Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Zgoščen tekmovalni urnik, manjkajoči košarkarji, improvizirana selitev posameznikov na zanje manj domače igralne položaje, zapravljene priložnosti po domnevno izdelanih akcijah in nesrečen poraz v tesni končnici. To je zdaj že kar predvidljiv nabor pojasnil za evropske poraze Cedevite Olimpije. Števec je pri številki osem.
”Le 48 po zadnji tekmi nas je čakala težka preizkušnja. Če gledamo v celoti, smo odigrali dobro tekmo. Vedeli smo, da nas čaka zahtevno delo, poleg tega smo imeli težave pri sestavi ekipe, tokrat predvsem pod košem. Na žalost smo na začetku zgrešili preveč lahkih metov. Nato smo se vrnili, bili smo konkurenčni. Na koncu je odločal en napad. Znova so odločale podrobnosti. Bili smo blizu. Znova se ni obrnilo na našo stran. Nismo pa obupali,” je po sredinem porazu v Londonu (101:95) pripovedoval trener Cedevite Olimpije Simone Pianigiani.
Njegove besede so zvenele tako zelo znano. Pravi deja vu. Italijan na klopi slovenskega prvaka je ostal zvest svoji retoriki. Ta ne vključuje prav veliko samokritike, še manj zaskrbljenosti nad stanjem duha in katastrofalnim rezultatskih izkupičkom. Londonski poraz je bil osmi zaporedni v EuroCupu. Tako slabega niza ljubljanski klub v tem tekmovanju v eni sezoni še ni imel. Presežena je bil tudi serija evroligaških porazov (7 v sezoni 2011/12).
Slabše se je ”zmajem” v Evropi godilo le leta 2018, ko so zabeležili deset zaporednih v Fibini ligi prvakov. Takrat je bil to tudi odraz velike klubske nestabilnosti. Zdaj je Cedevita Olimpija urejen klub s stabilnimi financami, zato je tovrstna evropska neučinkovitost še toliko bolj nerazumljiva. Kot je nerazumljivo stoično spremljanje ponavljajočih se napak in predvidljivih izgovorov, medtem ko je Cedevita Olimpija zgolj eden od dveh klubov (Slask) v dveh najmočnejših evropskih tekmovanjih (skupno 38 moštev) brez ene same zmage.
Odločilna žoga se od obroča lahko odbije enkrat ali dvakrat. Ko pa se porazi kopičijo in napake ponavljajo, je težko sprejeti trenerjevo dikcijo in vsebino. Tudi trditev, da so bili zmaji na večini tekem zelo blizu, je na zelo trhlih nogah. Pod težo argumentov klone že ob analizi tekem proti Hapoelu, Bešiktašu, Prometeju, Vilnusu … Tudi Londončani so v sredo vodili večino tekme, na koncu pa so postali še druga ekipa, ki je presegla sto točk.
Manjkajoči obrambni sistemi so le del ljubljanskih težav. Tudi pretirano zanašanje na individualne napadalne rešitve postaja sila simptomatično. Cedevita Olimpija le redko deluje kot homogeno moštvo, ob nekonsistentnem vložku plejade tujih košarkarjev, pri katerih je močno vprašljivo dojemanje ekipnega koncepta, kar pod vprašaj postavlja strategijo poletnega kadrovanja, pa Klemen Prepelič in Jaka Blažič, ki med pogosto apatičnimi porazi izžarevata energijo in željo, postajata svojevrstna ljubljanska košarkarska Sizifa.
Ko je Olimpija v ponedeljek v predstavi sezone po navdušujoči in navdihujoči igri v Stožicah na kolena v ligi ABA spravila Partizan, je Pianigiani, še preden se je še drugič burno odzval na kritično novinarsko opazko, dejal, da v Ljubljano ni prišel, da bi premagoval Beograjčane, temveč zaradi razvijanja igralcev. Omenil je tudi podporo klubskega vodstva ter vztrajanje pri prvotnih načrtih in dogovorih.
”Če se je kaj spremenilo, naj mi sporočijo,” je dejal. Kot kaže, sporočila ni dočakal, kar lahko razumemo kot tiho priznavanje evropske nekonkurenčnosti in velikega odklona od uradno obelodanjenih ciljih. Ob trenerjevem nizanju znanih argumentov, ki sezono spominja v neskončen dan iz znamenitega filma Groundhog Day, v katerem osrednji lik ob čakanju na svižčevo naznanitev dolžine zime doživlja dneve, ki so enaki predhodnim.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje