Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Dušan Hauptman, legendarni košarkarski ostrostrelec in dolgoletni kapetan ljubljanske Olimpije, pred upokojitvijo dresa v Stožicah poudarja, da mu poteza nekdanjega delodajalca godi in po dveletnem boju z rakom daje novih moči.
“Številka 10. Kapetan moštva. Dušan Hauptman,” je ob tradicionalnih predstavitvah ekip na tekmah košarkarske Olimpije vrsto let odmevalo v Tivoliju. Prag kultne ljubljanske dvorane pod Šišenskim hribom je prestopil pred štiridesetimi leti, tedaj še globoko v jugoslovanskih časih. Vztrajal je do igralske upokojitve leta 1998. V tem obdobju je igral v drugi in prvi jugoslovanski ligi, bil nato po prelomnem letu 1991 serijski državni prvak, na evropski ravni pa je kot kapetan Olimpijo vodil do tretjega mesta v evroligi (1997) in zmage v evropskem pokalu (1994).
Tudi po igralski upokojitvi je ostal zvest Olimpiji. Nekaj časa kot trener v mlajših kategorijah, krajše obdobje še kot funkcionar. Pozneje je vodil še Koper, Elektro in Zagorje, nato pa se je zaposlil na Inšpektoratu RS za šolstvo in šport.
“Zdaj bijem drugačno bitko. Z boleznijo,” odkrito poudari 62-letni košarkarski upokojenec iz Litije. Ta je ostala njegov dom. Tudi v zlatih evroligaških časih se je iz Zasavja redno vozil na treninge in tekme v Ljubljano. Prihodnjo nedeljo bo znova sedel za volan in se odpeljal v Stožice, kjer bodo pri Cedeviti Olimpiji ob robu jadranskega obračuna z Budućnostjo upokojili številko 10. Duletovo desetico.
Prihodnjo nedeljo bo Cedevita Olimpija pod strop dvorane v Stožicah dvignila vaš dres s številko 10. Se vas je naznanitev te poteze močno dotaknila?
Lagal bi, če bi dejal, da sem bil ravnodušen. Več kot 20 let sem pustil v Olimpijo. Več kot polovico delovne dobe. Ko nekdo reče, da sem pustil pečat, mi godi. Dobro dene. Predvsem v zdajšnjem življenjskem obdobju, ko bijem bitko z boleznijo. Vesel sem, da so moji nekdanji soigralci sprožili ta proces. Ne obremenjujem se s tem, zakaj se bo to zgodilo toliko let po koncu kariere, a sem – vesel.
Danes je nepredstavljivo, da bi nekdo v dresu Olimpije odigral kar 17 sezon. Jasno, bili so drugačni časi, ko so bile športne meje skorajda zaprte ali vsaj težko prehodne. Nam lahko zaupate, ali ste se v tem obdobju vseeno kdaj znašli blizu izhodnih vrat?
Ne prav velikokrat. Vsaj po mojem vedenju. Ko smo igrali še v jugoslovanski ligi, kot ste omenili, pravih možnosti ni bilo. Pa tudi ne prave potrebe. Imel sem štipendijo in zagotovljeno službo. Poleg tega je bila jugoslovanska liga ena najmočnejših v Evropi. Vem tudi, da kot košarkar nisem prav pogosto padel v oči tujim snubcem. Nisem bil takšen igralec. Ko pa je Olimpija vzpostavila stik z Evropo, sem prekoračil 30 let. No, takrat sem bil deležen kakšnega klica. Večinoma le informativno. Edina resna ponudba je prišla iz Braunschweiga. Takrat sem si že ustvaril dom in družino. Ni me vleklo na tuje. V Ljubljan in Litiji, kjer sem živel, nisem prav nič pogrešal. Tudi danes ne.
Pa ste tistega daljnega leta 1982 slutili, da vas bo dvorana Tivoli zaznamovala v tolikšni meri?
Ah, daleč od tega. V Ljubljano me je po služenju vojaškega roka pripeljal trener Janez Drvarič. Olimpija je bila takrat košarkarska in organizacijska svetinja. V Ljubljano bi prišel tudi peš. No, prišel sem z vlakom. Nisem pa si predstavljal, da bom nato kot igralec in funkcionar zdržal toliko časa. Še sam sebi se čudim. Bil sem zdrav, igral sem brez poškodb. Če temu ne bi bilo tako, bi me trenerji, bilo jih je kar nekaj, hitro odslovili.
Vašo igralsko kariero v Olimpiji bi lahko razdelili na dva dela – na jugoslovanskega in slovenskega. Začnimo pri prvem. Zadar, Split, Sarajevo, Beograd … Kje je bilo najtežje igrati? Kje je bil izziv najbolj izrazit?
