Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Medtem ko Lovro Gnjidić še čaka na zajetnejšo minutažo v dresu Cedevite Olimpije, se njegov oče Boris Gnjidić z veseljem spominja košarkarskih let v Novem mestu in Laškem. V pogovoru za Sportklub pa se je dotaknil tudi fotografije iz leta 2011, na kateri mu družbo dela mladi Luka Dončić.
V Slovenijo se je vrnil kot oče, kot košarkarski gledalec. Njegov sin Lovro Gnjidić je namreč lani iz zagrebške Cibone prestopil v Cedevito Olimpijo. Zanimivo, Boris Gnjidić ni nikoli igral za osrednja kluba iz Zagreba in Ljubljane. Na Hrvaškem je bil namreč član Zagreba, Osijeka in Dubrave, nato pa je pred upokojitvijo prišel še po nekaj tolarjev v Slovenijo. Izkušeni krilni košarkar je bil tri leta član novomeške Krke, s katero je med drugim zaigral tudi v evroligi in pokalu Uleb (danes EuroCup) ter finalu premierne sezone lige ABA, nato pa je nosil še dres Pivovarne Laško. “Lepi spomini,” pravi danes 55-letni Zagrebčan, ki je bil ena od gonilnih sil novomeškega kluba. Po slovenski epizodi je še eno leto igral za domačo Dubravo, kjer je nato deloval tudi kot trener in direktor. V takšni vlogi je pred leti naletel tudi na Luko Dončića.
Krka, Laško. 20 let pozneje …
Ko se na poti v Ljubljano ali kam drugam peljem mimo izvoza za Novo mesto, mi vselej zaigra srce. Tam sem preživel najlepša leta. Pa ne govorim le o košarki. Tudi družinsko sem se odlično počutil v tistem okolju. Predvsem pa je bila Krka klub, v katerem so me obravnavali kot profesionalnega košarkarja. Bil sem – košarkar.
Takrat je Novo mesto dihalo s košarko.
Da, drugačni časi. ABA liga je bila v povojih. Več klubov iz regije je imelo stik z evropskimi klubskimi tekmovanji. Dvorane so bile marsikje polne. Novomeška je bila nekaj posebnega. Dolenjci imajo radi košarko. To so nam takrat znali pokazati na vsakem koraku. Imel sem lep status. Bil sem tudi kapetan moštva. Zato se bom vselej rad spominjal tistih sezon. Še vedno sem hvaležen tedanjemu trenerju Alešu Pipanu, ki me je potegnil v ta projekt. Pozneje sem mu sledil še v Laško.
Ne zgrešimo, če rečemo, da je Slovenija obeležila vašo kariero?
Vsekakor. Nisem bil več najmlajši. Daleč od tega, vstopil sem v 33. leto starosti, ko me je Pipan povabil v Novo mesto. Če ne bi bilo tistega klica, ne bi nikoli zaigral v evroligi. Ponavljam, hvaležen sem za ponujeno priložnost. Menim pa, da sem se za ponujeno tudi primerno zahvalil. S pristopom in igrami. Igrali smo v finalu pokala Uleb in postali državni prvaki. Še danes se spominjam tistih dvobojev z Olimpijo v finalu državnega prvenstva 2002/03, tako v Tivoliju kot tudi dvorani Leona Štuklja. Odločala je peta tekma.
In Boris Gnjidić danes?
Kot učitelj športne vzgoje delujem na osnovni šoli Žuti brijeg. Poleg tega sem direktor kluba Dubrava Furnir. Lahko bi dejal, da sem s košarko še vedno povezan 24 ur na dan. Tudi žena Lidija je nekdanja košarkarica. Družina, v kateri so še Lovro, Matija in Iva, diha s košarko.
Vaš klub je tudi tradicionalni organizator božičnega turnirja za mlade košarkarje. Spominjamo se fotografije, na kateri …
Luka Dončić, MVP! Da, da. To mislite? Ha, ha. Tisto fotografijo sem shranil v mobilni telefon. Pogosto se z njo hvalim. Luka in jaz. Tista fotografija je zame res lep spomin. Danes namreč uživam v njegovih grah. Fant je res nekaj posebnega.
Takrat ste bržčas vedeli, kdo je Luka Dončić, a v prvi vrsti zaradi očeta?
Res je. Pisalo se je leto 2011. V Zagreb je prišel z generacijo 1998. On je leto mlajši. Pa je seveda izstopal. Vedel sem tudi, da je Saša Dončić njegov oče. Dobro se poznava. Še danes sva v stikih. Malega Dončića je kmalu zatem pot vodila v madridski Real. Zanimivo je, da je kmalu zatem v sloviti španski klub prestopil tudi naš Boris Tišma. Letos bomo obeležili 20 let turnirja. Slovenci so pogosto naši gostje. Pa tudi zmagovalci. Olimpija, Helios, Krka, Grosuplje … Upam, da bo letošnji turnir nekaj posebnega, tudi s kakšnim presenečenjem.
Pravite, da uživate v njegovih igrah. Ste si kdaj predstavljali, da bodo košarkarji iz naše skupne regije vladali tudi v ligi NBA?
V tem našem podnebju se res razvijajo izjemni igralci. Košarka je tukaj v prvi vrsti igra. Za otroke je to zabava. Ko se to poveže s talentom, delom in drobcem sreče, je mogoče prav vse. Luka je lep dokaz. Veseli me, da mu je uspelo.
Na slovenski sceni zdaj igra vaš sin Lovro, član Cedevite Olimpije.
Zadovoljen sem, da je tukaj. Upam le, da bo v prihodnje dobil še malce večjo vlogo. Ko bo imel na voljo več minut, bo lahko pokazal talent. Olimpija je imela letos res veliko smole. Upam, da bo prihodnja sezona bolj stabilna, predvsem pa verjamem, da bo stimulativna za plejado mladih fantov. Lovro pa … Naj trdo dela. To je edini recept.
Kakšna je vajina košarkarska komunikacija?
Lovro je imel nekoč svoje kaprice. Dolgo se nisva prav veliko pogovarjala o košarki. No, zdaj sva vendarle našla skupni jezik. Z veseljem mu namenim kakšen nasvet. Občasno kakšnega tudi upošteva. Prav pa je, da želi biti samostojen. Kot oče tudi marsičesa ne vem ali ne vidim, saj nisem del klubskega ustroja.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!