Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Cedevita Olimpija je v nedeljo z novim porazom proti Megi in izpadom iz končnice lige ABA letošnjo sezono tudi dokončno "pospravila" v kategorijo povsem spodletelih. Jasno je, kje so bili glavni cilji Ljubljančanov, zato o kakšnem iskanju obližev za rane v domačih tekmovanjih ne moremo govoriti.
Od združitve Cedevite in Olimpije ter začetka zagrebško-ljubljanskega projekta velikega kluba v slovenski prestolnici, ko se je leta 2019 za cilj izpostavljalo tudi vrnitev v evroligo, lahko že zdaj letošnjo sezono označimo za najslabšo v tem obdobju, medtem ko se zdi evropska elita oddaljena svetlobna leta.
Narobe je šlo praktično vse, kar je bilo mogoče. Začelo se je že s poletnim imenovanjem italijanskega stratega Simoneja Pianigianija, čigar uspehi z evropskimi velikani so le še bled spomin. Ob pomladitvi zasedbe je bila izbira trenerja, ki slovi po delu z uveljavljenimi moštvi, nenavadna že prvi dan, njegov podpis pa se je naposled izkazal za hudo ponesrečenega. In hkrati tudi zelo dragega za klub, saj je Italijan prejel zelo donosno triletno pogodbo, ki jo je bilo seveda treba izplačati.
Po skoraj neskončnem nizu evropskih porazov je Pianigiani vendarle “odletel,” za gasilca pa je bil do konca sezone imenovan Zoran Martić. V začetku januarja je ob njegovem debiju v Tivoliju padla velika Crvena zvezda, a ljubljanska barka ni ujela svežega vetra, kot se je zazdelo v skoraj polni sloviti dvorani.
“Ko je ekipa v takšni situaciji, po seriji, mislim da 13 zaporednih porazov v evropskem pokalu, to vpliva na psihologijo posameznikov in moštva. Mislim, da je bila za nas na nek način ključna tekma v Litvi, po Zvezdi,” se je tesnega poraza proti Wolvesom spominjal Martić in dodal: “V Litvi smo dobro odigrali in na koncu neumno izgubili v zadnjem napadu. Ta udarec nas je vrnil nazaj.”
Rekorden niz porazov in katastrofalen zaključek v ligi ABA
Niz porazov se je nadaljeval in se, ko štejemo še lansko sezono, ustavil šele pri številki 20. Odrešenje je prišlo v 16. krogu skupinskega dela, ko je bil boj za končnico že davno izgubljen. Za konec sta sledila še dva poraza, zmaji pa so se od Evrope poslovili z izkupičkom 1-17, od tega 0-9 na domačem parketu. Popoln polom.
Ljubljančani so po zmagi v pokalu Spar konec februarja vse upe, da bi vendarle še rešili letošnjo sezono, položili v ligo ABA. Tudi tukaj so spodleteli, kriza se je namreč preselila v jadransko tekmovanje, kjer so zmaji od začetka marca do konca rednega dela vpisali vsega dve zmagi na osmih tekmah in tako v četrtfinalu ostali celo brez prednosti domačega parketa, čeprav so imeli še šest krogov pred koncem kar štiri zmage prednosti pred Mego. Ekipa, ki ima v kadru le enega košarkarja starejšega od 23 let, jih je dvakrat nadigrala.
“Oni so hitra ekipa, mi jim tukaj ne moremo parirati. V prvi tekmi je šlo marsikaj narobe, tudi energija ni bila prava. Danes ne moremo reči, da se nismo borili. Oni lahko s svojo hitrostjo pridejo do nekaj enostavnih košev, mi smo morali pa za vsak koš garati. To je težko delati vseh 40 minut,” je po sinočnjem porazu dejal Martić, ki je v celotni zgodbi še najmanj kriv za velik neuspeh.
“Tudi določene zadeve nam niso šle na roko. V prvi vrsti zlom roke Jake Klobučarja, obsojeni smo bili na enako igro od prej, tudi Luka Ščuka, ko je ujel formo, si je v polfinalu pokala zlomil roko. Karlo Matković je bil naš najbolj eksploziven igralec, ko izgubiš nekoga takšnega, čeprav je Alen Omić svoje naredil in brez njega pokala verjetno ne bi zmagali, smo bili počasnejši od drugih. Potem je težko parirati tem ekipam,” se je na dogajanje v zadnjih mesecih ozrl Martić.
Obližev za rane ni več
Vzdušje v dvorani Stožice, kjer se je za drugi dvoboj četrtfinala med Cedevito Olimpijo in Mego zbralo dobrih dva tisoč navijačev, je bilo morbidno. Še bolj v konferenčni sobi, kjer strateg Ljubljančanov ni skrival razočaranja.
Ne pozabimo, kako so v klubu za več mesecev na stranski tir posadili Zorana Dragića, a ga po polovici sezone vrnili v kader. Da so se pred sezono za sodelovanje zahvalili Alenu Omiću, a ga po odhodu Matkovića vrnili v klub. Da naj bi letos v ospredje potisnili domači trojček Gregor Glas, Luka Ščuka in Rok Radović, a niti enemu ni uspel preboj. Športni direktor Vlado Ilievski pa je bil ob vseh težavah preveč anonimen.
O vnovičnem reševanju sezone in kakšnem celjenju ran v državnem prvenstvu tokrat ne moremo govoriti, čeprav je Martić izrazil upanje, da bi sezono sklenili čim bolje. Ne nazadnje je temu že pred prvo tekmo proti Megi pritrdil kapetan Jaka Blažič, ko je dejal, da bodo morali igrati za svoja življenja, saj sicer ta sezona ne bo imela smisla. Vodstvo kluba lahko že danes zaviha rokave in začne oživljanje.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje