Freddieju Mercuryju je dal majico, Tivoliju pa življenje

Franci Mirnik. Foto: Aleš Fevžer/Profimedia

Če bi Francija Mirnika, gosta tokratnega nedeljskega intervjuja, predstavili zgolj kot ekonoma pri Cedeviti Olimpiji, bi izpustili dobršen del njegovega edinstvenega športnega poslanstva v Ljubljani. Nekdanji hokejist, trener, električar, organizator, vodja programov v dvorani Tivoli … Pravi človek iz ozadja. Da njegovo pogosto zakulisno delo ni bilo neopaženo, dokazuje nedavna ljubljanska občinska nagrada Marjana Rožanca za delo v daljšem časovnem obdobju na strokovnem in organizacijskem področju. In kdo pravzaprav je legendarni Frenk?

”Eh, kakšen gospod?! Jaz sem Frenk,” se ob čvrstem stisku roke in širokem nasmehu gospod Mirnik, kakor smo ga naslovili, odzove na vljudno čestitko ob nedavni nagradni Mestne občine Ljubljana. Franci Mirnik spada v tisto skupino delavcev v športu, ki se ne znajdejo na seznamu strelcev ali med govorci na novinarskih konferencah ter tudi ne v vidnem polju povprečnega navijača, a so po drugi strani tako zelo pomembni za športni vsakdan. Slednji je bil v njegovem primeru kar štiri desetletja povezan z dvorano Tivoli, v dobršnem delu tega obdobja je služboval kot vodja programov.

Vseeno smo se z njim dobili v Stožicah, kjer kljub priponki upokojenca vestno opravlja vlogo ekonoma prvega moštva Cedevite Olimpije. ”Kdo je Franci Mirnik? Dano mi je bilo, da sem v športu. Dana mi je bila tudi podpora domačih. Tudi soproga, ki je bila državna prvakinja v umetnostnem drsanju, mi je stala ob strani. Naletel sem še na posluh tistih, ki so upravljali z dvorano Tivoli. Bili so pravi športniki. Tukaj sem se našel. Že zelo zgodaj. Dejal bi, da nekako ne znam priti iz tega,” pravi 74-letni Ljubljančan.

Kaj ima Tivoli, česar Stožice nimajo? In kaj imajo Stožice, česar nima Tivoli?

Moja upokojitev je deloma povezana prav s tem vprašanjem. Ob otvoritvi Stožic sem dejal, da je dvorana videti skoraj popolna, manjka pa ji tisto, kar ima Tivoli. To je duša. Že ko prideš pred Tivoli, je vse drugače. Vstopiš preko zunanjega platoja, ki predstavlja križišče številnih poti. Tudi športniki so v stiku z ljudmi. V Stožicah moraš najprej v podzemno garažo in skozi vse hodnike. Tivoli ima dušo. V Stožice športnik pride, opravi svoje delo in odide.

Oceni o duši objekta, ki je vedno povezana z ljudmi, ne gre oporekati. Po drugi strani pa velja priznati, da je Tivoli načel zob časa, tako da na več ravneh ne dosega praga določenih velikih prireditev.

Seveda, Stožice so sodoben objekt. Impozanten. Športu je tukaj namenjenih veliko ur. Ljubljanski klubi so na tej ravni v lepi prednosti. Morda me malce moti le to, da je dvorana zaradi koncerta ali drugega dogodka pogosto zasedena že tri dni prej. Tivoli? Nekaj se še vlaga vanj. Lahko bi se še več. Da kot objekt spada med starejše, pa je dejstvo. Kot je dejstvo, da sem pristranski. Tivoli je moje življenje.

In če malce zajadramo v spomine tega življenja. Bi lahko izpostavili tivolski trenutek, ki ga boste za vselej nosili s seboj?