Beograd je bil v tistih časih zakon. Tam sem tudi vedno dobro igral. V glavnem mestu bivše države sem bil tudi najbolj motiviran. Še posebej pa je bilo zanimivo igrati v manjših krajih. Knin, Čačak, Kragujevac … Malo v šali in malo zares, tam si bil včasih vesel poraza. Pritisk je bil izjemen, predvsem v trenutkih, ko je na področju športa vprašanje nacionalnosti postalo bolj izrazito. Nikoli ne bom pozabil tekem v tedanjem Titogradu (Podgorica). Že na ogrevanju so nas obstreljevali s fračami. “Nič ni. Gremo naprej,” je z roko zamahnil kontrolor tekme, ko smo mu pokazali na izstrelke. Ali pa ko sem igral v Drnišu in je na igrišče priletela velika opeka. Tekma se je nadaljevala, a je bilo jasno, da bomo vknjižili poraz.
Kaj pa sloviti tekmeci? Koga se najraje spominjate?
Dragan Kičanović, Moka Slavnić, Mirza Delibašić, Dražen Petrović … Veliko jih je bilo. Proti njim sem igral s selekcijo Zasavja, pa s Celjem in Olimpijo. Lepi spomini. Ko smo, recimo, igrali proti Šibenki s 15-letnim Draženom Petrovićem. Igral je sam. Ni se oziral na leta. Odstopal je. Ko je igral v zagrebški Ciboni, je bil že nesporna prva zvezda lige. Vsak klub je imel kakšno kultno ime.
Po letu 1991 je verjetno nastopil nacionalni ponos?
To so bila zame najlepša leta. Pa čeprav smo hitro trčili ob kruto realnost. Prav pred kratkim sem se mudil v Slovenskih Konjicah, kjer smo obeležili 30. obletnico prve meddržavne tekme. Košarkarji smo bili promotorji samostojne Slovenije. Z reprezentanco ali z Olimpijo. Zaradi tega smo s seboj stalno nosili slovensko zastavo. Če je gostitelj ni imel, smo mu jo pač posodili. Primerilo pa se nam je, da smo na pot vzeli zastavo, zdaj že pokojni tehnični vodja Smiljan Steiner-Glajbe pa je pozabil na drese. Tako smo v Kaunas pripotovali brez dresov, ki so ostali na brniškem letališču, in nam je svoje ponudil kar Žalgiris. Prav smešno je bilo videti, ko smo mi igrali v svetlih, oni pa v temnih Žalrigisovih dresih.
Kmalu zatem, 15. 3. 1994, ste v Lozani osvojili evropski pokal. Izročil vam ga je Juan Antonio Samaranch. Vrhunec kariere?
Nedvomno. Nismo bili favoriti, pa smo le uspeli. Večji del sezone sem igral na visoki ravni. Tudi v velikem finalu. S ponosom sem nosil kapetanski trak in takrat dvignil pokal. Lepi trenutki, lepi spomini. Mimogrede, kmalu zatem sem prejel tudi prej omenjeno ponudbo iz Braunschweiga. Zaradi mojega priimka so me spraševali celo, ali imam nemara nemške korenine. Zakopal sem se v družinsko drevo. Prišel sem do leta 1780, pa nisem naletel na kakšne nemške sorodnike. Toda, kot rečeno, raje sem ostal doma.
In danes? Spremljate Olimpijo?
Spremljam in vem, vsaj v grobem, kaj se dogaja. Gledam tekem, berem statistiko. Nisem pa intenzivni spremljevalec športnega dogajanja. Ne živim s košarko. Ne vstajam sredi noči, da bi gledal Dallasove tekme. Bolan sem. Umaknil sem se. To je cena tega. Bi pa dejal, da je treba dati Cedeviti Olimpiji čas. Le na ta način se bo lahko klub vrnil na evroligaško raven. Ljubljana si s Stožicami to zasluži. Je pa res, da je finančni razkorak med Cedevito Olimpijo in spodnjo evroligaško ravnjo velikanski. Še celo Partizan in Crvena zvezda, ki sta daleč od najbogatejših, imata 10 do 15 milijonov evrov proračuna. A tudi mi smo se borili z bogatim madridskim Realom, ki je bil takrat pojem kakovosti in finančne moči. Res pa je, da lahko z borbenostjo in fanatičnostjo presežeš samega sebe, a to ne more biti stalnica. Kot palček boš stežka celotno sezono premagoval velikane.
Dvakrat ste v tem pogovoru omenili bolezen. Življenjska tekma, nova bitka.
Ne spominjam se, da bi bil kdaj bolan. Ali poškodovan. Več kot 60 let. Nato pa me je udarilo. Prejel sem hudo diagnozo. Zares hudo. Že dve leti bijem bitko. Pomaga mi uradna medicina. Stojim. Držim se pokonci. Se pa zavedam, da gre za neozdravljivo bolezen. Življenje podaljšujem. To je vse, kar lahko počnem. Ni preprosto.
Tudi z družinsko oporo …
Brez najbližjih ne bi zmogel. Družina me dve leti ohranja pri življenju. Spremenili smo prehrano, z menoj delajo v rokavicah … Hvaležen sem jim. Redno sem deležen tudi kemoterapije. Brez kemije pač ne gre. Pod črto, s sodobnim zdravstvom in družino bijem ta boj.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje