Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
"Ljubljana je moj dom," odločno poudarja Neven Spahija, dalmatinski košarkarski trener, ki je pečat pustil tudi pri novomeški Krki, trenutno pa službuje v Benetkah.
Pred pol stoletja je bil med tistimi srečneži, ki so na ulici Petra Preradovića v Šibeniku ure in ure igrali ulično košarko z Draženom Petrovićem, pa čeprav se takrat še ni zavedal, da je priča prvemu poglavju veličastne in na koncu tudi tragične zgodbe. “Spomini na Dražena ne bodo nikoli zbledeli,” zdaj z iskrenim nasmehom, ki je tri desetletja po Petrovićevi smrti prekril solze žalosti, pove njegov nekdanji sosed in mladostniški prijatelj Neven Spahija. V nastajajočem celovečernem filmu ne nastopa, zato pa je njegov lik upodobljen v gledališki predstavi o čudežnem dečku svetovne košarke.
V domačem Šibeniku je v 80. letih preteklega stoletja Spahija začel pisati tudi prva trenerska poglavja. A danes priznava, da je bil zanj prelomen trenutek prihod v Ljubljano. Pod svoje okrilje ga je v tedaj evropski Olimpiji vzel legendarni trener Zmago Sagadin. Bil je njegova desna roka v prvi ekipi, zaupal mu je tudi vodenje mlade vrste.
“Olimpija. Zmago Sagadin. Košarka,” kot iz topa izstreli Spahija, ko ga vprašamo o prvi asociaciji ob omembi Ljubljane. In nadaljuje: “To je moja največja športna šola. Rad povem, da moje trenerske kariere ne bi bilo, predvsem pa ne bi bila niti približno tako uspešna, če se ne bi takrat znašel v Tivoliju. Z vsem dolžnim spoštovanjem do vseh, ki so mi na košarkarski poti pomagali, toda brez Olimpije, Sagadina in Radovana Lorbka ne bi bil, kar danes sem. Enostavno, takrat sem bil prisiljen spremeniti način razmišljanja. Ne le kot trener, temveč tudi kot človek.”
V slovenski prestolnici si je našel tudi dom. Vseeno pa nas prekine, ko ga poskusimo vprašati, ali je v zadnjih letih kdaj dočakal klic iz Stožic. “Ne, ne. Iz Olimpije me niso nikoli klicali. In, iskreno vam povem, to mi je zelo všeč. Zakaj? Trenerji so bili vedno moji prijatelji. Ne bi se želel pogajati za njihovimi hrbti. To bi bilo zelo nekorektno,” pravi 61-letni Hrvat, ki je Olimpijo zapustil leta 2000, v Slovenijo pa se je nato vrnil kot trener novomeške Krke, s katero je bil državni prvak, se prebil v finale evropskega pokala (Uleb cup) in stopil na evroligaški oder. Tudi na Dolenjsko ga vežejo lepi spomini.
Ljubljanskih vrat ne zapira. “Nikoli se ne ve. Res pa je, da je Ljubljana zdaj moj dom. A znova bi se vrnil do vprašanja morebitnih pogovorov. Z Zoranom Martićem je Cedevita Olimpija dobila kakovostnega in stabilnega trenerja. A potrebuje čas. V danem trenutku bo težko kaj kratkoročno spremenil. Če pa bo dobil priložnost … Poglejte, prišel je po trinajstih evropskih zaporednih porazih. Ni mu lahko,” razmišlja nekdanji hrvaški selektor, ki je v dolgoletni karieri vodil še Cibono, Maccabi, Lietuvos rytas, Baskonio, Fenerbahče, Valencio … Vrsto let se je šolal tudi v ligi NBA in bil med drugim član strokovnih štabov Memphisa in Atlante.
Ob koncu kratkega pogovora v okviru ljubljanskega gostovanja njegove beneške zasedbe Umana Reyer, ki vodi v italijanskem prvenstvu, v EuroCupu pa se bori za napredovanje, smo se na kratko dotaknili tudi julijskega kvalifikacijskega olimpijskega turnirja v Pireju, na katerem se bosta srečali Slovenija in Hrvaška. “Slovenci ste zelo gostoljuben narod. V Ljubljani se res počutim povsem domače. A ko gre za šport, je jasno, da vsak navija za svoje,” se je nasmehnil Neven Spahija.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!