Občutek! Nekaj me je prevzelo in držalo. Ta nepozaben občutek je močnejši od posameznih trenutkov. So ga pa slednji krepili. Od začetka sem bil del te dvorane. Bil sem tudi na tistem prvem koncertu, ki ga je imel Louis Armstrong. Prerinil sem se pod oder in užival. Odtlej me je vleklo v dvorano. Želele sem biti del te zgodbe. Kot dijak litostrojske šole sem sprva pomagal nameščati luči. Leta 1970 mi je tedanji direktor Boris Kristančič ponudil delo električarja.

In tako je Tivoli postal drugi dom.

Včasih kar prvi. Stalno sem bil tam. Na tekmah in koncertih. Tina Turner, Queen … Joj, zdaj sem se spomnil trenutka, ko je v mojo delavnico vstopil Freddie Mercury. Ko je videl mojo belo spodnjo majico brez rokavov, me je prosil, če mu jo posodim za nastop. In jo je vzel. Kakšna čast je bila to zame. Še zdaj se naježim, ko govorim o tem. Tudi zaradi tega je bil koncert zasedbe Queen, za katerega smo namestili 300 reflektorjev, nekaj najlepšega. Tisti nepozabni Mercuryjev stik z občinstvom. Noro. Znal se je zliti z avditorijem in izkoristiti to bližino. Tukaj sta si glasba in šport res podobna. Tudi na tekmah je drugače, če so gledalci neposredno ob igrišču. Domači ekipi dajejo zagon, tekmecu nalagajo pritisk.

Od električarja do vodje programov. Kakšna je bila ta tivolska pot?

Iskreno, bilo mi je vseeno, kakšno je bilo delovno mesto, le da sem postal del tivolskega kolektiva. Sem pa očitno pokazal pravi odnos do dela, sodelavcev in objekta. Postopoma sem napredoval. V Tivoli sem vodil dodatno moč. Mimogrede, v kolektiv sem pripeljal tudi Ludvika Bunderlo, tedaj najvišjega Slovenca (214 centimetrov, umrl je po udarcu strele pod Triglavom, op. a.). Ker sem imel najdaljši staž, sem sodelavce začel tudi voditi. Postal sem vodja programa. Dvorano je takrat vodil Miklavž Sever. Nato tudi Drago Banovič. Pa saj nazivi niti niso pomembni. Bolj je pomembno dihanje z objektom.

Zanimivo je opazovati zanos, s katerim govorite o delu v Tivoliju.

Verjetno zaradi tega, ker sem res živel s tem delom. Zame je bila največja nagrada vedno pohvala. Spominjam se zahtevnega projekta preoblikovanja ledne dvorane v košarkarsko, ko je Olimpija še igrala evroligo. Vsak drugi teden smo v torek zjutraj začeli dela v dvorani, do srede, ko je bil na sporedu trening, je bilo delo končano. Po četrtkovi tekmi smo parket, vmesne plasti in tepihe znova pospravili. Delali smo do petkovega opoldneva. Ob ogradi so takrat že cvilili otroci, ki so čakali na drsanje.

Prav pred 60 leti so v Tivoliju potekala prva gradbena dela. Kako vzneseno je bilo tisto pričakovanje novega objekta?

To sem spremljal kot hokejist. Hokej je bila moja prva športna ljubezen. Živel sem ob bolnišnici Polje, kjer sem v bližnjem bajerju poleti plaval, pozimi pa drsal. In tako sem nekako zajadral v hokej. Pot me je vodila do Tivolija, prav do mesta, kjer danes stoji dvorana. Okolje sem dobro poznal, saj sem na predhodnem odprtem drsališču igral hokej. Za Slavijo. Ko so klub zaradi pravila o premajhnem številu mladih igralcev, v resnici pa zaradi resne grožnje Olimpiji, potisnili na stranski tir, nisem obupal. Hitro sem presedlal v Olimpijo. Sprva sem bil hokejist, nato tudi trener. Deloval sem tudi v reprezentanci. Vmes sem bil še v Prevojah in Kranju. Še danes rad obiščem Tivoli in obujam hokejske spomine.

Kako pa ste nato pristali v košarki?

