Po skoraj treh desetletjih se je spustil z obroča. Nekdanji košarkar Franjo Arapović. Tudi do našega mikrofona, pred katerim je spregovoril o nedavno umrlem selektorju jugoslovanske košarkarske reprezentance Dušanu Ivkoviću, hrvaškem finalu v Barceloni, soigralcih Toniju Kukoču, Draženu Petroviću in Juretu Zdovcu. Pa tudi o slovenski košarki ter Krki, za katero zdaj igra njegov sin.

Na polovici prvega polčasa olimpijskega finala leta 1992 v Barceloni je Michael Jordan kot prvi zvezdnik sanjskega moštva, kakor se je ob premierno zgodovinski rekrutaciji zvezd iz lige NBA imenovala ameriška reprezentanca, zgrešil met za tri točke.

Odbito žogo je ujel Toni Kukoč, jo prenesel v napadalno polovico ter jo kot mojster za asistence podal do Franja Arapovića. Ta je silovito zabil in za nekaj trenutkov obvisel na obroču.

“Spusti se, Franjo,” je vzneseno zavpil dolgoletni hrvaški komentator Slavko Cvitković, navdušen nad zgodovinskim vodstvom Hrvaške (24:23).

“Še danes me opominjajo na tisti trenutek,” se nasmehne 56-letni Arapović, ko mu omenimo komentatorjeve besede. Srebrna olimpijska kolajna za tedaj mlado Hrvaško, ki na koncu seveda ni bila kos ‘dream teamu’, je bil eden od njegovih vrhuncev kariere.

Pa še zdaleč ne edini. Srebrn je bil štiri leta pred tem tudi z Jugoslavijo na OI v Seulu. V dresu zagrebške Cibone pa je dvakrat slavil zmago v evroligi.

“Rad brskam po spominih. Lepi časi,” priznava 215 centimetrov visoki košarkarski upokojenec, s katerim smo se pogovarjali vsega nekaj dni po smrti legendarnega trenerja Dušana Ivkovića. Tudi zaradi tega ni želel odpirati starih ran. Pred leti se je namreč razgovoril o tem, kako ga je izključil iz reprezentance zaradi simpatiziranja s HDZ.

Zanimivo, Arapović je bil pozneje tudi član omenjene stranke, ki je zaznamovala hrvaško odcepitev. Izvoljen je bil celo za poslanca Sabora (2003-2005). Politične vode pa je nato razočarano zapustil. Tudi s strankarsko izključitvijo. Danes deluje v okviru zasebne zagrebške univerze Libertas.

Na kakšen način se vas je dotaknila novica o smrti Dušana Ivkovića?

Težko je sprejeti takšno novico. Duda je bil trenerski velikan. Tudi meni je veliko pomagal. Pogosto sva delala skupaj. Ne le na skupinskih treningih, temveč tudi individualno. Z njegovo smrtjo je svetovna košarka izgubila pomembnega moža. Žal so leta neusmiljena.

Pa se preseliva k bolj vedri temi. Toni Kukoč. Z njim ste se družili v reprezentanci. Pred dobrim tednom je postal član Hiše slavnih.

To bi se moralo zgoditi že krepko pred letom 2021. Kdor vsaj površinsko spremlja košarko, ve, za kakšnega igralca gre. A Tonija poznam in vem, da zaradi svoje skromnosti ni bil neučakan. Bolj prodoren je bil tam, kjer je najboljši. Pod koši. Zame je najboljši belopolti košarkar v ligi NBA. Pri tem je pomembna tudi časovna komponenta. Prebijal se je v obdobju, ko Evropejcem vrata severnoameriške košarke niso bila odprta na stežaj. Kar je počel, je bil takrat pravi čudež. Tako kot je čudež dejstvo, da ima majhna Hrvaška peterico v Hiši slavnih (še Krešo Ćosić, Mirko Novosel, Dražen Petrović in Dino Rađa; op. a.). No, tudi Slovenija bo imela svojega košarkarja med najbolj slavnimi. O tem bodite prepričani.

Verjetno vemo, koga imate v mislih.

Cel svet ga ima v mislih. Luka Dončić je fenomen. Lahko se pohvalim, da sem igral z njegovim očetom. Saša je bil moj soigralec v Krki iz Novega mesta. Po pokojnem Draženu Petroviću je najboljši evropski košarkar.

Bi upali izpostaviti elemente, ki ga delajo drugačnega, boljšega?

Pomembna sta elementa. Prvi je, da se fant igra. Košarka je njegova igra. Drugi element pa je njegova glava. Tam je skrit pravi čudež. To pa je tudi tisti del športa, ki ga ni mogoče prevzeti ali ga izpiliti. Treninga za to pač ni. Dončić igra z glavo. Mnoge njegove poteze so videti počasne, a tako težko izvedljive, pa je pri tem povsem vseeno, ali igra prvo ali zadnjo minuto tekme. Naj skrajšam razmišljanja in zgolj rečem, da je rojen za košarko. Virtuoz. Kot umetniki, ki so rojeni za določena področja.

