Nekdanji selektor v pričakovanju vroče Olimpije

Rado Trifunović je leta 2020 nazadnje vodil Slovenijo. Foto: Aleš Fevžer

Košarkarje Cedevite Olimpije bo v torek v carigrajski dvorani Sinan Erdem na četrtfinalni tekmi evropskega pokala pričakal znan slovenski obraz. Rado Trifunović si namreč letos kruh služi kot pomočnik Dejana Radonjića. Kaj čaka Ljubljančane? Kakšen klub je Bahčešehir? Kdo je favorit? Odgovarja nekdanji slovenski selektor.

Evropski urnik se je na zanimiv način poigral s Cedevito Olimpijo. Ne le zaradi dejstva, da bo carigrajski Bahčešehir v torek zvečer že četrti zaporedni turški tekmec v izločilnih tekmah EuroCupa (pred tem Türk Telekom ter Bursaspor v letu 2022 in minuli teden Bešiktaš), temveč tudi zaradi soočenja s slovenskimi trenerji v gostujočih štabih. V sredo je tako Stožice kot pomočnik Dušana Alimpijevića obiskal Jernej Valentinčič, kot desna roka Dejana Radonjića pa bo v torek ‘zmaje” pričakal Rado Trifunović. Nekdanji selektor slovenske reprezentance je pred petimi leti še zadnjič samostojno vodil tekmo. Kar štiri leta je bil nato član trenerskega štaba evroligaškega Fenerbahčeja, kjer je preživel tri trenerske zamenjave, jeseni pa ga je pot vodila v Bahčešehir. Razlog za klic se je ponujal kar sam po sebi.

Bahčešehir: naslednji tekmec Cedevite Olimpije. Foto: Profimedia

Intervju: Rado Trifunović

Je zmaga Cedevite Olimpije proti Bešiktašu odmevala tudi v Turčiji?

Dejstvo je, da je bil favorit tega para Bešiktaš. V prvi vrsti zaradi proračuna in igralskega kadra. A ko smo o tej tekmi kramljali v našem strokovnem štabu, smo verjeli, da bi lahko napredovala Olimpija. Zakaj? Ljubljančani so ujeli pravi trenutek, delujejo povezano, obenem pa se je v Stožice začelo vračati tudi občinstvo. Zato me zmaga Cedevite Olimpije ne preseneča. Pripisoval sem ji 60 odstotkov možnosti za napredovanje.

Veliko zaslug za uspeh gre pripisati trenerju Zvezdanu Mitroviću. Sta se vajini trenerski poti kdaj križali?

Dvakrat sva bila tekmeca, in sicer na reprezentančni ravni. On kot selektor Črne gore, jaz Slovenije. Sicer pa gre za izjemnega trenerja. Deloval je v številnih okoljih in povsod pustil pečat. Tudi v Turčiji ga je, ko je nazadnje vodil Galatasaray. Imel je le to smolo, da ga je pričakala že zelo načeta ekipa.

Prav gotovo ga precej bolje pozna prvi trener vaše ekipe Dejan Radonjić.

Seveda, povezuje ju tesno prijateljstvo. V pogovoru ga večkrat omeni.

Kdaj se je Cedevita Olimpija znašla na mizi vaših delovnih nalog?

Takoj po ljubljanski zmagi. Pomočniki pač vedno delamo eno tekmo vnaprej. Čeprav nas je v petek čakala tekma državnega prvenstva, smo že pred tem začeli analizirati tudi Olimpijo.

Prvi zaključki?

O tem, kdo so najbolj nevarni posamezniki, nima smisla razglabljati, saj verjetno v Sloveniji ljudje dokaj redno spremljajo tekme Cedevite Olimpije. Zmagujejo predvsem z obrambo, tudi proti Bešiktašu. Na netaktični ravni pa se vidi, da so si fantje v zadnjem obdobju močno okrepili samozavest. Delujejo zelo povezano. Med tujimi in domačimi košarkarji vlada močna kohezija.

Poškodba Jake Blažiča je velik udarec.

Gre za košarkarja, ki vedno poskrbi za razliko, bodisi kot član prve peterke bodisi kot adut s klopi. Oddaja pravo energijo in je odličen obrambni košarkar. Olimpija je brez njega res precej oslabljena.

Kaj pa Bahčešehir?

Gre za ekipo, ki skuša temeljiti na kakovostni obrambi. Iz tega izvira tudi napad. V zadnjem odboju smo bili v precejšnji krizi. Deloma zaradi poškodb, deloma zaradi novih košarkarjev v ekipi. Vseeno smo ohranjali visoko evropsko raven. Redni del EuroCupa smo zasluženo končali na prvem mestu v skupini A, tako da smo v osmini finala počivali. Zdaj gre zares. Kar smo dosegli v prvem delu, je pozabljeno. Odloča ena sama tekma. Brez popravnega izpita. Zato je težko govoriti o izrazitih favoritih.

Bahčešehir domuje v dvorani, v kateri je Slovenija postala evropski prvak. Foto: Profimedia

Vseeno pa ne gre za klub, ki bi lahko računal na vročekrvno pomoč s tribun.

Bahčešehir je mlad klub, ki izvira iz študentskih vrst. To je tudi naša baza navijačev. Vzdušje na naših tekmah res ni primerljivo z navijanjem v dvoranah klubov, kot so Galatasaray, Fenerbahče …

Pritisk je zaradi tega manjši. A proračunski vložek ni skromen. Kaj pa pritisk vodstva kluba?

Turška liga je izjemno močna. Vsaka ekipa ima po novem lahko sedem tujcev. Edina omejitev ob tem je, da mora biti v vsakem trenutku v peterki vsaj en turški košarkar. Ekipe so posledično kakovostne in tudi evropsko konkurenčne. Prav zaradi velikih vložkov in kakovostnih zasedb v vseh okoljih čutimo velik pritisk. Mi nismo nobena izjema.

Že vrsto let delujete v Turčiji, sprva pri Fenerbahčeju, kjer ste bili v štabu štirih velikih trenerskih imen (Igor Kokoškov, Aleksandar Đorđević, Dimitris Itoudis in Šarunas Jasikevičius). V Bahčešehir vas je povabil Dejan Radonjić.

Imena, ki ste jih našteli, res pričajo o tem, da sem se imel in se še imam privilegij učiti. Vsak dan. Radonjića sem spoznal že pred leti, ko nam je KZS omogočila obisk turških klubov. Letos me je povabil k sodelovanju. Odlično me je sprejel. Gre za načelnega trenerja, ki ne odstopa od svojih pravil. Je velik strokovnjak. Že dejstvo, da je celih sedem sezon preživel v Crveni zvezdi, priča o tem, da se lahko kosa z največjim pritiskom.

Nekaj podobnega smo vprašali že Jerneja Valentinčiča, ki deluje v Bešiktašu. Ali delo v takšnem okolju odvrača misli od samostojne trenerske kariere?

Če se ti ponudi priložnost dela na visoki ravni in z dobrimi trenerji, se je res težko odločiti za drugačno pot na nižji stopnji. Dokler bom imel ponudbe na takšni ravni, bom vztrajal. Vseeno ne skrivam, da bi se rad vrnil tudi v Slovenijo. Ali pa bi delal samostojno v kakšnem od klubov v EuroCupu.