 2012/13 tudi v Evroligi. Več o Cedeviti Olimpiji, kjer si želi končati karieri, slovenski reprezentanci in načrtih za prihodnost si preberite v pogovoru.

Alen Omič za Olimpijo proti Bayernu januarja 2015.

Je še kakšen element igre na katerem delate, ali gre le za ohranjanje kondicije?

Po 12 tednih s trenerjem Dejanom Čekićem sem naredil veliko. Trenirala sva vse, tudi met, da ne mečem le iz rakete in pobiram skoke. Res sem mu hvaležen, 12 tednov ni malo. Zelo je zadovoljen, tudi jaz z njim. Super trener, priporočam ga mlajšim.

Kaj je glavna želja pri iskanju novega kluba?

Da smo v Evropi, če je le mogoče v enem lepem mestu. Če se to ne bo uresničilo, bom vseeno moral na pot, družina pa bo ostala tukaj, dokler se za otroka ne uredijo vsi dokumenti, nato bi prišli za menoj. To sva se pogovarjala z ženo, a čaka se svetloba, sonce, da posije name in grem.

Bi si želeli ostati v Ljubljani, morda tudi zaradi družine?

Seveda. V Olimpiji sem preživel tri leta. Ko pridem v Stožice, se počutim kot doma. Lepo mi je bilo v Olimpiji. Igrali smo Evroligo in EuroCup. Na to imam lepe spomine. O ljubljanskem klubu bom vedno lepo govoril. Je v mojem srcu. V življenju mi je omogočil, da sem šel še korak naprej, da sem lahko igral košarko v tujini. Tega ne bom pozabil. Moj načrt v karieri je, da se en dan vrnem v Olimpijo in, ko bo prišel ta dan, v njej tudi končam kariero.

Alen Omić je za preboj v karieri zelo hvaležen Olimpiji.

Kaj vam je v zadnji sezoni dala izkušnja v Franciji? Imeli ste veliko vlogo, tudi statistično je za vami zelo dobra sezona.

Francija je znana po dobrih atletih, hitro se moraš prilagoditi, sicer boš imel težave. Veliko se teče in skače. Srečo sem imel, da sem imel okoli sebe prave ljudi. To so trenerji, ki so bili do mene vedno pozitivni in dobri. Tja sem šel dobro pripravljen.

Imel sem smolo, da sem se poškodoval v delu sezone, ko se je v EuroCupu začel top 16. Vložil sem še desetkrat več truda, da bi se čim prej vrnil. Vso spoštovanje Zlatanu, fizioterapevtu Bourga, ki je bil ob meni ves čas. Kot da poškodbe niti ne bi bilo. Ko sem se vrnil, sem bil najboljši igralec v ekipi.

Povprečna statistika za Bourg v francoski ligi:

Tekme: 30 (29 v prvi peterki)
Točke
: 11,4 (Met iz igre 61%, proti meti 61,5%)
Skoki: 9,1 (prvi v ligi)
Asistence: 1,8
Indeks: 17,5

Alen Omić v dresu, Bourga. Foto: Guliverimage

Postavili ste celo rekord po številu skokov (21) na eni tekmi?

Postavil sem klubski rekord. To je velik dosežek za mojo kariero. Uspel nam je tudi dober klubski uspeh, saj smo se uvrstili med pet v Franciji in med najboljših 16 v EuroCupu. Cilji so bili sicer nižji. Ko sem jih slišal, nisem bil zadovoljen. Usedli smo se in se dogovorili, da dosežemo nekaj več in se nas bodo zapomnili.

Ob zmagi proti Dijonu 3. junija je pobral 21 skokov, kar je rekord kluba, sezone 2020/21 v Franciji in Omićev osebni rekord v karieri.

So bili pogovori, da bi podaljšali sodelovanje?

Ne, zamenjali so trenerja, ki me je pripeljal. Z njim so odšli tudi pomočniki. Letos so spremenili vse. Trenerja, pomočnika, devet igralcev … Težko je v enem letu to sestaviti, preden bodo dosegli dober rezultat

To je verjetno ena od večjih nevarnosti za igralce. Lahko je v klubu vse popolno, nato se zamenja le en človek in se podre cela piramida.

Tako je. Zgodila se je smola, da je trener potreboval premor. Če bi podaljšal pogodbo, bi se verjetno odvilo drugače, a potreboval je počitek.

Alen Omić čaka na klic pravega kluba. Foto: Uroš Skaza.

Leta so sicer še na vaši strani. Štejete šele 29 let. Ste na pravi strani številke 30, kot radi rečejo.

Kmalu bom 30, a počutim se 24 ali morda 25. Na telesu čutim, da lahko s pravim trenerjem in ekipo ter pravo kemijo naredim še več. Samo, da ne bo poškodb.