V kakšnem spominu pa vam je ostal Jure Zdovc?

Pisalo se je leto 1982, ko se je v Sarajevu zbrala kadetska reprezentanca Jugoslavije. Naključje je želelo, da sva si delila sobo. Hitro sva se ujela. Kmalu zatem sem v Slovenskih Konjicah spoznal tudi njegovo družino. Nekako sva ostala povezana. Vedno pa sem ga cenil tudi kot igralca. Delavec. Treniral je več kot ostali. Z njim je bilo užitek igrati. V prvi vrsti zaradi tega, ker mu je bila ekipa na prvem mestu. Garal je v obrambi. Zase in za vse ostale. Če je bilo treba, je zobe pokazal tudi v napadu. Zato pozneje nisem bil presenečen, da se je znašel v prvi peterki državne reprezentance. Takrat, v letih 1989 in 1990, res ni bilo preprosto biti začetke peterke izjemne Jugoslavije.

Ko govorite o spominih se vam na obraz prikrade nasmešek. Pogosto pripovedujete o igralskih časih?

Odvisno od sogovornika. Je pa dejstvo, da so spomini lepi. Tako na obdobje kot na osebe. Toni Kukoč, Dražen Petrović, Jure Zdovc, Žarko Paspalj, Saša Đorđević, Željko Obradović … Mar ni lepo, ko se lahko pohvališ, da si igral z njimi? Časi so bili drugačni. Nismo živeli s košarko, ampak smo živeli košarko. Vsem nam je bila več od igre. Zato mi gre na smeh. Igral sem na vseh največjih tekmovanjih. Osvojil sem veliko lovorik. Ostali so spomini. Od spominov pa človek ne more živeti. Tega se zavedam. Zato sem tudi znal obrniti novo stran.

Kakšno obžalovanje?

Da. Seul 1988. Še danes se prepričan o tem, da bi se lahko domov vrnili kot olimpijski prvaki. Tiste tekme proti Sovjetski zvezi verjetno ne bom nikoli pozabil. Živel bom v prepričanju, da bi morali odigrati pametneje in bolje. Še danes me boli. Morali bi zmagati. Vodili smo z več kot desetimi točkami, potem pa nas je pokopal Arvydas Sabonis.

Nekako v pogovoru ne moremo mimo Dražena Petrovića, ki je leta 1993 umrl v tragični prometni nesreči. V kolikšni meri je zaznamoval vaše življenje?

Mnogi pravijo, da je bil privilegij živeti v njegovi dobi. Jaz lahko rečem, da sem imel čast živeti z njim. Štiri leta sva bila skupaj. Skoraj dan in noč. Cimer. Poznal sem ga kot igralca, kot osebo. Vi ste ga videli na televizijskih ekranih, jaz na avtobusu, v garderobi, hotelski sobi, pri zajtrku … Kaj naj rečem? Bil je nekaj posebnega. Nekaj več. Izpostavil bi razmišljanje. Nikoli ga nisem slišal, da bi tekmecu priznal premoč. Ne, še celo pred tistim finalom na OI 1992 v Barceloni je napovedal, da lahko premagamo ZDA. Takšen je bil. No, in prav to zdaj vidim v Dončiću.

Omenili ste Barcelono 1992. Spusti se, Franjo! Vam to pogosto omenijo?

Da, da. Vsak dan. Predvsem zunaj Zagreba. Pa tudi na fakulteti, kjer delam, mi to govorijo študentje. To slišim tudi desetkrat dnevno.

Verjetno vas bomo letos večkrat srečali v Sloveniji.

Vsekakor. Sin Marko igra za Krko. Spremljal sem ga tudi na tekmi superpokala v ljubljanskem Tivoliju. No, proti Cedeviti Olimpiji Novomeščani niso imeli realnih možnosti za presenečenje. Ljubljančani imajo dražjo in posledično bolj kakovostno ekipo. A tudi Krka bo znala drago prodati svojo kožo.

Zdi se, da je za Marka to idealno okolje.

Da. Po hudi poškodbi se vrača. Vesel sem, da je prenesel napore pripravljalnega obdobja in prve tekme. V Novo mesto je prišel, da bi videl, kam trenutno sodi. To je njegov nov začetek. Gre za vzajemno korist. Pomagal bo Krki, klub pa njemu.

Zanimivo, prav pred 20 let ste tudi vi igrali za Krko.

Ko so mu ponudili sodelovanje, sem ga osebno pripeljal v Novo mesto. Pogovarjala sva se tudi o tem. Sem pa vesel, da sem se na ta način vrnil na Dolenjsko. Hitro sem videl, da mu okolje ustreza. Tudi trener, ki zelo kakovostno dela. Veselim se nove sezone. Krka bo osvežitev v ligi ABA.

Preberite še:

Blažič pripravljen spremeniti igro, da bi pomagal ekipi

To je pravi Magnifico

Luis Scola hitro našel novo službo