Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Kmalu bo minilo eno leto, odkar je zadnjo tekmo odigral član Cedevite Olimpije in več kot desetletje nezamenljivi reprezentant Slovenije Edo Murić. V intervjuju za Sportklub je spregovoril o vračanju na parket, kdaj bi ga lahko znova videli v dresu in svoji glavni motivaciji v teh dneh.
Zadnjič smo Eda Murića na parketu spremljali na tekmi finala slovenskega prvenstva v minuli sezoni. Bilo je 10. junija 2023, na dvoboju, ki je potrdil 20. državni naslov Cedevite Olimpije. Povsem v svojem slogu se po težji poškodbi kolena ni umaknil pod tribune slovitega Tivolija. Zaradi svoje brezkompromisne borbenosti med navijači vedno zelo priljubljenega krilnega centra smo videli še z lovoriko v eni in svojim sinom v drugi roki.
Od tega prizora je preteklo že polnih enajst mesecev. Naj se sliši še tako klišejsko, a obljubil si je, da se bo vrnil še boljši. Prej ga ne bo nazaj. “Nekajkrat sem bil že zelo blizu, pa se je potem zakompliciralo. Morda sem se želel v nekem obdobju prehitro vrniti. Mislil sem, da lahko delam še več, kot sem, ker sem se dobro počutil,” se je na zadnje mesece ozrl 32-letni standarden reprezentant Slovenije.
“Zato je prišlo enkrat do preobremenitve in vnetja, drugič pa sem dobil pruh in sem moral še na eno operacijo. Zdaj spet treniram. Rekel sem si, da nočem več imeti postavljenega roka. Delal bom iz dneva v dan. Ko sem bom dobro počutil, se bom vrnil. Upam, da že čez en mesec,” je dodal, pri čemer ni težko sešteti ena plus ena. Junija se namreč znova zbere izbrana vrsta. Glavni cilj poletja je druga zaporedna uvrstitev na olimpijske igre.
Intervju z Edom Murićem
Kako je trenutno videti vaš vsakdan?
Naprej grem v fitnes, nato individualno treniram in potem še tečem. Lovimo nek približek. Testirali so me, ko sem bil še zdrav, zdaj lovimo to stanje, oziroma, da bi bilo še boljše in bi se lahko šlo v kontakt ter ostale stvari.
Kako težko je bilo lani sprejeti diagnozo, da je šla vez?
Šokiran sem bil, ker si tega nikoli v življenju nisem predstavljal. Kot vsak športnik sem upal, da mi čez nekaj takšnega ne bo treba. Nisem si mislil, kako težko je. Šele, ko se ti nekaj takšnega zgodi, uvidiš, kako si srečen, ko si zdrav. Vsi, ki lahko igrajo košarko brez bolečine, imajo nekakšen dodaten blagoslov. Vsem, ki še niso šli čez to, pa bi priporočal, da delajo na sebi. Konec koncev je to tudi faktor sreče. Vsi vedo, da sem vedno delal in pazil nase, zdravo jedel, počival, a na nekatere stvari ne moreš vplivati. Moraš pa biti v profesionalnem športu pripravljen na vse. Obljubil sem si, da se bom vrnil boljši. Ne bom se vračal, dokler ne bom tega izpolnil.
Marsikateri športnik pravi, da je po takšni poškodbi psihološki napor vsaj tako velik kot fizični.
Psihološkega jaz nisem imel. Sem že po naravi borec in se rad spoprimem z izzivi. Če ne bi bilo meja, bi treniral po 10 ur na dan. Tukaj imajo trenerji z mano največ težav, ker so me morali vedno zavirati. Najhuje je, ko v dvorani ostanem sam. Takrat se zgodijo vse nezgode. Zato nimam težav, a potem fizično plačaš davek. Zdaj sem se odločil, da se bom končno zaustavil in delal po načrtu.