Ko je mesto naturaliziranega košarkarja v slovenski reprezentanci zasedel Mike Tobey, ste mi dejali, da niste razočarani, da ni nihče umrl, da vas obkroža družina in da je za vami dobra sezona v Franciji. Kako danes gledate na to?

Vse najboljše Sloveniji, naj prinesejo čim več medalj. To je dobro za državo. Samo naj igrajo. Jaz imam družino in klubsko košarko. Ne morem iti na Košarkarsko zvezo Slovenije in dejati: ‘Jaz bi igral.’ Zveza odloča, kdo bo igral in kdo ne. Če jim uspe osvojiti medaljo, jim lahko rečeš le vsa čast.

Kakšna je bila komunikacija s strani selektorja Aleksandra Sekulića in zveze?

Pogovarjal sem se le s trenerjem, saj je on tisti, ki vodi ekipo. Slišala sva se dvakrat ali trikrat. Nagibal se je k mojemu sodelovanju v ekipi. Z družino smo se pogovorili o načrtih, torej o tem, kako dolgo bo to trajalo in kdo bo ob moji odsotnosti pomagal družini, ker bi bila žena sama s sinom. Vse je bilo dogovorjeno, nato sem dobil klic. Po ali pred tekmo z Monacom. To so bile kvalifikacije za top 5, igrala se je končnica. Rekli so mi, da bodo vzeli Tobeyja. Odvrnil sem jim: ‘V redu, vse najboljše. Upam, da boste osvojili medaljo.’ Malo je manjkalo. To je to.

Potem, ko se je poškodoval Jordan Morgan, se je na seznam vrnil Alen Omić, a naposled je Košarkarska zveza Slovenije angažirala Američana Mika Tobeyja, foto: FIBA.

Je zdaj zgodba z reprezentanco končana ali ostaja odprta?

Tega ne bom komentiral. Nimam kaj reči. Imajo več naturaliziranih igralcev, od treh bodo enega vedno uspeli dobiti.

So bila pa glede tega vedno deljena mnenja. V zadnjem obdobju so za Slovenijo igrali trije Američani, ki s Slovenijo niso imeli ničesar in z danes na jutri dobili potni list. Vi ste vseeno igrali v Sloveniji več let, se kalili v nižjih selekcijah, poznate jezik.

V Sloveniji sem od leta 2007. Slovenija mi je dala veliko, a tudi jaz njej. Igral sem vse kvalifikacije, evropsko in svetovno prvenstvo. Veliko mi je dal Zmago Sagadin, tudi Jure Zdovc. Hvaležen sem jima, da sta me dvignila še stopnico višje in nekaj dosegel tudi zunaj Slovenije. O njima lahko rečem le najboljše. Sploh Zdovcu, ki me je na evropskem in svetovnem prvenstvu postavil za prvega centra. On bo zame vedno številka ena v reprezentanci.

Hvaležen sem tudi Radetu Trifunoviću, ki me je klical in si me želel v reprezentanci, če se kaj zgodi. A bil sem z družino in je nisem želel obremenjevati s slabimi vestmi, da ne bi vedeli ali bom z njimi ali ne, zato sem ostal z družino. To so razumeli in to je to. Vsi trije trenerji so bili do mene zelo korektni. Zelo sem jih hvaležen in upam, da bodo to prebrali. Da bodo videli, kaj si mislim o njih.

Alen Omić in Jure Zdovc na EP 2015.

Ste se slišali s kom iz reprezentance, morda s Klemnom Prepeličem, s katerim sta si bila blizu?

Nisem. Ko sem končal sezono v Franciji, sem z družino odšel na dopust. Z nikomer se nisem slišal, nekaterim sem le zaželel srečo.

Kako pa gledate na vso evforijo, ki jo je sprožil Luka Dončić?

Kaj naj rečem o najboljšem igralcu? Težko, najboljši je najboljši. Če pogledaš ferrarija, ki je najboljši avtomobil na svetu, je pač najboljši na svetu (smeh, op. a.). On je trenutno najboljši. Igra se košarko, to mu je igra. Želim mu zdravja, da mu služi do 40. leta in naj prinese Sloveniji čim več medalj.

Kdo pa je v vaši dosedanji karieri pustil največji vtis?

To je Aleš Pipan. Oseba, ki me je v košarki porinila daleč naprej. V karieri mi je zelo pomagal. Štiri leta v Laškem, eno leto v Olimpiji. Tega ne bom pozabil in bom do njega vedno imel spoštovanje. Ko ga vidim, se počutim kot prvi dan v Laškem.

Aleš Pipan in Alen Omić sta sodelovala v Zlatorogu in Olimpiji.

Še vedno pred njim čutim strah, kot takrat, ko sem bil še mulec v Laškem. Brez njega ne bi bil tukaj. Aleš Pipan, kapa dol. V reprezentanci Jure Zdovc. V karieri srečaš veliko ljudi, ki ti pomagajo, a njiju dva bi postavil pred ostale.