Legendarni Dule v novem poglavju boja z boleznijo (VIDEO)

Dobra tri leta po diagnosticiranem raku trebušne slinavke nekdanji slovenski košarkarski reprezentant in dolgoletni kapetan ljubljanske Olimpije Dušan Hauptman z navdihujočo vedrino povzema trenutni 'rezultat' življenjske tekme: "Zaradi športa sem tukaj! Zadnje leto, odkar sem se vrnil v javnost, pa sem nova oseba."

‘Dule, legenda,’ je lani odmevalo v Stožicah, ko so pri Cedeviti Olimpiji visoko pod strop dvorane dvignili upokojeni dres Dušana Hauptmana. Priložnostna slovesnost je imela tedaj dodaten čustveni naboj, saj je nekdanji kapetan ljubljanskega kluba pred tem javno spregovoril o boju z neozdravljivo boleznijo.

”Stojim. Držim se pokonci. Se pa zavedam. Življenje podaljšujem. To je ob pomoči uradne medicine vse, kar lahko počnem,” je tedaj ob boju z rakom dejal član prve slovenske košarkarske reprezentance in ljubljenec ljubljanskega občinstva.

In kakšno je stanje danes? ”Tista slovesnost mi je spremenila življenje,” s prav posebnim zanosom odgovarja 63-letni športni upokojenec iz Litije, s katerim smo se pogovarjali tudi o trenutni podobi Cedevite Olimpije, obenem pa pred bližajočo se okroglo obletnico obujali spomine na 15. marec 1994, ko je ljubljanski klub osvojil evropski pokal.

Dušan Hauptman, 30 let po osvojenem evropskem pokalu. Foto: Aleš Fevžer

Vprašanje o zdravju je neizbežno. Dušan Hauptman danes in pred letom?

Odgovor o moje zdravju je takšen, kot je bil pred letom. Na srečo. Status quo. Se pa dobro zavedam, da lahko bolezen že jutri izbruhne v precej hujši obliki. A izkoristiti poskušam vsak dan. Prav v soboto smo se dobili z nekdanjimi soigralci iz Olimpije. Takšna druženja me napolnijo z energijo. Dajo mi moč, da se prebijem do naslednje obletnice.

Kako pomembna je v tem boju vaša športna preteklost?

Spadam med redke, ki pri takšni bolezni funkcionirajo na takšen način. Bolezensko stanje je stabilno. Prepričan sem o tem, kar verjetno lahko potrdi tudi stroka, da mi je dal vrhunski šport moč pri zdravljenju bolezni. Kemoterapija in sevanje sta zelo zahtevna. Jaz sem to fazo preživel lažje kot marsikdo. Zato sem danes tudi tukaj.

Zveni zelo navdihujoče. Kakšne misli pa so vas prevevale ob prvem soočenju z diagnozo?

Kar 60 let nisem bil bolan. Verjemite mi, da se takšen človek ne odzove dobro na strašljivo diagnozo. Sledili sta leti, med katerima sem se zaprl v hišo, hodil na zdravljenja in pravzaprav prekinil skorajda vse stike.

Dušan Hauptman iz romantičnih košarkarskih časov. Foto: Aleš Fevžer

Kako pa je prišlo do zasuka?

Košarkarski prijatelji so me vrnili v življenje. Upokojitev dresa v Stožicah je predstavljala svojevrsten prelomen trenutek. Vrnil sem se med ljudi. Odtlej sem nova oseba. Znova se veselim, smejim, se pogovarjam o vsem … Da, sem tudi žalosten, če čutim razlog. Brez zadržkov govorim tudi o svojih težavah. Živim življenje. Veselim se športnih zmag in se jezim na politike. Ha, ha …

Mimogrede, vaša politična kariera je nepreklicno končana?

Da, da. V politiko me res ne vleče več. Toda tudi to je bil del mojega življenja. Kar 20 let sem bil občinski svetnik. Verjamem, da sem storil tudi marsikaj dobrega, predvsem na športni ravni. Višjih ambicij nisem imel. Zavedal sem se tudi, da nisem človek za politiko na državni ravni.

Pred dobrim letom ste bili v Stožicah deležni ovacij ob omenjeni upokojitvi dresa. Tedaj je Cedevita Olimpija igrala proti Budućnosti. Tekmeca sta se znova srečala ob koncu tedna. Tudi tokrat ob vaši prisotnosti. A zdi se, da se prav veliko ni spremenilo …

No, spremenilo se je marsikaj. Od trenerskih do igralskih sprememb. Res pa je, da ni rezultatov. Žal. Lani me je bolelo, da je Olimpija prav ob upokojitvi mojega dresa pokazala najslabšo predstavo v sezoni. Tudi letošnji rezultati niso na zavidljivi ravni. Škoda, res škoda. Ljubljana ima namreč rada košarko. Navijači si zaslužijo lepše čase. Sem večni optimist. Živim v prepričanju, da bi bile že ob nekaj povezanih zmagah tribune zelo lepo zasedene. V klubu sem začutil nekaj indicev, po katerih gre sklepati, da bodo storili korak naprej. Tudi v Evropi.

Zdi se, da se ob slabši sedanjosti navijači še toliko bolj čustveno in nostalgično spominjajo nekdanjih uspehov. V petek bo minilo 30 let od trenutka, ko ste v Lozani kot kapetan Smelta Olimpije dvignili lovoriko za zmago v evropskem pokalu.

Tisti 15. marec mi bo za vselej ostal v spominu. Zmaga v evropskem pokalu 1994 je zame največji uspeh Olimpije po eri Iva Daneua. Osebno zmagi v Lozani pripisujem celo večjo težo od uvrstitve na zaključni evroligaški turnir leta 1997, kjer smo bili nato tretji. Vedno sem trdil, da je lahko v enem tekmovanju prvak le ena ekipa. Mi smo bili takrat najboljši. V Lozani smo postavili piko na i. Polna dvorna, številni ljubljanski navijači, odlična tekma, vrhunska predstava Romana Horvata, tudi meni je šlo dobro … Kar naježim se. Zaslužena zmaga! Da, gre za nostalgične spomine. A življenje gre naprej. Tudi v športu.

Tudi novi rodovi vedo, kdo je Dušan Hauptman. Foto: Aleš Fevžer

Dotakniva se še enkrat te finalne tekme. Velike športnike odlikujejo tudi kakovostne izvedbe v ključnih trenutkih. Vaših 27 točk je potrditev tega. Jasno, na podlagi vodstvene vloge na vseh predhodnih tekmah. Kaj pa 36 točk Romana Horvata?

Ko gledam nazaj, me najbolj preseneča dejstvo, da smo relativno zanesljivo dobili tisto tekmo, brez dramatične končnice. Taugres je takrat kot odlična ekipa veljal za favorita. Moja vloga? Skorajda redno sem bil prvi strelec. Od mene so koše v finalu pričakovali vsi, torej moji soigralci, navijači in tudi tekmeci. Roman je bil dodana vrednost. Razigral se je v pravem trenutku. Bilo pa bi nepošteno, če bi govorili le o najinih 63 točkah. To je bila zmaga ekipe. Brez obrambnega garaštva soigralcev, podaj in skokov ne bi uspeli. Tisto ekipo je odlikoval kolektivni duh. Tudi zunaj igrišča. Kot kapetan sem imel dokaj lahko delo. Ni se mi bilo treba truditi za povezanost. Dihali smo kot eno. Vse se je poklopilo. Naj se kdaj ponovi.

Kaj pa vloga Zmaga Sagadina? Sta imela klasičen trener-košarkar odnos?

Ne, ne. Daleč od tega. Zmago me je že kot mladinca iz Litije potegnil v Celje. Nato sva sodelovala v Ljubljani. Več kot 15 let. To ni običajno in normalno. Zato nisva imela klasičnega košarkarskega odnosa. Je bil pa odnos grajen na profesionalnih temeljih in korektnosti. Zato sva še danes prijatelja. No, ni bilo pa vedno lahko. Zmago je zelo zahteven trener, tako do sebe kot tudi do okolice. Jaz sem zdržal. Še danes se čudim, kako mi je uspelo. A sem vesel, da je bilo tako. Kot sem vesel, da se danes srečava in prijateljsko pokramljava.

Ko pa so v ekipo prihajali mlajši košarkarji, vam je verjetno namenil nekaj veteranskega ”popusta”.

V tisti Olimpiji se je s količino dela poskušalo nadoknaditi zaostanek v kakovosti. Trenirali smo po dvakrat na dan. Jaz sem bil včasih deležen tega popusta, da sem lahko izpustil kakšen jutranji trening. Soigralcev to ni motilo. Bil sem daleč najstarejši, poleg tega pa sem se na treninge vozil iz domače Litije.

Mlajšim ste bili tudi mentor. Ste na koga še posebej ponosni?

To bi morali povedati mlajši soigralci. Meni dovolj pove dejstvo, da me radi srečajo. Pozdravijo me, mi stisnejo roko, me objamejo in povabijo na kavo. To je dokaz, da sem ravnal prav.

Lahko košarkar, ki je igral v jugoslovanskem prvenstvu in evroligi, sredi noči spremlja ligo NBA?

Ne, takrat spim. Seveda pa spremljam ligo NBA. Le kdo ne bi spremljal Luke Dončića?! Sem pa navijač moštva Golden State Warriors. Še posebej mi je pri srcu Steph Curry. Vztrajam pri filozofiji košarke, da je treba doseči koš več od tekmeca. Rad gledam strelce. On je najboljši, predvsem v metih za tri točke.

Za konec, omenjeno napadalno naravnano načelo se ne sklada povsem s smernicami Zmaga Sagadina.

Glede tega sva morda res različna. Vselej bom trdil, da se košarka igra zaradi košev. Prizna pa, da zmaguje obramba.

Rojeni (ostro)strelec

Dušan Hauptman, rojen 17. 9. 1960, je bil znan predvsem kot odličen strelec z razdalje. Praktično celotno člansko kariero je preživel v dresu ljubljanske Olimpije. V slovensko prestolnico se je iz Celja preselil leta 1982, barve ljubljanskega kluba pa je branil vse do leta 1998. V tem obdobju je osvojil sedem naslovov slovenskega državnega prvaka, šest naslovov slovenskega pokalnega prvaka ter dva naslova prvaka jugoslovanske druge državne lige.

Dušan “Dule-trica” Hauptman. Foto: Aleš Fevžer

Največji uspeh v dresu Olimpije je doživel leta 1994, ko je v Lozani osvojil naslov prvaka evropskih pokalnih zmagovalcev. Tri leta pozneje je bil “Dule” tudi kapetan Olimpija ob osvojenem tretjem mestu zaključnega evroligaškega turnirja v Rimu.

Po koncu igralce kariere je v Olimpiji še pet let delal kot športni direktor in trener ekip mlajših starostnih kategorij. Bil je tudi trener Kopra, Zagorja in Šoštanja. V Litiji se je preizkušal na lokalnem političnem parketu, nazadnje pa je bil zaposlen na Inšpektoratu RS za šolstvo in šport.

28. januarja 2023 so pri Olimpiji upokojili njegov dres. Takšne časti sta bila pred tem deležna Ivo Daneu in Marko Milić.