K sreči je tudi znanost precej napredovala. Bili ste tudi na operaciji v ZDA, je tako?
Res je, da je znanost napredovala, a vsak posameznik ima drugačno telo in rehabilitacijo. Vendarle pol leta ne skačeš in potrebuješ kar nekaj časa, da se koleno znova navadi. Pri vsakem je drugače.
Kdo vam pomaga pri rehabilitaciji?
Luka Dončić mi je pomagal, da se operiram pri njegovemu doktorju, za kar sem mu neizmerno hvaležen. Deležen sem bil najbolj profesionalne operacije, kar jih je mogoče dobiti. Operiran sem bil v Dallas Cowboys centru v ZDA, v najboljšem ali najbogatejšem klubu na svetu. Ko sem se poškodoval, me je Luka takoj poklical. Tudi on ni mogel verjeti, oba sva komaj čakala, da se zbere reprezentanca. Tega nisem pričakoval, a se je angažiral in mi uredil najboljšo operacijo. Potem sem tam tri tedne delal še v klubu v Dallasu.
Nato sem se vrnil, naši košarkarji so že začeli priprave na sezono. Prosil sem klub, da mi omogoči delo v reprezentančnem sektorju, torej v 2A Sports. Potreboval sem nekoga, ki bo ves čas z menoj. V klubu imamo izvrstne trenerje, a delajo s 15 igralci in potujejo. Po pol leta sem se vrnil v klub, da se počasi vrnem na parket.
Kako težko vam je bilo to sezono spremljati soigralce s strani igrišča?
Bilo mi je težko, ker sem videl, da bi res lahko pomagal. Morda letos še največ, odkar sem v Olimpiji. Vedno smo imeli štirice. Amarja Alibegovića, Melvina Ejima, Mikaela Hopkinsa, letos bi po vsem videnem dobil največ priložnosti in bi se lahko izkazal na najboljši možni način, če bi bil zdrav. Včasih sem po polovici tekme ugasnil televizijo, ker mi je bilo težko in nisem mogel več gledati. Ko veš, da bi lahko bil mogoče prav ti tisti, ki bi prevesil … Vedno je malce zmanjkalo, a fantje so se borili.
Kako bi sicer ocenili letošnjo sezono Cedevite Olimpije?
Res je čudna sezona. Nismo prišli v ravnotežje, vedno je bilo nekaj. Od menjave trenerja, do igralcev, že trening, ko sem kdaj prišel pogledati, pa ni bilo deset igralcev. Težko je bilo. Ko povežeš toliko porazov, je tudi vzdušje tako slabo kot rezultati. Ko zmaguješ, je obratno. Lahko rečem, da so se nekateri res trudili. Ne bom kazal s prsti, že vedo, koga mislim. Na koncu se niso uspeli vsi zbrati, evropski pokal je zelo kvaliteten, potrebuješ dobro igro in posameznike, ki se čutijo, da lahko zmaguješ. Vem, da bodo v klubu naredili vse, da se to ne ponovi. Organiziran je vrhunsko, žal izidi niso na isti ravni kot klub.
Imenovanje Simoneja Pianigianija se je pokazalo za neuspešno. Zoran Dragić je delal po individualnem programu, odstranjen od ekipe. Kako slačilnica to sprejme?
Igralci smo tukaj, da treniramo in igramo, ne vlečemo odločitev. S Pianigianijem je klub želel najboljše. Vemo, da ima renome, v evroligi ima 100 zmag. V klubu so iskali čim večje ime, to jim je tudi uspelo. Ne vem, kako bi to povedal, a tudi sam je sprejel nekaj napačnih odločitev. Ne vem, kaj točno je bilo z Zoranom in Alenom Omićem. Vem, da bi prišla prav ekipi, če bi bila z nami od začetka. Je, kar je. Nehvaležno je gledati nazaj. Verjamem, da so imeli od prvega do zadnjega v klubu dobre namere. To ni poraz, to je šola za naprej. Upam, da bodo že naslednjo sezono rezultati takšni, kot se spodobi za takšen klub. Najbolj pomembno je, da verjamemo in zdaj, ko so bili neuspehi, ne pljuvamo, ampak se združimo. Da nas navijači pridejo podpreti tudi v slovenski ligi. Čeprav smo favoriti, ni samoumevno, da bodo prišle zmage. Da bodo potem res lahko rekli, da smo bili skupaj v dobrem in slabem.