“Kriv” je nekdanji direktor Olimpije Janez Rajgelj. Imel je idejo o večjem stanovanjskem objektu, v katerem bi živeli mladi košarkarji, v pritličju pa bi bila kuhinja za vse igralce. Videl me je v vlogi vodje tega objekta. Projekt ni nikoli v celoti zaživel. Vseeno pa sem ostal v košarkarski Olimpiji. Preprosto, nisem želel biti upokojenec, ki bi ležal doma. Že ko zapuščam dom in vem, da ne grem v dvorano, sem malce nesrečen. Ne, ne znam biti klasičen penzionist. Toliko let sem delal, da preprosto ne znam drugače. Tudi kot ekonom Cedevite Olimpije. Zase pravim, da sem deklica za vse. Košarkarjem sem na razpolago za vse. Le trener nisem.

Gre za profil športnega delavca, ki je tudi duša kluba. Takšen je bil zdaj že pokojni Smiljan Steiner. Nato tudi Mitja Tršelič. To je služba za ljudi, ki dihajo s klubom?

Zame to nikoli ni bila služba. Bolj poslanstvo ali način življenja. Sem del kluba. Tudi za zaprtimi vrati garderobe. Ali pa na klopi, kjer nikoli ne sedim križem rok. Rad prisluhnem košarkarjem. Vsebina pogovora vedno ostane med nami. Znam jih tudi spodbujati. Ne, če bi bila zame to služba, je ne bi opravljal. Zame je privilegij, da sem lahko del neke športne zgodbe.

V kolikšni meri se vas dotakne rezultat?

V preveliki meri. Moram se malce brzdati. Z leti sem še bolj občutljiv. Čustev ne skrivam. Sem soudeleženec.

Ob porazni evropski sezoni Cedevite Olimpije potemtakem niste v najboljši koži …

Veste, v garderobi je pravi “štimung”. Tudi ko pogledam obraze košarkarjev po porazih, ne vidim praznine. Ni jim vseeno. Daleč od tega. Čuti se, da si poraze ženejo k srcu. Toda … Ne steče. Vedno nekaj zmanjka. To boli. Klub namreč po drugi strani že dolgo ni bil tako zelo dobro organiziran. Za vse je poskrbljeno, kot mora biti. Vsak posameznik opravlja delo, za katerega je določen. Vsi pa trpimo ob porazih. Kot uživamo ob zmagah.

Kaj pa je Olimpiji v tisti kriznih letih, torej pred združitvijo s Cedevito, manjkalo?

To je bolj vprašanje za druge. Zakaj? Jaz sem namreč vedno prispeval sebe in uporabljal orodje, ki je bilo na voljo. Denarno pomanjkanje se me torej ni izrazito dotaknilo. Zdaj je klub res urejen. Kot nostalgik pa vseeno pogrešam karizmatične športnike, ki bi nizali sezone v enem klubu. To je resnica, pred katero ne gre bežati. Ivo Daneu, Marko Gvardijančič, Dušan Hauptman … In še bi lahko našteval. Ko nizaš leta v enem kolektivu, ga dojemaš kot svojega. Igraš s srcem. Danes je veliko profesionalcev, ki pač pridejo in odigrajo. So pa tudi mnogi tuji košarkarji pri nas pustili pečat. Številni so prišli kot neizdelani, pa odšli v večje klube. Ljubljana jim je bila všeč. Ima svoj čar. Tudi naša košarka je nekaj posebnega. Vesel sem takšnih košarkarjev. Rad sem imel tudi tiste, ki so znali nagovarjati publiko. V zadnjih letih sta bila to, denimo, Alen Omić in Devin Oliver. Morda bo v prihodnje še več takšnih.

Kaj pa prihodnost Tivolija?

Določeni napredki so vidni, predvsem v manjši dvorani opažam novitete. A želel bi si še večjih vložkov. Všeč mi je ideja o spodnji plošči, kjer bi dobili nadomestno hokejsko dvorano. Ta bi se zlila z osnovnim objektom. In dvorana bi živela naprej. Tudi s fitnesom, ki naj bi nastal v nekdanji Stopoteki.