Kakšno imate pa pogodbo s Cedevito Olimpijo?
Izteka se mi. Nismo se še pogovarjali. Verjetno bomo počakali konec sezone in novega trenerja.
Cedevita Olimpija bo dobila tudi novega športnega direktorja, Vlada Ilievskega bo zamenjal Jesus Pablo Mulero. Ima ogromno izkušenj iz Valencie. Ga poznate?
Ne poznam ga, vprašal pa sem, kakšen je. Že podatek, da je bil 20 let v Valencii, govori sam zase. Igralci, ki so igrali po Španiji, so mi ga pohvalili. Tudi zanj je to izjemen izziv. Drugo območje, druge lige, z izjemo EuroCupa. Upam, da je to najboljša odločitev. Znanje zagotovo ima. Verjamem, da bo z dobrimi odločitvami s strokovnim štabom našel igralce, ki se bodo borili za ta klub in jim ne bo vseeno, kaj se zgodi ter umrli na parketu.
Verjetno bosta kmalu sedela?
To bo nova zgodba. Zagotovo bodo pustili, da novi športni direktor in trener povesta, kako vidita to ekipo. Na koncu ima tudi klub kakšno besedo. Če si me bodo želeli v ekipi, bom presrečen. Zagotovo si tega želim. Že sem povedal, da če je mogoče braniti barve svojega mesta, je to največji privilegij. Mora biti pa to obojestransko, nimamo prijav za vpis. (smeh, op.a.)
Junija je zbor reprezentance, julija sledijo kvalifikacije za olimpijske igre. Tudi z vami?
Jih lovim. Rekel sem, da se bom verjetno pridružil treningom, potem bomo pa videli. Če bom lahko pomagal reprezentanci, bom z veseljem, če ne, bom prepustil mesto drugemu, mlajšemu, ki se bo lahko bolj boril od mene. Ne želim se opirati na svojo 12-letno kariero v reprezentanci in biti zraven zgolj zato, da zapolnim mesto. Če bom 100-odstoten in bom lahko pomagal v zadostni meri ter se boril brez strahu, bom zagotovo šel. To mi je želja, veste sami, da bi dal vse za to. Sicer bom pa stiskal pesti za fante.
Luka Dončić pa se trenutno skorajda pretepa v končnici lige NBA. Ga spremljate?
Ga spremljam, vse njegove tekme si pogledam. Pozno so. Nekatere si pogledam en polčas, pa potem naslednji dan prevrtim še drugi polčas. Vidim, da se igra povsem drugačna košarka, kot v rednem delu. Delujejo dobro, niso še ujeli ritma iz rednega dela, a zmagujejo, za kar sem vesel. Čutil sem, da bodo šli čez Oklahomo. Potem se bo pa odločalo v manjših detajlih. Upam le, da bo Luka ostal vsaj toliko svež. Vem, kakšen borec je, da bo stisnil še zadnji atom, upam le, da bo teh atomov čim več.
Skrbi nas predvsem njegovo zdravje. Koleno je imel že precej načeto.
Tudi jaz sem to opazil. Gre čez sebe, kot že vso kariero, zato pa upam, da se vsaj malce umiri. Da bo nekaj časa za počitek, ker vidim, da je za njim velik napor. Pred sezono so govorili, da ga bodo poskusili varčevati. On je sicer takšen igralec, da tudi, ko ga nekaj boli, ne bo počival. Igra čez bolečino, ker hoče igrati košarko in tekmovati. Upam, da bo šlo na boljše in ne slabše. Letos je Dallas užitek gledati.
Žal je tudi Vlatko Čančar spustil vso sezono, z enako poškodbo.
Joj, sem gledal to tekmo, nisem mogel verjeti. Dve najbolj nepomembni tekmi na svetu.
Pa ostale fante po Evropi in svetu, jih uspete kaj spremljati?
Nisem vseh, sem pa spremljal, poleg Jake Blažiča vsak dan tukaj, tudi Klemna Prepeliča, ki je bil letos član Olimpije. Spremljal sem Luko. Mika Tobeyja veliko nisem uspel, ker nič ni igral. Videl sem, da je Gregor Hrovat dobro igral, zdaj so ga malce načele poškodbe. Pa Alija Nikolića. Vidim, da so dobro igrali, da je nekaj težav s poškodbami, a upam, da se bomo vsaj do 1. julija zbrali in bomo stisnili tiste tri, štiri tekme na polno. Potem imamo nekaj časa, da si poližemo rane in pridemo na olimpijske igre čim bolje pripravljeni.
Žreb je bil sicer zelo zahteven.
Po mojem mnenju najtežja skupina. Videli smo v končnici evrolige, kaj nas čaka. Težje bo, kot v Litvi, a nič ni nemogoče. Vemo, da imamo fantje radi izzive, upam, da se bomo zbrali v čim boljši zasedbi in se skupaj udarili s komerkoli, ki bo nasproti.
Tekme v Litvi proti domačinom se še radi spominjate? Tudi vi ste bili med ključnimi.
Uh ja, to je bila najboljša tekma. Pa ne le ta tekma, vse poletje. Ko si bil v igri, si bil tako samozavesten, da je bil užitek igrati. Tudi povezanost nas je krasila. 24 ur na dan, sedem dni v tednu smo bili nasmejani. To je bil trening, smeh, tekmovanja. Res noro poletje.
Tudi vi z individualnega vidika, tisti dvoboj z Domantasom Sabonisom … Srečo ima, da ni Eda Muriča v ligi NBA.
Spomnim se te tekme. Tudi točno vem, kako sem se počutil, ko sem kril Sabonisa in Jonasa Valanciunasa. To je bila takšna moč, da moraš iti rez čez sebe. Nekajkrat sem med tekmo, ko sta me zabila, ostal brez zraka. To je takšna sila, a jaz sem takšen, da se bom postavil, ne glede na udarec. Ga bom sprejel. Dvakrat ali trikrat nisem mogel dihati. Porabil sem toliko moči, da se mi je žoga, ko sem jo dobil v napadu, zdela kot balon. Ne čutiš je. Odločil sem se, da bom v napadu le oddajal žogo. Pulz ti gre na 300. Nisem mogel več stati, a mi je bilo tako dobro, tako sem užival v tej tekmi, da sem želel še, še, še! Spomnim se, kako sem bil izčrpan, komaj sem pritekel v napad. Pa še ves čas so me napadali, ker naj bi imeli prednost proti meni. Še Mike Tobey je dobil osebne napake in sem bil potem na Valanciunasu. Tudi Vlatko Čančar je prispeval, Jaka Blažič je neke trojke povezal, da ne govorim o Luki. Bilo je kot v igrici.
Kaj je danes vaša glavna motivacija?
Najbolj me vlečejo tekme. Da se vrnem. Pogrešam košarko. Želim si, da ostanem zdrav. Zdaj še več delam na sebi in upam, da bom še lahko pomagal. Olimpiji in reprezentanci. Da bom še tri, štiri leta lahko odigral na tej ravni. Nato se bo začela druga stran mojega življenja in bi res rad izkoristil, kar je še ostalo. Pripravljen bom, če ne kar najbolje v karieri. Upam, da dobim priložnost in zaključim še bolj borbeno, kot sem začel.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje